2018 – marec (2018/1)

VZGOJA – IZZIV IN POSLANSTVO

Zvonka Erce, voditeljica DMŽ, je zapisala: »Vsak izmed nas ima svoje poslanstvo na tem svetu. Spomnim se, kako sta se v moji mladosti starša trudila, da bi nam dala lep vzgled. Hvaležna sem jima, da sta me vzgojila v krščanskih vrednotah in da sta mi pokazala, da nam je Bog dal roke, noge, srce… in moč, s katerimi mu lahko pomagamo pri preoblikovanju Njegovega stvarstva. Nekega poznega popoldneva sem se vračala z dela na njivi zelo utrujena, vendar srečna, da lahko peljem domov »doma pridelano zelenjavo« – kot je napisano v svetem pismu »sad zemlje in dela človeških rok«. Celo pot sem se zahvaljevala Bogu, da mi ni naklonil bogastva v denarju, ampak v zmožnostih in sposobnostih za delo. Hvaležna sem torej, da imam izkustvo vere in dela.

Ko sem se odločala za zakonsko življenje, sem začela prebirati knjige, revije o vzgoji,… saj sem se zavedala, da to »področje« premalo poznam. Za poklic se zelo dolgo izobražujemo, za poklic starša in vzgojitelja je bilo pred dvajsetimi leti malo ponudbe. Vendar sem zelo hitro prišla do potrditve slišanega iz delavnic molitve in življenja, da je potrebno v svojem življenju imeti red, da je potrebno vsak dan živeti skupaj z Jezusom. Tako kot so to živeli naši starši, stari starši,… Da je potrebno dan začeti z molitvijo, svetim časom, v katerem se napolnim z besedami iz svetega pisma in se izročam v Njegove roke. V Njegove roke izročam svoje delo, dijake, s katerimi se bom tisti dan srečala, vse najine otroke, da bodo dan odgovorno in uspešno preživeli, za mojega moža, da bo zdržal hud tempo, ki ga ima v svojem podjetju, za sorodnike in prijatelje, da bodo premagovali svoje težave skupaj z Jezusom. Kajti le z Jezusom je mogoče tudi odpuščati tistim, ki so nas užalili, nam naredili hudo zaradi svojih koristi, niso naredili tako, kot smo mi pričakovali,… Res je, od nikogar ne smem nič pričakovati, vse, kar lahko in zmorem, moram narediti sama. V vsakem trenutku dneva se zavedati, da živim v Njegovi Ljubezni in da nas On vedno in povsod spremlja in odpušča tudi naše prekrške. In da je vzgled krščanskega življenja, ki ga z možem dajeva svojim otrokom, najboljša vzgoja za njih in njihovo poslanstvo.«

Gospod Jezus, naj v tem domu prebiva povezana

in srečna družina. Naj otroci občutimo ljubezen

in naj nehvaležnost in egoizem ne najdeta

prostora v naših srcih.

 Preplavi srca naših staršev

s potrpežljivostjo in sočutjem

in naj ju ljubezen in harmonija za vedno

povežeta v trden sveti zakon.

Naj vsi skupaj, starši in otroci,

živimo veseli in zadovoljni. Naj 

v našem domu kraljuje mir. Amen. (Pogovor z Bogom, 10)

Od lanskega leta tudi v Sloveniji potekajo Delavnice molitve in življenja za otroke z naslovom Evangeliziranje otrok. Namenjeni so otrokom, starim med 7 in 12 let.

Br. Ignacio Larrañaga tako pojasni naslov in vsebino: »V “Evangeliziranju otrok” smo se ognili vsakemu besedilu, ki bi spominjal na Božjo grožnjo, nasilje, jezo … ker smo prepričani, da je ljubezen tista velika posvečevalna sila in ne strah.

Zakaj naslov “Evangeliziranje otrok”? V dolgi dobi svojega duhovništva sem opazil naslednje: otrokom, starim od 3 do 6 let, želimo posredovati verski nauk na zabaven način; na način, ki ne bi bil utrudljiv zanje. V naslednjih letih se pri verouku učijo verskih resnic večinoma na pamet. V našem primeru želimo uvesti otroka v svet, ki ga objema ljubezen Očeta, želimo ga usposobiti, da bo dovzeten, odprt za Božjo knjigo, Besedo življenja. Pokažemo mu zaklade večnega življenja. Učimo ga pogovora z Bogom, mu predstavimo Boga kot Očeta v nebesih.

 

Vztrajno mu kažemo, kako ga dragi Oče ljubi na tisoče načinov. In učimo, kako naj se izkustveno povezuje z Jezusom, njegovim najboljšim prijateljem. Pokažemo mu različne načine pogovora z Bogom: branje, pisanje, gledanje, ponavljanje … Predstavimo mu priliko o dobrem pastirju z namenom, da spozna Božjo milino in usmiljenje. Vrednost vere doume, ko mu z Jezusovimi besedami razlagamo čudeže, ki se v življenju zgodijo zaradi vere. Pokažemo mu, kje stanuje Jezus: bliže nam je od naše lastne sence. Učimo ga odpuščati žalitve, kakor On odpušča naše žalitve; ne sedemkrat, ampak sedemdesetkrat sedemkrat. Na stežaj mu odpremo vrata v skrivnost vstajenja. Jezus je prisoten med nami, v meni, do konca sveta.«

Moj Gospod Jezus, vem, da si v meni,

da skrbno paziš name,

kakor to dela mati.

Zaupam vate.

S teboj je moj korak varen,

saj brez tebe ne bi mogel živeti.

V tvoje roke izročam svoje življenje,

svoje učenje in zdravje.

Želim, da je moje življenje

ena sama pesem ljubezni

zate, moj Gospod.

Hočem živeti

z roko v roki s teboj

kot srečen otrok.

Amen. (Pogovor z Bogom, 31)

 

Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl