2018 – junij (2018/2)

NEIZČRPEN VIR ŽIVLJENJA

Branka Ožek, voditeljica DMŽ, je zapisala: »Dežurno sobo vsakič počisti druga gospa. Lepega dne je postelja drugače pripravljena, odeja lično zložena. Prav nagovorilo me je in povprašala sem, kdo je pripravil sobo. Topla in prijazna mlajša gospa. Zahvalila sem se ji in ji povedala, da mi je svojo domiselnostjo polepšala dan. Nasmehnila se je in rekla, da rada kaj lepega pripravi tako po svoje, malo drugače.

Nekaj več, nekaj več kot tista vsakdanja rutina. Nekaj več, kot zdolgočaseno ponavljanje enakih kretenj, enakih dejanj, podobnih stavkov. Nekaj več, da. Prav v vsako opravilo, pa če je na videz še tako preprosto, lahko vnesemo svojega duha in vtisnemo svoj pečat.

Ustvariti. Pravi pomen besede je pravzaprav nekaj narediti iz nič, tako kot je Bog ustvaril nebo in zemljo in vse ostalo na njej in tudi človeka.

Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je ustvarjalnost lastnost ustvarjalnega in našteva primere: spoštovali so ga zaradi njegove ustvarjalnosti, človeška ustvarjalnost, ustvarjalnost igralca, pisatelja, glasbena in filmska ustvarjalnost, umetniška ustvarjalnost.

Jaz in ti pa lahko, čeprav nisva umetnika, niti glasbenika ali filmska ustvarjalca, ustvarjava nov svet s svojim bivanjem in delovanjem. Tako kot Bog pravi: »vse delam novo«, lahko tudi jaz Njegov ljubljeni in dragoceni otrok, ljubljena hči in ljubljeni sin, z Njim ustvarjam nov svet.

S svojim življenjem, ki teče pogosto drugače, kot teče večini ljudi današnjega časa, jaz kristjan, skupaj z Jezusom gradim drugačen, boljši svet. S tem, kako delam, kako živim, kakšen sem do ljudi, do majhnih in ubogih, kako molim ali pa vabim ljudi k molitvi in globljemu odnosu z Jezusom, prav z vsem spreminjam svet, ustvarjam drugačnega, kot bi bil brez mene. Vsaka stvar lahko z mojim osebnim odnosom do nje, dobi drugačen pomen in zven.

Torej smo vsi ustvarjalni že zato, ker smo in ker živimo drugače od večine in s svojim življenjem pričujemo za Jezusa. In z Njim ustvarjamo nov in boljši svet.

Bodi tudi ti ustvarjalen.«

Naj naša srca prekipevajo

od vesele novice,

da bo odmevala iz naših ust

do skrajnih mej sveta. (Steza, 30)

Br. Ignacio Larrañaga v knjigi Psalmi za življenje pravi: »Prvič zaznana stvar ali dogodek se prikaže kot novost; ima svežino. Če se ponavlja, ni več sposobna presenetiti, ker v bistvu novost ni nič drugega kot presenečenje. Ponovljeni dogodki ne presenetijo, izgubijo živost. S tem pa izgine moč začudenja, ki je sposobnost zaznavanja vsake nove stvari. Ko zamre moč začudenja, nastopi  enoličnost, ki je mati in hči rutine, ta pa zaplodi brezčutnost in smrt. Kako iz te smrtonosne spirale? Kako premagati sovražnika, ki ni zaznaven, je pa tako strašen?

V trenutku se nam posveti rešitev: uvesti spremembe, kar je nagonska sila, ki naj bi nevtralizirala enoličnost s spreminjanjem. Kot bomo videli, to ni nobena rešitev.

V svojem življenju sem doživel res izredne napore in odlično izvedene spremembe, ki so jih uvedli v raznih verskih skupnostih. Rekli so: poživimo molitveno bogoslužje, saj je to življenjsko pomembna stvar. Z občudovanja vredno velikodušnostjo so odločili, da bo vsak teden druga skupina skrbela za liturgijo, torej bo program vsak teden drugačen, poln drugačnih motivacij, ki bodo prepletene s premišljevanji, berili; spreminjale se bodo telesne drže, tudi pesmi bodo drugačne, prepletali se bodo trenutki molka s spontanimi pričevanji itd. Tako navdušenje  je res občudovanja vredno.

Vendar: kaj se zgodi? Spremembe nosijo v sebi kal smrti. Povedano z drugimi besedami: ko se spremembe ponavljajo, nehajo biti spremembe. In molitveno bogoslužje, ki je doživelo toliko sprememb,  je postalo enolična sprememba. V štirih ali petih mesecih je tudi tam nastopila rutina.

Nekaj je spreminjati, drugo pa poživljati. Spremembe pridejo od zunaj, poživitve pa od znotraj. Mimogrede: nisem proti spremembam. Ravno nasprotno: vsak napor za pripravo novih programov je izrednega pomena, da se stre enoličnost. Rad bi pa poudaril, da globoka in resnična sprememba, ki bo strla rutino, pride po drugi poti.

Upam si trditi, proti pričakovanjem, da ni temeljni vzrok rutine v ponavljanju. Med dvema osebama, ki se ljubita do norosti, ima fraza ‘ljubim te’, potem ko jo izrečena pet tisočkrat, verjetno več vsebine in življenja ob zadnji ponovitvi, kot pa ko je bila prvič izrečena. Od pet tisoč dni, ki jih preživimo ob ljubljeni osebi, bo zadnji dan prebudil močnejša čustva, kot pa prvi. Življenjepisci sv. Frančiška Asiškega pravijo, da je vso noč ponavljal: »Moj Bog in moje vse«. Možno je, da je stavek ob zori, ob zadnji ponovitvi, imel zanj več smisla kot ob prvi.

Globoka rešitev in resnična skrivnost sta vedno v notranjosti človeka; rešitve pred rutino, torej spremembe, morajo priti iz notranjosti. Neverjetno lepa pokrajina v očeh žalostnega gledalca bo vedno žalostna pokrajina; za melanholika bo krasna pomlad kot medla jesen.

Pri vsem tem je važna moč začudenja: ta moč daje življenje ponavljajočim se dogodkom in vsako stvar imenuje z novim imenom; in isto stvar, videno že tisočkrat, imenuje s tisoč različnimi imeni. Je nenehno ponovno ustvarjenje. Problem je torej v notranjosti.

Psalm, ki ga moli prazno srce, je prazen psalm, pa čeprav mu pripenjamo dodatke vseh vrst. Psalm, ki izzveni v srcu, ki je napolnjen z Bogom, je poln Božje prisotnosti; kolikor bolj je srce polno Božjega prijateljstva, bolj bodo besede psalma polne Boga.«

Ti, ki neprestano

ustvarjaš in daješ rast

novemu svetu,

prenovi naše misli in srca. (Steza, 30)

Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl