2017 – april (2017/1)
Ostanite v edinosti
»Dovoli, o Bog, da te slavimo v vseh svetovih, ki si jih ustvaril. Dovoli, da te slavimo
v angelskih višavah. Dovoli, da te slavimo v globinah prasketajočega ognja ozvezdij …
Hvaljen, troedini Bog, za vse čudovite skale v gorah in na ledenikih. Hvaljen za slapove in
velike reke, za mirne vode, globoke in tihe … Bodi hvaljen in slavljen, trikrat sveti Bog, v
vsakem srcu, ki si ga ustvaril sebi v slavo.«
(Srečanje, 64)
s. Marta Žalik FBS, voditeljica DMŽ pripoveduje:
»Duhovni svet karizme brata Ignacia Larranaga sem spoznala pred leti, že kot redovnica.
V svoji ozkosti sem mislila, da mi ta način življenja ne more ničesar več doprinesti na mojo duhovno pot. Kako sem se zmotila! Ko sem odkrila, da DMŽ ničesar ne vzamejo, kar sem si z leti z božjo milostjo pridobila na svoji duhovni poti kot sestra frančiškanka Brezmadežnega spočetja, ampak mojo prvotno duhovno pot samo še poglobijo.
»Temelj našega življenja je živeti evangelij našega Gospoda Jezusa Kristusa«, imamo zapisano v naših konstitucijah. In ta temelj lahko samo nadgrajujem z duhovnostjo DMŽ: Božja Beseda, molitveni načini in vsakodnevna duhovna drža so kakor potoki, ki namakajo moj duhovni svet in poživljajo karizmo, ki jo smem živeti v Kongregaciji frančiškank Brezmadežnega spočetja.
Ko sem prvič »okusila« sadove DMŽ na eni izmed prvih delavnic, me je močno nagovorila
beseda apostola Pavla: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.«
Res je zastonj sem prejela sadove DMŽ in v sebi sem močno začutila povabilo, kar si
prejela, deli naprej. Sledila je šola oblikovanja za voditelje DMŽ. Vsakokratno vodenje delavnice
DMŽ, je služenje, zastonjsko služenje na različnih župnijah naše lepe slovenske zemlje.
Počutim se kot majhno orodje v rokah Vsemogočnega Boga, ki je v meni združil v eno
obe karizmi.«
»Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem
prišel od Boga. Izšel sem od Očeta in prišel na svet, spet zapuščam svet in grem k Očetu.«
(Jn 16,27−28)
Kot svojo poslednjo voljo, oporoko je Jezus zapustil svojim učencem zlati sen, ki se je rodil in počasi, počasi rastel v njegovem vrtu med njihovo apostolsko prigodo; ta zlati sen bo dan in noč sijal v očeh Jezusove duše kakor jutranja zarja in vse to svojim učencem razlaga z zgodbo: »Ljubezen, ki se ne razširja, se spremeni v skalo. Med vami sem bil brat med brati. Svojega bivališča nisem postavil na nedosegljive vrhove, kjer gnezdijo orli. Jedli smo marveč skupaj pri isti mizi in spali drug poleg drugega pod zvezdami ter skupaj iskali skrivni pomen stvari. Bili smo potujoča družina brez stalnega bivališča. Ko boste pomislili name, se boste spomnili ene same stvari: da sem vas ljubil in da morate tudi vi enako ljubiti drug drugega.
In zdaj preden odidem, vam zapuščam to zapoved: ostanite v edinosti, ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. To je moja oporoka, moj zlati sen; bodite v svetu živi dom. Bodite eno, kakor sva Oče in jaz eno, in v najini edinosti naj se dopolni vaša edinost. Veliko nalog sem vam zaupal: da očiščujete gobavce, ozdravljate bolnike, oznanjate kraljestvo … predvsem pa vam zapovedujem, z nujnim značajem, kakršnega ima oporoka na koncu življenja, da se ljubite med seboj, dokler se ne vrnem. Po tem bodo vedeli, da ste moji učenci: to bo razpoznavno znamenje in glavna naloga. Sinovi, otročiči moji, spet vam iz vsega srca ponavljam: dajem vam novo zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« »Sveti Oče«, je nadaljeval Jezus in pogledal proti nebu z neskončno nežnostjo ter spoštovanjem, »ko si jih iztrgal iz sveta, si te učence položil v moje roke, da bi jaz skrbel zanje. Razložil sem jim, kdo si. Zdaj vedo, kdo si, in vedo tudi, da sem jaz rojen iz tvoje ljubezni.
Bili so tvoji, ti si jih dal meni kot brate in jaz sem skrbel zanje bolj, kakor mati skrbi za svojega otroka. Živel sem skupaj z njimi, toda zdaj se moram žal posloviti od njih in se vrniti k tebi, ker si ti moj dom. Toda oni ostanejo v svetu. Bojim se zanje, ker je svet v njih. Bojim se, da bodo egoizem, interesi in tekmovalnost strli enotnost med njimi. Ohrani jih z ljubeznijo. Ko sem bil z njimi, sem za to skrbel jaz. Zdaj ti skrbi zanje.«
»Strah me je zanje,« je dodal. »Ne dopusti, da jih interesi razdelijo in da jim nazadnje iztrgajo mir. Naj bodo eno, kakor sva ti in jaz. Zruši v njih visoke zidove, ki so jih postavili egoizem, napuh in nečimrnost. Oddalji od njihovih vrat zavist, ki ovira in uničuje edinost. Pomiri njihove agresivne impulze. Naj tok tople in globoke občutljivosti prečka njihove odnose, naj se razumejo in si odpuščajo, naj se spodbujajo v medsebojni hvalnici; naj bodo med seboj odprti in zvesti, razumevajoči in iskreni. In tako naj jim uspe, da bodo sredi sveta eno ognjišče, v katerem bosta vladali toplina in sreča, kakor mestece, ki sveti na vrhu gore, da bo svet vedel, da si me ti poslal.«
»Kakor si ti Oče,« je sklenil, »v meni in jaz v tebi, tako naj bodo tudi oni použiti v najini enosti. To je moj zlati sen!«
Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl
