DMŽ Vrhpolje – odmev s “puščave”

Na zaključni dan delavnic molitve in življenja nam ni bilo naklonjeno toplo, sončno vreme, da bi lahko v tišini molili v naravi in z naravo, da bi lahko občudovali prekrasno božje stvarstvo in bi nam dušo napolnjevala globoka hvaležnost za vso Lepoto, ki nas obkroža. Mraz, kakršnega v tem spomladanskem času nihče ni pričakoval, se je širil iz samostanskih zidov in motil zbranost v molitvi. Vsiljevati se mi je pričela misel, da me Gospod ne sliši in da je to popoldne zame izgubljeno. Lotevalo se me je malodušje in spraševala sem se, zakaj mi Gospod ni dal občutiti nekaj lepega, navdihujočega, nekaj, kar bi me duhovno dvignilo, me napolnilo in mi dalo popotnico za življenje naprej. V nekem trenutku pa me je prešinilo spoznanje: Bog želi v meni okrepiti hrepenenje po njegovi bližini, po toploti, po lepoti in me vzgaja v potrpežljivosti in sprejemanju Njegove volje. Ko smo v temi, si želimo luči, ko pada dež, hrepenimo po soncu, ko nas zebe, si želimo toplote … Lahko je moliti in se zahvaljevati Bogu, ko nam je lepo, ko smo srečni, zdravi, ko nas obkrožajo ljudje, ki nas imajo radi … Toda življenje prinaša mnoge preizkušnje, ki jih moramo sprejemati s ponižnostjo, potrpežljivostjo, vztrajnostjo, neomajno voljo in zaupanjem v Njega, ki ve za vse naše stiske, želje, potrebe… Bog dopušča trpljenje, saj z njim duhovno zorimo in stopamo po poti odrešenja.  

udeleženka DMŽ