Odmev iz Maribora – Tezno 2008

Že drugič mi je Bog namenil to milost, da sem lahko skupaj z možem obiskovala to versko izobraževanje.Zdi se, da smo komaj začeli z našimi delavnicami in že je tukaj čas slovesa s 15. srečanjem. Na nek način so me vseskozi nagovarjali psalmi, odlomki iz Svetega pisma, kakor tudi molitve iz priročnika Srečanje. Lepo je sodelovati v skupini, ki živi življenje, ki ni oddaljeno od evangelija, kajti vedno znova odhajamo na pot, da bi našli vero. To je naše prepričanje in ni v nasprotju z razumom. Vera je Božji dar, a  je tudi zastonjskost, ki nam jo daje Jezusova ljubezen. Z različnimi metodami molitve smo poglobili svoje razmišljanje in osvojili tisti način, ki nam je najbližji oziroma najlepši. Življenje, ki ga živimo, nam nastavlja nešteto pasti. Vse to hitenje in hlastanje po nečem nedosegljivem je preveč pogubno in Bogu nevšečno. V nas ni dovolj ljubezni do bližnjega, preveč smo oddaljeni od tistih, ki bi nas resnično potrebovali. Navezani smo na ideale, ki nas ne osvobajajo, nas ne razveseljujejo in nas ne postavijo na realna tla, da bi takšnemu načinu življenja končno rekli ne! Ali pa naša pomoč prihaja prepozno ali je nikoli ni. Torej, zelo malo storimo za svet okoli sebe kot ljudje in kot kristjani , kot človek človeku. Zato se vedno znova vračam k molitvi upanja, ki pravi: Daj mi globoko razumeti, da kljub neredu, ki me obdaja, kljub noči, ki me obdaja, kljub utrujenosti mojih dni, moja prihodnost vendarle počiva v tebi in da bo zemlja, ki mi jo kažeš na obzorju jutrišnjega dne, boljša in lepša. Amen.

Prav tako je naredil name močan vtis Psalm 139, ki zaključuje: Preizkusi me, o Bog, spoznaj moje srce, preizkusi me in spoznaj moje vznemirljive misli. (Vedno zagovarjam stališče vere oziroma Boga.) Poglej, ali je pri meni pot bridkosti in vodi me po večni poti!

Betka Joska na puščavi ob zaključku DMŽ Maribor-Tezno, december 2008