Iz pogovora z br. Ignaciem Larrañago
Iz pogovora z br. Ignaciem Larrañago na radiju Ognjišče (avdio arhiv)
Celje, 27. 8. 2011
O Sloveniji
V Sloveniji sem se počutil čudovito in to v različnih pogledih: najprej zato, ker so bili tisti, ki so se udeležili Srečanja izkušnja Boga, zelo globoko duhovni, bolj kot v drugih deželah. Na to sem bil še posebej pozoren. Seveda sem bil omejen zaradi jezika, a je bila s pomočjo prevajalca je tudi ta težava rešena. To je prvo. Potem pa seveda tudi zaradi kratkih sprehodov po vaši deželi, predvsem v naročju gora: tu sem se lahko samo čudil; kako neverjetno so tu ljudje, vse je tako lepo urejeno in zelo ustvarjalno; polja so do zadnjega kotička skrbno obdelana, hišo lepe in vse okoli njih čisto, okrašene z rožami … to je nekaj enkratnega. V meni ostaja vtis, da živi v tej deželi posebej izbrani ljudje. Pa ne mislim tu le na vašo ustvarjalnost, ampak tudi na umetnost, kako gradite hiše, koliko cvetja, obdelana polja … Skratka: moj vtis je izjemen. Tega seveda ne govorim, ker ste od tu.
O otroštvu in poklicanosti
Rodil sem se v Loyoli, kjer se je rodil sv. Ignacij Loyolski: le kakšnih 200 ali 300 metrov daleč od kraja, kjer se je rodil on. Le da je on sv. Ignacij Loyolski, jaz pa sem preprosto Ignacij iz Loyole. To je razlika. Rodil sem se v baskovski deželi. Zaradi različnih okoliščin, o katerih bi lahko na široko govoril, sem se srečal s kapucini, ko sem bil še otrok; ustavljali in prebivali so pri nas, ko so po naših krajih hodili prosit miloščino. Tako sem se povezal s kapucinskim semeniščem v mestu Alsasua; tako sem postopoma in vztrajno napredoval ter vstopil v kapucinsko semenišče v Alsasui in od tam so sadovi mojega življenja. Sem torej Bask, brat kapucin.
V družini nas je bilo devet otrok, sedem še živih, dva pa sta umrla. Ena od sester je bila redovnica Frančiškanka Marijina misijonarka. Več kot 30 let je bila v Kongu, kjer je hudo zbolela in po povratku kmalu v Španijo umrla. Mlajši brat pa je umrl v nesreči. Danes nas je torej še sedem.
O prvih korakih sem torej že spregovoril. K nam so prihajali in občasno pri nas prebivali kapucinski bratje laiki, ki so nabirali miloščino. Ker so vedno govorili o semenišču, so me z leti navdušili, tako, da sem vstopil v malo semenišče v Alsasui. To je bil prvi korak. Glede samega poklica, pa je zgodba veliko daljša. Gre za vprašanje zvestobe, vzponov in padcev, dvomov … poklicanost je velika skrivnost. To je podobno kot med možem in ženo, ki se kar naenkrat znajdeta v težavah, pa jih rešita in sta spet srečna; ko se težave ponovijo, jih skušata rešiti: nekaj podobnega se dogaja tudi na poti Božjega klica, kar je redovniški in duhovniški poklic. Pojavljajo se dvomi, trenutki omahovanja, pa spet gorečnosti in navdušenja, vse to. Človek je pač takšen, da ga pot vodi preko vzponov in padcev. V prvih letih je bilo tudi v mojem življenju vsega tega po malo. Nikoli nosem imel duhovnega voditelja. Dvome, ki so prihajali v tem mladostniškem obdobju, sem reševal z nekim zelo živim spominom, ki je naslednji: ko smo bili otroci še majhni – imeli smo sedem, osem, deset let – nas je naš oče ob večerih velikega tedna posedel po tleh v polkrogu okrog sebe in nam solzami v očeh govoril o trpljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa. To se je zelo močno in globoko vtisnilo vame, predvsem to, ko sem videl jokati mojega očeta zaradi Jezusovega trpljenja. Ko sem torej imel 15, 18 let in so prihajali dvomi, namesto da bi se posvetoval, sem se zatekel k spominom na mojega očeta; to me ganilo in nadaljeval sem pot. Tako sem s tem spominom na očeta premagoval velike težave.
Ste ustanovitelj Delavnic molitve in življenja. Nam poveste, kako ste sami izkusili lepoto, globino in moč molitve in srečanja z Bogom, preden ste s svojo izkušnjo obogatili druge?
Najprej naj spregovorim o tem, da sem dejansko imel posebno izkušnjo Boga, ki jo precej obširno opisujem v knjižici Vrtnica in ogenj. To je bila po moje vlita izkušnja Boga, ko sem izkusil večno, zastonjsko in ganljivo ljubezen ljubljenega Očeta, mojega Boga Očeta. O tem bi lahko človek govoril na dolgo in široko, toda ta močna izkušnja tista, ki je popolnoma spremenila moje mišljenje in ta izkušnja je zavedno ali pa nezavedno vplivala na vse moje nadaljnje življenje. Vse moje knjige so na neki način nastale pod vplivom te izkušnje. Vse oznanilo, ki sem posredoval v teh letih, na neki način izhaja iz te izkušnje. Od tu izhaja vse, kar bi lahko poimenovali specifično za Ignacija Larrañaga. To je pomembno imeti pred očmi, ker prav to razloži vse.
Po drugi strani pa sem od te izkušnje dalje začel odločno gojiti globoko prijateljstvo z Bogom, kolikor sem pač moje strani zmogel, ko sem si rezerviral določen močan čas, da sem bil z Bogom, ko sem se umikal v samoto gora – Andov itd. To je trajalo precej dolgo. Iz teh izkušenj z Bogom sem začel pisati. Prva knjiga nosi naslov Pokaži mi svoje obličje; temu pa je sledilo še sedemnajst drugih knjig.
Živel sem torej globok oseben odnos ljubezni in ganjenost z mojim Bogom, z Bogom, ki je Očka: tako, kot nas je učil Jezus: Aba. Kot sem torej rekel, sem dal velik poudarek srečevanju z Bogom v molku in samoti, kot je to delal Mojzes, kot je delal Jezus, kot je delal Frančišek in mnogi drugi. Skratka to, kar tolikokrat ponavlja Sveto pismo: »Iščite moje obličje! Iščite moje obličje! Tvoje obličje iščem, Gospod.« Tako nenehno ponavlja Sveto pismo. Nisem torej počel drugega, kot iskal Gospodovo obličje.
V tem sem bil zelo srečen in nisem imel težav. Le-te so se reševale samo s tem, da sem pogosto obiskoval tega ljubljenega Očeta; ko sem se ga spominjal, me je ganilo, kako so se stvari reševale. In tako je potekalo vse moje življenje.
Med tem pa se je začelo moje nenehno popotovanje. Zgodilo se mi je, da sem imel več nagovorov v tudi številnih bogoslovnih semeniščih. Ob tem pa sem opazil, da se običajno v semeniščih ne uči moliti, vsaj ne na urejen, metodičen in sistematičen ter izkustven način. V tem smislu se ne uči moliti v semeniščih in se molitvi ne daje posebne pomembnosti. Kasneje sem opazil, da v katoliški Cerkvi velik poudarek na delitvi zakramentov, veliko bogoslužnega življenja, ljudje ponavljajo in ponavljajo molitve. Ni pa tistega globokega vstopanja v intimen in prijateljski odnos, ko je človek zares na samem z njim, ki vemo, da nas ljubi; tistega odnosa notranjih globin z notranjo globino. Pri tem se ne vztraja, tega se ne uči, temu se ne daje posebnega pomena v katoliški Cerkvi, čeprav papeži v zadnjem času ponavljajo in kličejo: »Učite moliti, učite moliti!« Vendar se ne uči moliti na urejen, metodičen in sistematičen način. Tako sem opazil v katoliški Cerkvi veliko praznino. Tako sem začel razmišljati, kako bi lahko to praznino zapolnil. Tako sem v teku let pisal in organiziral vse to, kar imenujemo Delavnice molitve in življenja. Moje delovno polje je torej že 27 let, da bi vse to razširili kar se da širom sveta; predvsem pa si prizadevam pripraviti može in žene, ki bodo sposobni vse to poučevati Božje ljudstvo v majhnih skupinah. To je bilo torej moje delovno polje. Prav v tem času po svetu predvidoma obiskuje Delavnice molitve in življenja več kot 200.000 ljudi. Računamo, da je v teh 27 letih obiskovalo Delavnice molitve in življenja nekje med 12 in 13 milijoni ljudi. Čeprav so to majhne skupine, pa skupaj vendarle to predstavlja veliko množico ljudi. Medtem pa sem jaz nadaljeval s Srečanji izkušnja Boga, kjer govorim o Bogu in učim, kako biti v odnosu z Bogom. Seveda pa ne gre le za odnos z Bogom, ampak tudi za to, kar imenujem: učiti ljudi, kako živeti, da bi manj trpeli. Tako so vse moje knjige prepletene z Božjim in človeškim, se pravi, da vpletam psihologijo in antropologijo ter podobne vede se povezujejo z vero in molitvenim življenjem. Mirno lahko rečem, do je zaradi tega na tisoče in tisoče ljudi spremenilo življenje, do dosegli notranji mir, moč za življenje. O vsem tem govorijo sami in tudi pišejo. To je bil bolj ali manj moj način življenja.
V delavnicam molitve in življenja ljudje spoznavamo, da nas ima Bog neskončno in čisto zastonj rad. To je evangelij, to je vesela novica, zakaj nam je niso povedali že prej?
Doslej v Cerkvi na splošno nismo poudarjeno in vztrajno govorili o zastonjski Božji ljubezni, ki je ne zaslužimo, si je ne pridobimo, ampak jo preprosto prejmemo. Zastonjsko se daje in zastonjsko se sprejema. Torej so tudi grešniki in vsi tisti, ki jih imamo za hudobne, ljubljeni. Jezus se je družil s vrsto ljudi. Približal se jim je, da bi jim povedal, da so oni še posebno ljubljeni. Če je kakšna bolezen, ki jih muči, je to prav pomanjkanje ljubezni. Ker niso občutili ljubezni, so imeli vse te življenjske težave. Ko jim torej oznanja večno in zastonjsko Božjo ljubezen, so se ti ubogi grešniki spremenili in se približali Bogu in tudi med seboj so postali bolj prijazni. To je Jezusova drža, vendar se tega v Cerkvi ne poudarja. Morda mi celo nekoliko pretirano, preveč navdušeno in zavzeto poudarjamo to plat. Vendar je bilo potrebno, kajti ljudje še vedno živijo neko vero, ki jo zaznamuje strah, nagrada in kazen, greh in krivda. Cerkev na splošno še vedno – čeprav je res, da se je marsikaj spremenilo – v precejšni meri vztraja pri prej naštetem. Mi pa prinašamo veselo novico, ne slabe novice – češ, če boste tako nadaljevali, boste kaznovani – kajti samo vesele novice spreminjajo in posvečujejo. Zato se oznanjal ta načela, ki so zame bistvo Jezusovega razodetja; po moje so Judje Jezusa umorili zaradi tega nauka. Kajti zanje je bilo sveto reči: ljubi svojega prijatelja in sovraži svojega sovražnika. Za Jude je to načelo nekaj svetega: ljubiti prijatelja in sovražiti sovražnika! Zdaj pa pride Jezus in pravi, da je treba ljubiti sovražnika in delati dobro tistemu, ki nam dela slabo; če ti vzamejo suknjo, jim daj še srajco; če ti kaj ukradejo, jih ne ovadi. Vse to najdemo pri evangelistu Luku, o katerem se malo govori. V 6. poglavju je cela vrsta podobnih primerov. Če ravnate kot pogani, kakšno zasluženje imate; to delajo tudi grešniki. Mislim, da lahko rečem, da se tega v Cerkvi ni dovolj poudarjalo. Mi pa smo poudarjali prav to; morda celo malce pretirano ali pa preveč navdušeno, da bi se ljudje čutili ljubljene in od tod se prebuja življenje, kajti ljubljeni ljubijo. Končno samo ljubezen dela čudeže spreobrnjenja in spremenjenja. Zato si prizadevamo, da bi se ljudje čutili ljubljene in bi doživeli zastonjsko in večno Božjo ljubezen. To je bilo moje življenje. Mislim, da je bila odločitev pravilna in da sem prav razume Jezusa; prepričan sem namreč, da je Jezus z drugimi besedami in drugimi primeri, zgodbami, pripovedmi, prilikami govoril prav to. Zato mi ni žal. Lahko bi sicer počel druge stvari, vendar je to korenina in temelj evangelija in globoka novost evangelija našega Gospoda Jezusa Kristusa. Prav to je novost evangelija: zastonjska Božja ljubezen. Pri Delavnicah molitve in življenja v prvem in drugem srečanju zelo poudarjamo prav to in ljudi to oznanilo začudi in preseneti, kakor da ga še nikoli niso slišali, čeprav je navzoče v evangeliju našega Gospoda Jezusa Kristusa. Še nikoli pa ga niso slišali oznanjati z tolikšnim navdušenjem, kot ga podajamo mi.
Pravite, da ko človek izkusi Božje prijateljstvo, hoče tudi sam (p)ostati Jezusov prijatelj in apostol sredi tega sveta. Zakaj se v tem času bojimo spoznati Boga, zakaj toliko ljudi beži pred njim, celo v različne omame?
To je predvsem primer moderne mladine, ki zavzeto išče kakršno kolo in čim več zadovoljstva, vznemirljiva občutja, skratka nekaj, kar bi jih potešilo. To išče. Toda slej ko prej se zave, da to ne napolni njegovih globin, kajti mi smo neskončni vodnjaki, ki jih neskončno število končnosti nikoli ne bo moglo napolniti. Bog nas je ustvaril po svoji podobi in sličnosti. V zadnji globini vsakega človeka je vtisnjen Božji podpis, Božje obličje samo: kajti podpis je njegovo obličje in mi – naj se tega zavedamo ali pa ne – iščemo Njega; vede ali nevede torej iščemo Njega. Mi pa lazimo za vsemi ustvarjenimi rečmi; toda vse te ustvarjene reči skupaj ne zapolnijo te praznine, tega neskončnega vodnjaka, ki je človeška duša. Tudi zato se včasih dogajajo samomori. Pozornost vzbuja dejstvo, da statistika o samomorih govori, da je med tistimi, ki si vzamejo življenje v deželah blagostanja, v deželah prvega sveta, vedno več mladih. Prav zato, ker te praznine ne more nobena stvar napolniti, iščejo užitke, poskušajo s tem, pa spet z drugim … pa se ne napolni, nikoli se ne napolni, zato to življenje nima smisla in si ga nekateri vzamejo. To se zdi, da naj bi bil globinski razlog samomorov predvsem pri mladih.
Globlji razlog je torej v tem, da smo neskončni vodnjaki, ki jih neskončno število končnosti nikoli ne bo moglo napolniti. To preprosto ne gre. Samo Neskončni torej lahko napolni neskončno globok vodnjak. Zato se trudimo za to, da bi Boga, vendar živega in resničnega Bog, ne abstraktnih teoloških idej o Bogu, dojeli in začutili v osebnem odnosu: jaz in Ti, intimnost z Intimnostjo, biti z Gospodom Bogom, mojim ljubečim in ljubljenim Bogom Očetom. In od tod naprej bo ta Bog, ki sem ga globoko občutil v osebno molitvi, napolnjeval moje življenje, me napolnjeval z veseljem, pregnal strahove, bojazni, tesnobe in mi bo vrnil smisel življenja, ki je tista vrednost, ki da je vrednost vsem drugim vrednotam. Tisti, ki ima to izkušnjo, ko se zaveda, da ima v sebi živega in resničnega Boga, to popolnoma napolni vse praznine in da vsesplošni smisel človekovemu življenju, veselje do življenja in vse drugo.
V Delavnicam molitve in življenja vedno poveste, da je rast v Bogu počasna in da nas koraki nazaj n smejo prestrašiti . Ves čas poudarjate postopnost, korak za korakom.
To so pogoji za življenje z Bogom, ki jih postavljamo: neskončna potrpežljivost z Bogom. Zadnji dan našega srečanja sem na široko spregovoril o razlogih za potrpežljivost z Bogom. To je temeljno, kajti on in mi smo v različnih orbitah. Zato njegova pravila niso naša pravila; mi hočemo hitro, konkretno, učinkovito, otipljivo, predvsem pa, da se nam stvar obrestuje. Vsi mi imamo takšne želje. Življenje z Bogom pa ni nič od tega. V bistvu je življenje z Bogom stvar vere; bistvo vere pa je gotovost, ne neko občutje. Zato mladi nimajo potrpežljivosti. Velikokrat ponavljam ljudem, da naj tisti, ki se je odločil za življenje z Bogom, sede na hišni prag, ga pričakuje in mirno sprejema njegov molk, zamujanje in odsotnost. Ohranja pa upanje. Prvo poglavje duhovnega življenja je potrpežljivost z Bogom; kajti On in mi smo v dveh različnih orbitah. Zato Boga ne razumemo. Iščemo ga z vso dušo in vendar nič ne občutimo. Ljudje kaj hitro zaključijo: izgubljam čas. Potrebno je biti zelo potrpežljiv; potrpežljivost pa je umetnost védenja, ne čutenja. Kaj moramo vedeti? Da smo on in mi v različnih orbitah. On je v orbiti zastonjskosti, mi pa smo v orbiti čutenja, povračila. To, kar skoraj vedno manjka tistim, ki vstopajo v osebno odnos z Bogom, je prav potrpežljivost: umetnost vedenja, da so stvari pač takšne. Vedeti je treba, da je ta pot počasna in se razvija; da nikakor ni nekaj vnaprej predvidljivega. Med milostjo in naravo je neke vrste igra: Milost zato, ker je milost in zastonjskost, vedno zbega, ker je nepredvidljiva. Narava pa je zato, ker je narava, tudi nepredvidljiva. Tako se povežeta dve nepredvideni stvari. Ljudje se torej odločijo za molitev, pa se jim nič ne zgodi; zato postanejo nepotrpežljivi, češ: izgubljam čas, zato se ni vredno več truditi. Manjka torej potrpežljivosti, ki je umetnost vedenja, da so pač stvari take: počasne in se razvijajo, korak za korakom: Poleg potrpežljivosti pa je potrebna tudi vztrajnost. Samo po tej poti se rojevajo veliki Božji možje in žene: po poti potrpežljivost in vztrajnosti. Počasi, vendar tudi vztrajno.
Kako v stiku z Božjim, presežnim ohraniti stik z realnostjo? Ali kako biti kristjan, da nas bodo spoznali po delih?
Če gre resnično, pravo molitev, ne pa za beg, avtentično srečanje z Bogom, ki je velikonočni Bog, ki spreminja in v človeku pušča nek nemir. Ta Bog zagrabi človeka in ga iztrga njegovih egocentričnih krogov ter ga vrže v svet ljubezni, v svet ljubezni. On je Bog ljubezni. Če se duša resnično in iskreno prepusti temu Bogu, Bog zgrabi tega človeka in ga vrže v svet ljubezni. Ljubezen pa ima na tisoče oblik in načinov. Išče predvsem tiste, ki niso ljubljeni. Kakšno zaslugo ima človek, ki ljubi tistega, ki ga vsi ljubijo? Kakšno zaslugo ima človek, če je naklonjen tistemu, kateremu so vsi naklonjeni. Toda vprašanje je: iskati okoli sebe ljudi, ki so najmanj ljubljeni, zaradi njihovih osebnih pogojev, zaradi njihove osebnostne strukture, zaradi mnogih drugih dejavnikov niso ljubljeni. To so možje in žene, ki nas obdajajo in niso ljubljeni. Pravi kristjan, ki je bil osvobojen samega sebe in vrže v svet ljubezni, mora najprej iskati tiste, ki niso ljubljeni oz. nje, ki so manj ljubljeni in jim ponuditi pozornost, bližino, milino, ljubezen, kajti prav to potrebujejo. Pravi Bog in resnična molitev ne nosita v sebi nikakršne nevarnosti, ki ste jo omenila. Kaj pravi Bog je tisti, ki nikoli ne pušča pri miru, čeprav ti vedno podarja mir. Vendar te ne pušča pri miru. Iztrga te iz egocentričnih krogov in običajno vrže v svet ljubezni. Tam pa moraš ti opaziti tiste, ki potrebujejo ljubezen, posebno pozornost in se jim podariš, kot je to storil Jezus; on se je družil s tistimi, ki niso bili ljubljeni. To je bila skupina izobčencev iz shodnice, ki so jo imeli farizeji za obsojene, ki niso bili deležno običajnega družbenega življenja. Jezus se je najraje družil s takimi, da bi jim lahko povedal, da jih Bog ne bo kaznoval, ampak da jih Bog Oče prednostno ljubi. To je tipična logika Boga, ki je ljubezen. Oni so prednostno ljubljeni.
To je vprašanje izkušnje. Kdor ima čisto majhno, vendar resnično izkušnjo Boga, prijateljski odnos, ko se zares čuti ljubljenega, je prava stvar, ki izgine, prav strah na kateri koli stopnji,vključujoč celo strah pred smrtjo izgine. Ko človek občuti večno in zastonjsko Božjo ljubezen, njegovo ljubečo navzočnost in ko veruje, da je on moj Oče, stvarnik sveta, je moj Bog in moje vse, on me spremlja, bdi nad menoj, ko spim, podnevi me spremlja, kamor koli grem, zato avtomatično izgine strah. To vam lahko povem na podlagi vsega tistega, kar sem slišal od drugih, predvsem pa iz moje lastne izkušnje: prvo, kar izgine, je torej strah. Potem pa se v človeku naseli mir, občutje miru in gotovosti, psihične moči in lahko bi še naštevali … gotovost, gotovost. Nič in nihče mi ne more več škoditi. Zato se miren in gotov v tvojih rokah, stori z menoj, kar hočeš, tukaj se nič ne more zgoditi. To občutje pride, ko živiš Božjo navzočnost, ko občutiš, da je dejansko tako: resnični Bog te osvobaja vseh strahov, tesnob in podobnih stvari in ti da v zameno mir.
Jaz domnevam – ni eksplicitnih evangeljskih dejstev – da je Jezus, ko je bil še otrok, deček, ko je odraščal v mladeniča … opazoval svojo mater in mati samo sebe definira – samo pomisliti s kakšnimi besedami – »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen, ker se je ozrl na nizkost, ponižnost svoje dekle!«. Definirala se je kot Anawim, kot uboga v Bogu. Tako spregovori sama o sebi. In kasneje, vse, kar se pojavi v evangelijih, lahko rečem, da v tej ženi ni ego; je torej čista ničla, ničla, ničla. Potrebno je npr. videti njen odziv v Kani galilejski. Kateri koli druga žena bi jokala, bi vzkipela, kričala: Tako odgovarjaš svoji materi!? Ali kaj podobnega. Ona pa nič od tega. Oddalji se brez kakršne koli razlage. Gre in poišče služabnike, ne glede na odgovor, ki ga je dobila: Storite, kar vam poreče! Na videz je bil Jezusov odnos do nje trd. Toda ona tega sploh ni občutila. Njen ego je bil čista ničla. Zato računam, da je bila Marija predvsem in nadvse uboga iz Nazareta v globokem pomenu besede: uboga iz Nazareta. Ona samo sebe definira prav s temi besedami in se uvršča: Angel Gabrijel, jaz nisem drugega, kakor Gospodova dekla; kar pomeni: sem Anawim, hči duhovnosti, ki izhaja iz časov preroka Sofonija. Poznavalci pravijo, da je bila v Jezusovem času precej močna skupina teh; Marija se uvršča kot ena od teh. Ko pravi: Jaz sem le Gospodova dekla, nima pravic, moje pravice so v Božjih rokah, to kar bo on rekel, bom izpolnila, brez godrnjanja: ponižnost, ponižnost.
Pride Jezus in kako se definira? Učite se od mene, ki sem … Kaj sem? Ubog in ponižen, krotak v srcu. Enako, kot se definira mati, se definira tudi Sin. Zato je po moje Jezus posnemal svojo mater. Ali pa je njegova mati posredno ali pa neposredno močno vplivala na Jezusa. Jezus je tisti, ki izginja; bistveno izginja. Kolikokrat nam povedo evangeliji: Nikomur ne povejte! Nikomur ne povejte! Sistematično je zavračal vso slavo, kajti ta pripada le Očetu. Vsa slava samo tebi. Posveti svoje ime! To je edina stvar, ki mu je bila pomembna. On sam pa izginja. Od koga se je Jezus tega naučil? Po moje se je tega naučil od svoje matere, ki je tudi velika izginjajoča. V tem pomenu je torej evangelij sad Marijinega srca, Marijinega življenja; ona je uboga in ponižna v Bogu.
……….
Najprej naj povem, da ne gre za Assisi. Vsa frančiškovska epopeja se je udejanjila kakšnih pet kilometrov iz Assisija: pri Porcijunkuli. Tam se je zgodilo odkritje evangelija, prvi bratje so prihajali tja, tam jih je Frančišek Asiški poučeval, od tam so odšli v Rim k papežu Inocencu III.; vrnili so se, končno Frančišek tu tudi umre; tu v kapelici sv. Marije angelske je odrezal lase sestri Klari; skratka: na tem kraju se je zgodila vsa frančiškovska epopeja. Ne v Assisiju, ampak pri Porcijunkuli. Najprej je potrebno upoštevati to dejstvo. Jaz sem prebiral dokumente, pa tudi obiskal vse te kraje, hodil po njegovih stopinjah, biol v vseh samotnih bivališčih, devet jih je, raztresenih po gorovju s srednji Italiji, preden sem napisal knjigo Naš brat iz Assisija. Tako sem se prepričal, daje srce frančiškovstva pri Porcijunkuli. Od tam je vse vzklilo, od tam se je vse širilo: velike intuicije izhajajo od tam …
Zame osebno so najlepši Frančiškovi samotni kraji, ki so visoko v hribovju, daleč proč in od njih čudoviti pogledi na dolino in okolico. Najbolj tipično in posebno Frančiškovo se je zgodilo v tem samotnih oddaljenih krajih, začenši pri Porcijunkuli. Sicer pa gre za dolgo in kompleksno zgodbo. Kljub vsemu pa me osebno najbolj pri Frančišku, ki ni mogel biti drugačen, prav njegova ponižnost. Frančišek Asiški je ubog in ponižen. V zadnjih letih sem odkril, da je sv. Ignacij Loyolski od svojih prvih jezuitov veliko bolj radikalno zahteval uboštvu, kot sv. Frančišek. Bral sem številne dokumente in vsako leto preberem enega od življenjepisov … Ignacij je tukaj presenetljiv: že novince je pošiljal za en mesec brez prebite pare v različne bolnišnice. S svojim delom si pomagajte, bodite, kakor drugi, ki so v potrebah. In oni, njegovi prvi tovariši so hodili od mesta do mesta, spali so v atrijih ob cerkvah; dejansko je bil Frančiškov način. V tem smislu je bila zahtevnost sv. Ignacija močnejša od sv. Frančiška. Toda veličina sv. Frančiška ni v tem. Veličina sv. Frančiška je v tem, da se je boril na življenje in smrt, da bi bil resnično ubog in v srcu ponižen, kakor Jezus. Za to se je boril na življenje in smrt. Veliko je trpel. Vstopil je v temno noč duha, kar je trajalo verjetno tri ali štiri leta. Bil je do konca zavzet. Ni bil nek romantičen Frančišek. Bil je borec, ko je šlo za to, da bi bil ubog in ponižen, kakor Jezus. Pri tem ni bil popustljiv. To je nekaj, kar vzbuja občudovanje. Zato bo sv. Frančišek do konca sveta – upam si reči – celo do konca zgodovine, svetla zvezda za vse človeštvo. Danes sv. Frančiška sprejema vse človeštvo, tudi ateisti in drugi … sprejemajo ga kot ena od največjih in najpomembnejših figur vseh dvajsetih stoletij. Vsi ga sprejemajo. To pa je zato, ker je bil zahteven, ko je šlo za uboštvo in ponižnost. Vendar moram dodati, da je zahteven tudi glede ljubezni. Tak je bil. Zdi se mi, da v zgodovini Cerkve ne najdemo podobnega zapisa, kot je njegovo pismo enemu od predstojnikov. Tam se ljubezen zmagoslavno povzpne nad vse drugo. To pismo gane vsako srce: »Ljubi tiste, ki ti počno te stvari. Ljubi jih bolj kot mene. In če te prosijo odpuščanja, jim odpusti. In če te ne prosijo odpuščanja, jih ti povprašaj, če si želijo odpuščanja. Ponudi jim odpuščanje.« … in podobne stvari. »In če bi ti storili krivico, in če bi grešili, ljubi jih bolj kakor mene.« Ljubezen, ki je dosegla skrajne meje. Tudi to nagovarja pri sv. Frančišku: on je zares izjemen človek. On je zvezda na nebu, ne moreš ga prenehati občudovati; on je svetla zvezda na nebu. In priporočam v branje knjigo Naš brat iz Assisija.
………….
Sv. Klara Asiška je zelo drugačna od Frančiška Asiškega. Ona je zelo močna žena. Ona ni jokala. V sebi ima neverjetno odločnost in gotovost, ki ni nič kaj ženska, bi človek rekel. V sebi ima neverjetno moč. Ko se je bližala zadnjemu vzdihu, se še vedno ni vdala papežu, ki je bil takrat v Perugi in ki je hotel zanjo bolj blago Vodilo. Toda ona se je za ta ideal borila do zadnjega diha. To je veliko bolj veličastna osebnost, kot običajno mislimo. To po eni strani. Po drugi strani pa je bila hči sv. Frančiška do zadnjih posledic, predvsem glede uboštva in ljubezni. Ona je vse to živela z izjemno zvestobo. Od vseh svojih sester in seveda novo ustanovljenih samostanov je zahtevala, ki so se porajali, je na enak način zahtevala tudi od njih. Moj osebni vtis je, da je bila sv. Klara zaradi Frančiška nekoliko zasenčena. Frančišek je – kot smo rekli – zvezda na nebu, ker je ubog in ponižen; zaradi globokega odnosa do vsega stvarstva, tudi zaradi tega; a predvsem zaradi uboštva in ponižnosti in ker je ljubil, ker je ljubil ter dobesedno hodi za Jezusom! To je dalo Frančiško mesto zvezde. Klara pa se zdi nekoliko zasenčena; ne prihaja v ospredje. Dejansko pa je bila veliko večja, kot se zdi na prvi pogled; to je pač moje mnenje. In to prav zaradi evangeljskih vrednot preprostosti, dobrote, ljubezni, predvsem pa zaradi uboštva … do zadnjih posledic. Bila je pogumna žena in se je zavzeto borila do zadnjega trenutka svojega življenja. Veliko večja je, kot se zdi, če jo primerjamo z bratom Frančiškom. Osebno zaupam, da bo sestra Klara pred zgodovino dobila svojo resnično razsežnost, to, kar je resnično bila. Bila je vilo večja, kot se nam običajno zdi.
…..
Ko govorimo o Evropi na splošno, bi rekel, da je Evropo preplavil sekularizem: to je tehnična beseda – sekularizem. Toda sekularizem med drugim pomeni ateizem; pomeni tudi to. Toda ateizem ne smislu napada na Boga ampak da ga zaobide. In vsem duhovnim in evangeljskim vrednotam ta družba obrača hrbet, ne daje jim nikakršnega pomena. Prav zaradi tega pa najdemo sredi tega sveta, ki je ateističen, ali pa se za Boga ne zmeni, može in žene, ki iščejo Boga, kot še nikoli doslej v vseh 20. stoletjih krščanstva; z neverjetno zavzetostjo, z neverjetno globino, skoraj bi rekel univerzalnostjo … seveda ne vsi, toda posamezne konkretne osebe, možje in žene so in še vedno iščejo Boga, mislim, da bolj, ko v katerem koli drugem obdobju. Tako verjamem. Prav zato, ker je vse drugo praznina; čeprav tega nihče ne opazi, se porajajo tisti, ki zaznavajo Boga, ki so lačno Boga, ki jih žeja po Bogu in ga zato iščejo ter delajo čudovite stvari, medtem, ko ga iščejo. Jaz imam podobno izkušnjo tudi v drugih deželah, recimo v ZDA, kjer sem bi lansko leto: prav neverjetno je, kako so možje prepotovali tudi pet, šest ur z letalom, da so prišli in prisluhnili enemu samem nagovoru, ker so hoteli slišati nekaj posebnega, ker so iskali Boga samega. To sem tam osebno zaznal. In to se dogaja tudi tukaj. To je tisto, kar vidim: sredi te popolnoma izpraznjene družbe, na videz poganske družbe, je najti – ne množice – figure, iskalce Boga, ki so lačni in žejni Boga, kot nikdar prej v zgodovini krščanstva.
Kako bi vse iskalce Boga opogumili, da bi vztrajali v veri in upanju?
Iskalcem Boga bi rekel, da je to milost. Tisti, ki so iskalci, so zato, ker imamo nek notranji vzgib: Ta notranji vzgib mnogi imenujejo lakota ali žeja po Bogu. Že samo iskanje je Božji dar; je dar vseh darov. Dar darov je, ko je srce večno nemirno in nezadovoljno s samim seboj in moram še naprej iskati, moram še naprej moliti, moram biti pri tem … in vedno, vedno iščem Boga … To je največji dar, ki ga lahko prejme človek. In danes je teh iskalcev veliko; veliko jih je. Nekdo je položil v usta sv. Frančiška – ni torej prišlo iz njegovih ust – mislim da gre za francoskega avtorja Leclaire; ta je položil Frančišku v usta tale naslov: Bog je »nikoli dovolj«. To je izjemna definicija Boga. Kolikor bolj ga človek išče, toliko bolj ga želi iskati. In kolikor bliže je, da bi ga prijel za roko, bolj želi biti z njim, ga objeti in nikoli dovolj, nikoli zadovoljen; vedno želi več. To je zelo dobro. To je Božji dar, veliki Božji dar. On polaga v nas lakoto po sebi, zato ga kar naprej iščemo. Nikoli mu ne bomo segli v roko, vendar ga bomo srečali v molitvi in v osebnem odnosu z njim. In prav skušamo doseči pri vseh, ki se udeležijo naših srečanj. Iz ljudi hočemo narediti iskalce Boga in to nikoli zadovoljne iskalce, večno nepotešene iskalce, ki vedno iščejo Božje obličje, vedno globlje. In kolikor bolj se srečujejo z Njim, bolj čutijo lakoto po Njem. To je tisto dobro.