Ne boj se, saj sem s teboj!

7. 4. 2019 | Jana Podjavoršek | Uvodnik

Štiriletni nečak me pri maši ob slovesnem vsto­pu duhovnika v spremstvu številnih ministrantov sprašuje na uho: »Ali veš, kaj je največji čudež, ki se zgodi pri maši?« In že hiti z odgovorom: »Največji čudež je to, da pride Jezus k nam!« S čudenjem je prevzel tudi mene. Jezus prihaja!

In jaz? Mu grem naproti? Je v mojem v srcu tudi pro­stor zanj? Je morda samo špranjica? Odpiram vrata in se plaho oziram k njemu, pa vendar z vsem, kar premorem. Brez mask, s svojo krhkostjo, nemočjo in v velikem zaupanju. Pristopi in me potreplja po rami, kot že tolikokrat: »Ne boj se, saj sem s teboj!« Ne obsoja in ne očita. Sprejema me tako, kot sem. Najprej spregovorim jecljajoče, potem pogovor steče. Sreča me preplavi in opogumljena se vrnem v realnost življenja.

Vedno znova sem pred izzivom vnovičnega začenjanja. Čeprav se privilegiran postni čas preveša h koncu, je vsak dan priložnost, da začnem znova. Tudi pot v službo je priložnost za molitev. Ne morem brati, lahko pa preštevam desetke za svoje bližnje, krščence, birmance, vse, ki me prosijo, in kličem nanje blagoslova. Ko se v koloni počasi premikam, se ne jezim, pridobljeni čas pa postane priložnost za molitev.

Kako preprosto, pa tolikokrat ne zmorem. Lahko pa začnem znova in pozabim na izgubljene priložnosti, neuspele poskuse in se z apostolom Pavlom iztegujem proti temu, kar je pred menoj. Zdaj je milostni čas! Zdaj je priložnost, da naredim korak naprej in začnem znova, kot pravi psalmist: »Okusite in spoznajte, kako dober je Gospod.«

Ko molim, se srečam z Očetom, z njegovim ljubečim pogledom, ki ozdravlja, odpušča, tolaži in napolnjuje z veseljem, ki ga ne morem več obdržati zase. Po molitvi spet postajam ljubljena hči, v zavedanju svoje dragocenosti pri Očetu, in to veselje želim deliti z drugimi. 
Molitev ni več dolžnost, postaja radost, veselje. Stopam v življenje, opogumljena za nove začetke. Vsak dan znova želim začeti s teboj, Gospod. Pa če bo samo znamenje križa, kratek vzklik, prošnja za odpuščanje ali pa tiha navzočnost pred tabo. Pojdiva skupaj naprej, vsak dan znova!

• Uvodnik Družina – članek – Ne boj se saj sem s teboj!

Po Besedi me usmerja in mi daje moč

7. 4. 2019 | Jana Podjavoršek | Aktualno

Ko je leto po katehumenatu Urška Naglič želela več izvedeti o Bogu, ki ga je iskala, jo je k udeležbi na Delavnicah molitve in življenja pritegnil br. Štefan Kožuh. »Delavnice so počasi odgovarjale na moja iskanja. Prvič marsičesa nisem razumela, ker je bilo še prehitro in pregloboko, mi pa ostaja spoznanje, da je normalno, da vsak kristjan doživlja obdobja bližine Boga in obdobja suše, ko se nam zdi Bog nekje daleč.« Čez dve leti se je znova udeležila DMŽ. Dotikala se je je Božja beseda, nagovori in kateheze. »Pomagale so mi vstopiti v pristen stik z Bogom, ga poglabljati in spoznavati, on pa je name v obilju razlival milost. Hvala Bogu za delavnice!« Še pred katehumenatom je pri fantu odkrila na knjižni polici Sveto pismo in ga začela brati kot eno od knjig, pa se je hitro ustavilo. Na delavnicah pa je ob poslušanju odmevov na branje Božje besede drugih odkrila, da ne gre za dobesedno razumevanje. »Žal mi je, da mi ni uspelo ohranjati vsakdanjega časa za Boga. Ob majhnih otrocih kar zmanjka časa.« Pa se je odločila in se še tretjič udeležila DMŽ. Presenetila jo je izkušnja suše, ob tem pa se je učila potrpežljivosti in ob soudeležencih odkrila, da je Bog ob njej, čeprav doživlja, kot da je nekje daleč.

S pomočjo DMŽ je Urška spoznala več načinov molitve in odkrila sproščenost v pogovoru z Bogom. »Navadila sem se, da lahko Bogu, ki je vsemogočen, prepustim vse in se mi ni treba s tem obremenjevati. Vsemogočen je in bo že ‘zrihtal’. Vse poskušam izročati njemu, včasih pa tudi ne gre, ker je moja vera šibka. Molitev mi pomaga bolje oprav­ljati vsakdanje obveznosti, sprejeti človeka, ki ga niti ne poznam, in gledati z Božjimi očmi na ljudi okoli sebe. Bog me po Besedi usmerja in mi daje moč. Ko berem Sveto pismo, spoznavam Boga in kako želi, da živim.« Ko se je znašla v preizkušnji, je odprla Sveto pismo v iskanju odgovora, kaj Bog želi, da naredi. Odprla je in prebrala: »Ne boj se, jaz bom s teboj.« Strah je izginil. »Če je on z menoj, zakaj bi se bala. Če jaz ne zmorem, bo pa on pomagal in dodal. To prinaša mir in resnično veselje.«

• Aktualno Družina – članek – Po besedi me usmerja in mi daje moč

Molitev je pot do srečanja z Lepoto

7. 4. 2019 | Jana Podjavoršek | Aktualno

Vsakdanje hitenje prinaša v naše življenje nemir. Radi bi se ustavili, pa smo tako nemočni. Ob vsem zmanjkuje časa že za domače, za prijateljski pogovor, oddih v naravi … Težko se iztrgamo nenehnemu hitenju in se ustavimo, da bi se vsaj malo odpočili. Pa se upre naše telo, nastopijo problemi in težave z zdravjem, ne zmoremo več hiteti z drugimi, zaostajamo, iščemo strokovno pomoč in nemalokrat ostanemo sami in omagamo. Ostajajo pa spomini na otroška leta, lepa doživetja in pristna srečanja med nami, pa tudi z Bogom. Ko slišimo že dolgo pozabljen molitveni obrazec, nas preplavi mir, objame toplina in prebudi se hrepenenje. Radi bi se ustavili in začeli znova. Pa ni tako prepro­sto. Začnemo, pa nas okolica hitro posrka. Spet začnemo, vnovič omagamo. Sami ne zmoremo. Veliko laže je, če se za to odloči še kdo ali nas je celo več in se povežemo, se spodbujamo in si pomagamo. Življenje dobi smisel, vsakdanji napor pa premagujemo skupaj z njim, ki je Bog z nami, veselje pa je spet del vsakdanjika.

Šola molitve in šola življenja

Kot je pri učenju jezika, različnih športnih veščin ali igranja instrumentov potreben trening in je treba vsak dan znova vaditi in utrjevati pridobljeno znanje, moramo utrjevati tudi molitev. Obstaja celo šola molitve in šola življenja, ki jo ponujajo Delavnice molitve in življenja (DMŽ) že 25 let tudi v Sloveniji. Udeleženci se učijo moliti tako, da molijo in pri vsakem srečanju spoznajo enega od molitvenih načinov, ki ga v tednu do prihodnjega srečanja v praksi utrjujejo in izkušajo.

V prvih dveh srečanjih odkrivajo Očetovo ljubezen do vsakogar, kar jih okrepi, da odločneje stopijo na pot vere, kot vzor romarice pa je predstavljena Marija. Na petem in šestem srečanju doživijo udeleženci veliko osvoboditev v izročitvi in vstopanju v spravo z Bogom, z brati in s seboj. Povezani v občestvu na osmem in devetem srečanju pogumno in odločno stopijo v osebni odnos z Bogom. Vsakdanje vstopanje v stik z Gospodom ob izbrani Božji besedi in molitvenem načinu udeležencem pomaga najti v dnevu stalni čas polurne molitve, ki jo imenujejo svete pol ure, in postopoma premagovati notranje strahove, žalo­sti in nezadovoljstva. Udeleženci postajajo vedno bolj podobni Jezusu in odprti drugim, svoja dejanja in odločitve pa razločujejo s preprostim vprašanjem: Kaj bi na mojem mestu storil Jezus? Zadnje srečanje je za vse posebna izkušnja »puščave«, ko si vzame­jo nekaj ur, da so na samem z Gospodom.

Iz teorije v prakso

Za Primoža Lisjaka je dragoceno, ko pri vodenju DMŽ za mlade opazuje, kako se spreminja odnos do Boga od prvega do zadnjega srečanja. Pa ne le pri udeležencih, šola molitve spreminja tudi voditelja. »DMŽ so pretresle moje življenje. Bog ni oddaljen, je tukaj, je Oče, ki me ljubi, težave in preizkušnje pa izročam njemu. Prej sem teoretično vedel, tu pa sem se to naučil živeti na praktičen način in z mirom v srcu.« Karmen Trampuž pri DMŽ za otroke odkriva, kako so lačni ljubezni in miru. Za Marijo Kališnik, ki je odgovorna za DMŽ za mlade in mladostnike, je izziv in cilj, da odkrijejo smisel življenja, sredstvo pa so DMŽ, to je način, ki je spremenil tudi njeno življenje.

Sonja Topler, odgovorna za DMŽ v Sloveniji, odkriva, da so ji DMŽ dale moč, trdnost in jo opogumile, da si upa izpostaviti in sprejeti tudi odgovorna služenja. »Vedno bolj sem zaljubljena v Jezusa in vidim, da brez njega dejansko ne zmorem.« To ne prinaša v življenje posameznika le svobode, napolni ga s pristnim veseljem in radostjo.

Korak za korakom

Ko odkrijemo pristen stik z Go­spo­dom, dobi življenje nov polet, ki ga želijo voditelji DMŽ približati tudi udeležencem DMŽ. V 25 letih se je udeležilo DMŽ okoli 6500 ljudi po različnih krajih v Sloveniji, vodi pa jih ta čas 40 voditeljev. V prvih letih so bile DMŽ namenjene odra­slim, postopoma pa so pripravili gradiva tudi za mlade od dvajsetega do tridesetega leta, za najstnike od trinajstega do devetnajstega leta, za otroke od sedmega do dvanajstega leta. Pripravljen imajo tudi tečaj za zakonce, ki ni za zaročence, temveč za pare, ki imajo daljšo izkušnjo zakonskega oz. skupnega življenja. Br. Štefan Kožuh pa vodi tudi petdnevna srečanja Izkušnja Boga, kjer je vsebina DMŽ podana zgoščeno. Čeprav gre za različna starostna obdobja, ostaja namen isti: da bi vstopili v pristen stik z Gospodom in bili z njim, najmlajši pet minut na dan, mladi petnajst minut, o­dra­sli pa pol ure na dan. Privilegiran čas osebne molitve in premišljevanja Božje besede ostaja stalna praksa ne le voditeljev, ampak tudi številnih udeležencev. Dragoceni čas, ki vsem pomaga stopati po poti nenehnega spreobračanja, pa daje življenju žlahten okus, prepojen z ljubeznijo.

Aktualno Družina – članek – Molitev je pot do srečanja z Lepoto

Režija od zgoraj

7. 4. 2019 | Jana Podjavoršek | Aktualno

Kapucin br. Štefan Kožuh je pred 25 leti začel voditi šolo molitve in življenja.

Kako se spominjate začetkov Delavnic molitve in življenja (DMŽ)?

Nekaj let po večnih zaobljubah nisem več vedel, kako naj bom sam z Gospodom. Po »režiji od zgoraj« sem se seznanil z DMŽ in se osebno srečeval z br. Ignaciem Larrañago. V želji, da bi to še kdo doživel, sem DMŽ najprej priporočil bratom in bližnjim, za katere sem vedel, da iščejo globlji stik z Bogom. Sledilo je veliko prevajanja in poti, pri tem pa je bila ključna podpora mojih predstojnikov in sobratov, kar je tudi v življenje slovenske kapucinske province prineslo globlje molitveno življenje.

Molitev je sredstvo, je pot do srečanja z Lepoto, s Popolnostjo. Srečanje z Gospodom je delček večnosti, ko si sam s svojim Bogom, veš, da te ljubi, in to je lepota.

Ali pri učenju različnih načinov molitve ne obstaja nevarnost, da postane molitev avtogeni trening?

Absolutno ne. V središču vseh molitvenih načinov je Oseba. Ne jaz, ampak On. Bistvo moje molitve je odpiranje Bogu. Rast v molitvi je od moje pobude k Božjemu delovanju.

Molitev nas odpira za Boga, pa tudi za brate in sestre.

Delavnice se imenujejo DMŽ, niti ne šola molitve, ampak delavnice, nekaj praktičnega. Učimo se molitve, da bi se naučili živeti. Če živim v pristnem in osebnem srečanju z Jezusom Kristusom, me to samodejno spreminja v človeka, ki je vedno bolj odprt drugim, zato ker se stari človek umika in nastaja vedno več prostora, ne samo za Boga, ampak tudi za Božjo podobo, ki je v bratu, sestri. Če se to ne zgodi, potem ta molitev ni molitev, to bi bil avtogeni trening. Molitev mora preiti v počlovečeno življenje, ki je veliko bolj resnično človeško, nujno odprto v občestvo. Človek potrebuje sočloveka, občestveno bitje pa postanem skozi Boga.

Kje je nevarnost, da ostanemo na ravni metode molitve in ne vzpostavimo stika z Bogom?

V DMŽ spoznamo različne molitvene načine, ki nam na poti dozore­vanja pomagajo rasti od najbolj preprostega molitvenega branja do kontemplativne molitve, ko sem preprosto sprejemajoča navzočnost. Molitev je poleg tega, da je vaja, tudi milost. Ni dovolj človeška pobuda, da pridemo k Bogu, potre­bna je prošnja k Svetemu Duhu, da nas vodi v molitev in varuje, da ne skrenemo s prave poti.

Pri molitvi in duhovnem življenju je red nujno potreben. Pri DMŽ priporočamo vsak dan pol ure za poslušanje Božje besede in pogovor z Bogom, ta način pa se v petnajstih tednih »usede« v človeka, ki je odprt, in potem postane potreba, dobra navada in opora.

Katere sadove DMŽ vidite po 25 letih?

Bogu sem hvaležen, da so DMŽ pri nas. Hvaležen sem za lepo število laikov (pa tudi nekaterih redovnikov), ki so prepoznali klic, da se dajo na voljo in so voditelji DMŽ. Darujejo svoj dragoceni čas, da evangelizirajo, druge učijo brati Božjo besedo in se srečevati z Gospodom v osebni molitvi. Slutim, da izkušnja, ki je prišla po br. Ignaciu in je bila po njem dana laikom, danes postaja še bolj aktualna in na voljo tudi nam, bratom kapucinom. Nekaj, kar se je rodilo v redu, naj se vrne v naš red in ga oplemeniti.

Kakšen pa je vaš pogled na DMŽ v prihodnosti?

Ali bodo delavnice živele in dajale sadove občestvom v Cerkvi, je odvisno od resnične zvestobe voditeljev DMŽ osebni molitvi in od njihove ponižnosti. Če bodo torej voditelji zvesti, bodo pričevalci tega, kar živijo, in če bodo poni­žni služabniki, ne osvajalci, potem bodo DMŽ ostale še naprej, kar je zadnja leta br. Ignacio nenehno ponavljal.

6500 udeležencev DMŽ v 25 letih

Pot odkrivanja Boga

Voditelji DMŽ odkrivajo dragoceni dar osebne molitve, ki odpira udeležencem nova obzorja

Stane Kobal

Pri mladih me preseneča, da so tako zelo odprti za duhovnost. Ko pristopijo k molitvi, so odkriti, če vedo, da jih ne bo nihče nadzoroval. Življenje nas je navadilo, da smo previdni, navzven hočemo biti lepši, kot smo, in tako se obnašamo tudi pred Bogom. Mladi pa so pred Bogom pristni, polni življenjske energije, odkritosrčnosti, željni biti ljubljeni in žeja jih po Bogu.

Delavnice so pot, na kateri sem začel odkrivati Boga, stopil v pristen odnos z njim, Jezus pa je postal moj resnični prijatelj.

Zvonka Erce

Molitev mi omogoča, da lahko di­ham v ritmu vsakdanjega življenja. Ko se oziram nazaj, vi­dim, da se je vse zgodilo po Božjem načrtu, in ker sem imela orodje, je bilo laže. Brez molitve ne bi bila to, kar sem. Sistematičnost in ustvarjanje reda me je vedno nagovarjalo, dalo pa mi je priložnost in možnost, da govorim z Bogom, sem bolj »skulirana« žena, mama in učiteljica. Sem bolj potrpežljiva in tudi težke trenutke vidim kot milostne. Otrokom laže zaupam, ker več izročam. Hvaležna sem, da imam toliko dobrih prijateljev, družino voditeljev, ki smo drug drugemu v oporo in obogatitev. Radi smo skupaj.

Nataša in Sašo Pintar

Voditelja DMŽ sva bila že pred po­roko in sva v  na­jin zakon prinesla duhovnost DMŽ. Čas, ki sva ga preživela v DMŽ, se je globoko zapisoval v naju. To so trdni temelji, na katerih stojiva. Za naju je usmeritev, kot »plonk listek«, kako vztrajati v preizkušnji. Iz tega se trudiva živeti, to poskušava dajati naprej otrokom.

Prej je bilo več časa za molitev, zdaj pa je treba več časa posvetiti akciji. Bila bi nemočna, če ne bi vedela, da se lahko nasloniva Nanj. DMŽ sva prepoznala kot lastno pot, na kateri se lahko v največji polnosti uresničiva. Čeprav nisva več voditelja, ostajajo smernice v treh točkah: molitev, ponižnost in edinost.

Ivanka Filipič

Poleg tega da sem mama, je nekaj najlepšega tudi, da sem spoznala DMŽ. Spremenile so mi življenje, ker sem začela brati Sveto pismo in osebno moliti. Osebna izkušnja Boga prek molitve in Božje besede spremeni življenje, če hočeš ali nočeš. Kljub vsej zmedi sveta sem srečna, zadovoljna, svobodna in v meni ni strahu. 

Molitev spreminja, pomembno pa je, da sem potrpežljiva. Živimo v času, ko toliko bolj potrebujemo stik z Bogom, ker drugače ne moremo živeti. Preko molitve in Božje besede se bomo spremenili. Prevečkrat pričakujemo, da se bodo drugi spremenili, pa se moramo najprej spremeniti mi sami.

Aktualno Družina – članek – Režija od zgoraj

Gremo naprej!

7. 4. 2019 | Jana Podjavoršek |Cerkev doma

25-letnica Delavnic molitve in življenja v Sloveniji

V domu duhovnosti pri Svetem Duhu pri Škofji Loki je bila od 29. do 31. marca narodna skupščina združenja Delavnice molitve in življenja (DMŽ), ob praznovanju 25-letnice delovanja v Sloveniji. DMŽ so ena od oblik nove evangelizacije in služenja v Cerkvi, ki temelji na postopnem, metodičnem učenju molitve in osebnem premišljevanju Božje besede. Konec tedna je povezal voditelje DMŽ iz Slovenije, pridružili pa so se jim še br. Štefan Kožuh, mednarodna koordinatorka Maria Eugenia Toro De Mejía iz Kolumbije in conska koordinatorka Lorena Rodriguez Mediavilla iz Španije. Skupaj so pregledali prehojeno pot, se ustavili pri izročilu br. Ignacija in začrtali pot naprej. Narodna koordinatorka Sonja Topler se je v imenu slovenskih voditeljev zahvalila za zvestobo voditeljev, pogum vseh udeležencev in vse spodbudila: Gremo naprej! Mednarodna koordinatorka Maria Eugenia je slovenske voditelje pohvalila za njihovo zvestobo v molitvi in izrazila hvaležnost, da kot voditelji pričujejo s svojim življenjem.

Nedeljska zahvalna maša, ki jo je daroval koprski škof Jurij Bizjak, je bila uvertura v praznovanje 25-letnice DMŽ, pridružili so se tudi prijatelji in udeleženci DMŽ, nekdanji voditelji in predstavniki gibanj. Koprski škof je izrazil hvaležnost voditeljem DMŽ za pogumno oznanjevanje Božje besede in spodbudil k branju Božje besede v pridigi, ki jo je sklenil: »Dragi gostinci na gostijah moli­tve in življenja! Bodite kakor veliki svetopisemski gostitelji: kakor Abraham, ki je z gostoljubnostjo dočakal sina Izaka (1 Mz 18); kakor vdova, ki je gostila preroka Elija (1 Kr 17); kakor Marija in Marta, ki sta gostili Gospoda (Lk 10,38-42). Bodite sinovi in hčere Jakobovega sina Aserja, o katerem je očak Jakob dejal, da ima hrane v izobilju in da so njegove slaščice kraljevske (1 Mz 49,20). Hvala vam za imenitne začimbe, ki jih dodajate našim jedem, in slastne prigrizke, ki jih pripravljate. Gospod naj še izostri vaš jezik in vaše grlo in naj bodo tudi vaše jedi kakor mana, ki je imela vsakršno slast in se je prilegala vsakemu okusu (Mdr 17,19).«

Cerkev doma Družina  – članek – Gremo naprej