Nova Voditeljica DMŽ

Na binkoštno nedeljo, 31. 5. 2020,  smo imeli v kapucinski cerkvi v Vipavskem Križu dvojno praznovanje: praznovanje svetovnega dneva Voditeljev in mašo “poslanja”, kjer je  Marijana Valič Stipančič iz Lucije pri Portorožu prejela poslanstvo Voditelja DMŽ.   

 * * *

Kako lahko opišem, kaj se je vse dogajalo?

Saj vemo, ko so taki dogodki, slavja, je tudi nekaj skrbi. Takih tehničnih, kot je usklajevanje časa ob službenih dolžnostih in času za nakup primernega oblačila, obisk frizerja,  skrb s čim lahko tudi jaz doprinesem za pogostitev in dogovori glede samega poteka pri maši.

Taki dogodki so lahko tudi velik preizkus. V čem? V družinskih odnosih. 

Saj vemo, ni vedno vse tako, kot bi si želeli. Vendar ravno ti dogodki so lahko velika milost, Božja priložnost, ko lahko družina, ožja in širša, prestopi razpoke, ki so v času nastale. In skupaj gradi novo pot.

Kako pa je potekal prejem “poslanja” v moji notranjosti?

Oh, to je pa bil cel proces.

Ko se je določil datum, me je začelo malo skrbeti ob misli: zdaj pa gre zares. In so prihajali pomisleki. Ali bom zmogla? Ali Bog res kliče mene? 

Ali sem sploh primerna? Kaj ni kakšnega drugega boljšega? 

In v tem času sem zasledila petdnevne spletne duhovne vaje v Ignacijanskem domu pri patrih jezuitih. Duhovne vaje pred binkoštno nedeljo. In si rekla, to je to. Saj, da sem prišla na tej poti do te točke, sigurno niso bile moje zasluge. In zato sem se prepustila meditacijam ob Svetem pismu, ki bodo spodbujale k opazovanju delovanja Svetega Duha. Prejeli smo dnevno gradivo in dodeljen nam je bil duhovni spremljevalec, s katerim smo imeli dnevni pogovor po telefonu. 

Kako naj opišem? Iščite in boste našli. Prosite in boste prejeli.

Bog nas potrpežljivo čaka, da se mu odpremo. Da lahko vstopi v nas. 

Da nas ozdravlja, nam daje pogum in zagotovilo, da nismo nikoli sami.

Tako sem pristopila k maši “poslanja” z res lahkim srcem in zagotovilom, da sem lahko to, kar sem. V svoji resničnosti. V svoji enkratnosti, ki jo podarja Gospod vsakemu, ki se mu odpira. Tako je tudi lažje stopiti na pot Voditelja.

Ker zares veš, Kdo te kliče in na kakšno pot greš. 

Vsekakor, drugo je vse neznanka. In tako je prav. 

 

Življenje je zelo zanimivo. Včasih brez okusa, včasih pa preveč začinjeno. V nekaj pa sem prepričana. Ko se življenje spočne in začne rasti v maminem telesu, je Bog Stvarnik že vse položil v človeka: barvo las, oči, značaj in predvsem sanje. Sanje o sreči. Biti srečen. Kako pa najti to srečo, ko pa je toliko trpljenja in zla? Bog nam nenehno pošilja ljudi, ki so si in si upajo slediti svojim sanjam, sanjam, ki jih je Bog položil v vsakega izmed nas.

Nekje sem zasledila izjavo, da kakšna prevzetnost je misel na to, da smo mi sposobni ljubiti Boga. Bistvo je v tem, da mi dopustimo, da nas Bog ljubi neizmerno in zastonjsko, ker je sama Ljubezen.

Toda, hmm, saj vemo. Ljudje znamo biti tudi malček leni. In sem iskala nekaj, kar bo imelo neko ogrodje, ki mi bo pomagalo vztrajati. Vztrajati v življenju z Božjo besedo, ki vzgaja človeka za pravi odnos z Gospodom.

In to vidim v DMŽ. Pomagale mi bodo vztrajati v sanjah, da je mogoče biti srečen kljub vsemu, kar se dogaja okoli mene in to srečo deliti z drugimi.

Bogu hvala za vse prejete milosti.

In hvala vam Voditelji, da ste me sprejeli.

Marijana Valič Stipančič