Odmev na “puščavo” za bivše udeležence DMŽ – Stična 18.03.2018
Puščava mi je prinesla veliko miru. Vse kar se mi dogaja, je sedaj lažje. Nekako lažje sprejmeš in upaš.
Silva
Hvala za vse, bilo je neponovljivo…. Naj vam vsem velikonočna aleluja daje še naprej moči in miru, ki ju delite med nas…. Vračam ljubezen…
Ivanka
Prisrčna hvala za vse. V Stični mi je bilo zelo lepo in globoko doživeto. Sem vam hvaležna za vse.
Marija
Velika je milost, če si povabljen na puščavo.
Kaj pa je to, puščava?
V tihoti in miru srca, ko se čas ustavi.
V premišljevanju in branju.
Samo jaz in Jezus.
To je veliko doživetje.
Naslednjič spet pridem.
Majda
En dan z Jezusom…
eno popoldne z Jezusom…
samo midva…
kakšno razkošje!
Na tiho nedeljo,
v tihoti zidov Stiške opatije.
Samo midva…
sredi ponorelega sveta…
Kakšna milost …
sredi puščave zajeti požirek žive vode,
se osvežiti pri izviru življenja,
se umiti v vodi nesmrtnosti …
Biti preprosto tam…
z Njim,
iz oči v oči,
pogled duše v dušo…
preprosto nasloniti svojo polno glavo
v njegovo naročje…
in biti,
samo biti tam,
čutiti trenutek …
in biti z Njim,
biti v objemu Ljubezni,
objemu Boga.
In preprosto pustiti si biti otrok…
ljubljeni Božji otrok,
majhen, nebogljen,
ranjen in krhek,
biti takšen kot si ….
biti otrok v varnem Očetovem naročju,
biti sestra v ljubečem naročju našega brata Jezusa
in biti neminljiva ljubezen v objemu Svetega Duha.
To je puščava….
živa in vroča,
a včasih tako pusta in mrzla,
puščava, ki pušča sledi,
in puščava, ki briše sledi,
puščava, ki zdravi,
puščava, ki daje Življenje,
puščava, ki osveži Upanje,
puščava, ki te umiri,
umiri, da slišiš…
jasneje slišiš Njegov glas…
puščava, ki ti osveži zavedanje,
da je On vedno s teboj…
na vseh poteh in razpotjih…
nisi sam…nikoli….
Dvoje je ostalo po tej puščavi globlje in trdneje zapisano v mojem srcu
Ps 93,2 in Iz 55,12
Rožmarinka
Puščava za udeležence preteklih Delavnic molitve in življenja je potekala v nedeljo 18. marca od 14.30 do 20. ure v samostanu Stična. Ta dan je zame poseben, ker je bil to rojstni dan moje mame, tako je trdila, čeprav je bilo v uradnih dokumentih napisano drugače – 20. marec. Do zamika v datumu je prišlo, ker je bila rojena doma in je moj dedi šel prijaviti rojstvo nekaj dni kasneje. Mama se je spominjala pripovedovanja njene mame, da je rodila en dan pred Jožefovim in je moja mama dobila ime po sv. Jožefu.
Tudi mojemu možu je ime Jožef. Oklevala sem s prijavo, ker imamo navado, da godove praznujemo. Ta dan je nedelja in bi bilo prav, da bi praznovali, vem tudi, da si moj soprog to želi, sem razmišljala…. A je bila voditeljica vztrajna in je poslala vabilo še enkrat tri dni pred srečanjem. Takrat sem se pogovorila z možem in strinjal se je z mojo odločitvijo, da grem na puščavo. Po prijavi sem prejela ohrabrujoč odgovor: »Dobrodošli Marta. Bo Gospod po vas poslal obilo blagoslova tudi za vašega moža. Nasvidenje. Branka«
Voditeljica je že na začetku povedala, da naj vzamemo kot žrtev to, da zaradi kratkega srečanja (od 14.30-20) in velikega števila udeležencev (okoli 25 nas je bilo) ne bomo mogli podeliti med seboj naših doživetij puščave in nas prosi, če napišemo sporočilo za objavo na spletni strani Delavnic molitve in življenja. To bo postna žrtev, ki bo koristila tudi drugim. Ni naključje, da smo tu, Jezus nas je povabil. »Jezus vabi vse, vi pa ste odgovorili na Njegov klic. Nekateri imate doma praznovanja, pa ste vseeno prišli. Jezus ne bo ostal dolžan, blagoslovil vas bo, pa še koga zraven, ki je še bolj potreben blagoslova kot vi, ki ste že zdaj blagoslovljeni.«
V puščavi se je zgodilo veliko bistvenih stvari zgodovine odrešenja. Abraham, Mojzes, vsi preroki do Janeza Krstnika so šli skozi puščavo, tudi Jezus sam je šel za 40 dni v puščavo pred svojim javnim delovanjem. Kasneje Pavel in puščavniki….Kjer utihne zunanji svet in utihnejo naše misli, kjer se izprazni naše srce, tam je prostor za Boga. Puščava je kraj in čas, ko smo v samoti in tišini in se predamo Bogu. Puščava pomeni molk, samoto, biti na samem z Jezusom. Zbrali smo se v hiši molitve, v samostanu, v domu Boga in smo blagoslovljeni. Imamo pogum in odločnost, da smo tukaj in zdaj, samo mi in On, samo jaz in On. Jezus je z nami. V tem času nas še posebej nagovarja in nas vabi. Vabi nas vseh 40 dni, povabil je nas osebno in mi smo odgovorili na njegovo vabilo.
Opatova kapela je odprta, Najsvetejše v tabernaklju. Jezus nas vabi, da pridemo k Njemu. Danes je tiha nedelja, naj utihne svet okoli nas, da bomo lahko slišali. Zapeli smo pesem: »Kako sem čakal ta trenutek«, pesem, ki jo poje Jezus, kako pretresljivo….
Za umiritev smo poslušali glasbo, nato pa smo skupaj čuteče zapeli Oljsko goro, še posebej 4. kitico s ponovitvijo refrena, da Jezusa ne zapustimo….Jezus je v vrtu Getsemani čutil strašno osamljenost, pomanjkanje ljubezni, sočutja prijateljev, njihove tolažbe, bil je sam v strašni stiski….vsi so ga zapustili. Zdelo se mu je, da ga je zapustil tudi Oče.
Po povabilu: »Pustite se voditi DUHU, za vsakega ima drugačen načrt« smo odšli vsak na svojo stran.
Moja soba je bila v tretjem nadstropju. Gledala je proti potoku, katerega šumljanje sem poslušala skozi zaprto okno. Pred oknom je rastla visoka smreka, ki je segala prek višine poslopja, ki je precej visoko, bila je vitka, lepa, poraščena z vejami čisto do tal, ob njej je tekel in žuborel potoček,….na drugi strani pa sta bili dve listnati drevesi, bistveno nižji kot ta mogočna smreka. Ko je veter le malo zapihal, se je pričela majati….medtem ko se omenjeni drevesi nista majali, le kakšen suh list je trepetal v vetru na ogolelih vejah. Ko sem prišla v sobo, sem najprej prebrala Kratke smernice za puščavo, ki vsebujejo še nekaj koristnih nasvetov. Ustavila sem se pri nasvetu št 11, ki pravi: “Ne smemo pozabiti, da upanje nikoli ne umre. Slepilo se konča v razočaranju. Nasprotno pa je upanje trdna, vedra in neskončna moč; upanje tudi takrat, ko je vse na tleh vedno odgovarja: nič ne de, začnimo znova; jutri bolj bolje; kvišku! Pojdimo naprej.”
Najbrž me je to nagovorilo zato, ker sva se popoldne po kosilu ob kavici z Jožefom pogovarjala ravno o upanju. Tudi današnja pridiga pri maši, je bila na temo stiske in izgube upanja, ker se sodobni človek, ki so mu vzeli Boga, nima na koga nasloniti. Pogovarjala sva se, kakšna sreča je imeti Boga (Sveto Trojico), da imamo tako vedno upanje. Spomnila sem se Andreja Marušiča, psihiatra, ki je na TV, ko je bil videti še popolnoma zdrav (nismo še vedeli za njegovo bolezen, on pa je najbrž vedel), rekel: »Jaz lahko v 14 dneh razvijem tako depresijo, da bom mislil samo še na samomor«…..pri tem je povedal, da si je treba prizadevati, da pozitivno razmišljamo in si ne dopustimo takih misli, ki bi nas vodile navzdol, obenem pa je povedal tudi, da so zdravila, ki pomagajo, če drugače ne gre…Odločitev je torej zelo pomembna. Podobno smo v petek 16. marca poslušali na večeru Ustanove Petra Pavla Glavarja o Janezu Evangelistu Kreku, ko je nekdo zanj, ko je bil še mali fantek, rekel, da v njem vidi velik potencial tako za dobro kot tudi za slabo….odvisno od odločitve, kam bo šel. Tudi mi imamo potencial za oboje. Torej odločamo sami, odločajmo se za dobro. Jožefu sem tudi povedala, da se me je v knjigi Immacule Illibagiza iz Ruande: “Preživela, da bi pričevala”, dotaknilo, kako je sredi največje stiske našla Boga in bila z Njim v svojem svetu. Skupaj s šestimi drugimi ženskami je bila zaprta v prostoru, stranišču, velikosti 1,5 m2, ker so se morale skrivati pred zanesljivo smrtjo, če bi jih ujeli Hutuji, ki so preganjali Tutsije, skoraj 3 mesece so bile tako ujete, da je le ena lahko sedela na školjki, ostale pa so morale stati, pri tem so se menjale….Ona pa je v srcu molila in se pogovarjala z Bogom in je bila sredi pekla v nebesih. Pogovarjala sva se tudi o lažnih duhovnostih, o primeru, s katerim sem se sama srečala in ga potem pri spovedi po nasvetu spovednika predala Gospodu…….
Torej o UPANJU sem razmišljala v puščavi in o pravi veri v pravega Boga in o milosti, da nas navdihuje Sveti Duh, da nas uči. Zahvaljevala sem se za vse upanje, ki nam ga je Gospod dajal in nas dvigoval tudi v času, ko smo še trepetali za komaj rojeno Zalo, hčerkico moje nečakinje, in se po dobrem mesecu boja od nje poslovili za vedno.
Premolila sem vse priporočene psalme, opazovala smreko in potok, premišljevala o Božji dobroti. Zunaj je rahlo naletaval sneg. Prepevala sem Svetemu Duhu – pridi Sveti Duh….
Nato sem šla molit v Opatovo kapelo. Kleče sem molila v poltemi. Najprej sem pod vtisom žuborečega potočka, ki me je spominjal na reko Jordan, prek nje pa tudi na sliko Jezusovega krsta pri Jordanu, pod vtisom pisma hčerke Anje, v katerem je povedala, da Jon (njen 5 letni sin) govori o Janezu Krstniku, molila svetli del rožnega venca. Nato sem nekaj časa sedela v popolnem miru pred tabernakljem in premišljevala, nakar sem spontano rekla: »Usmiljeni Jezus«, in se pri tem spomnila, da je Marija Mati Usmiljenja, ker nam je rodila Jezusa, ki je samo usmiljenje. To me je nagnilo, da sem pokleknila in molila rožni venec Božjega usmiljenja. Nato pa sem poimensko izročila Jezusu in Mariji vsakega posebej vse moje družinske člane, vse sorodnike in naše rajne.
Čas je hitro minil in šla sem nazaj v sobo, nato pa na skupno srečanje. Kljub temu, da sprva ni bilo predvidena podelitev, je bilo na razpolago nekaj malega časa in sem med zadnjimi kratko povzela, kar sem razmišljala o upanju. Omenila sem tudi Andreja Marušiča, pa je Branka povedala, da je bil njen sošolec, da sta “takole skupaj sedela na sprejemnih izpitih” in je pokazala na gospo, ki je sedela poleg nje….
Kako lepo je biti v puščavi, kako lepo je biti v Božjem objemu. Tudi Jezus se je vsako noč v molitvi vračal v objem svojega Očeta, da je zdravil rane, ki so mu jih podnevi zadali ljudje. Kako lepo je, da ne ostanemo v osamljenosti velikega četrtka, da nam upanja ne vzame trpljenje velikega petka in negotovost velike sobote, ampak, da po vseh bolečinah zasije velikonočno jutro, ko je Jezus premagal smrt….. voditeljica Branka nam je ob koncu zaželela, da bi bili vsi mi svetli žarki, prek katerih bo sijala Božja ljubezen na druge in je ob slovesu vsakega posebej objela.
Voditeljica Jelka je povedala, da zaradi bolezni ni mogla voditi nekaj srečanj, zdaj pa je vesela, da se ji zdravje izboljšuje in bo lahko z delavnico nadaljevala.
Po poti domov sem ob rahlem naletavanju snega poslušala pogovor na Radiu Ognjišče, kjer je v tednu od 18. do 25. marca potekal misijon. Alek Zwitter in sogovorniki so govorili o delovanju Svetega Duha, ki je Duh, ki oživlja, brez njega ni nič dobrega, nobene dobre misli, Duh nas vodi, če imamo čisto srce še toliko bolj, če se odpremo zanj in ga kličemo….spoved je ključ do tega.
Spomnila sem se sodelavke, s katero se veliko pogovarjava, čeprav je vsa leta živela zunaj Cerkve, iskala po drugih duhovnostih…..pri spovedi ni bila od prvega obhajila dalje…..a jo vse bolj žeja po pravem Bogu, tako čutim. Odločila sem se, da jo povabim k spovedi in da ji dam zloženko za pripravo na spoved. Našla sem jo, precej obrabljeno, med svojimi številnimi papirji, ki jih imam shranjene. In sem ji jo dala takoj, ko sem prišla v ponedeljek v službo. Bila je vesela in je rekla, da si bo vzela čas in jo temeljito predelala. Podpiram jo v molitvi.
Hvala Bogu za vse, kar nam daje, posebej še za požrtvovalne voditelje in vse, ki nam odpirajo možnosti, da lahko vsaj občasno s pomočjo puščave v tišini iščemo in obiščemo Boga.
Marta Ciraj