2018 – december (2018/4)

IGRA ODPRE SRCE

»Pred dnevi me je punčka ustavila,

imela list in svinčnik je v rokah;

čakala jo je težka naloga, zato me resno je vprašala:

Gospod, povejte, kaj naj naredim,

da bom imela pravo srečo.

Ljubi skupaj z Jezusom, sanjaj, kot je sanjal On,

misli, kot je mislil On, igraj se skupaj z Jezusom.

/: Čuti, kot je Jezus čutil, raduj se, kot je Jezus storil,

in ko bo legel mrak večera, te neskončna sreča bo objela. (2x)

Ko slišala besede moje je, navdušeno je kimala z glavo,

prosila, naj še enkrat ponovim,

saj rada bi zapisala si vse.

In z angelskim nasmeškom je začela pet

ter mislila na srečo.«

Moje razmišljanje ob opazovanju igre svojih otrok me napelje na misel, kako močno sredstvo za telesni, duševni in duhovni razvoj je igra. Enako menim tudi za molitev. Igra je hkrati učenje, molitev pa je učenje odnosa z Bogom. Naši možgani so v obeh primerih močno dejavni. Igra odpre srce – srce za prijatelje, ki se z nami igrajo. Tudi molitev odpre srce – za Jezusa. Pri igri je pomembna delitev vlog. Večkrat se je potrebno vživeti v drugega. Poznamo tudi načine molitve, kjer se vživimo v Jezusa, da lahko pridobimo njegov mir, potrpežljivost, moč …

Na vprašanje, kaj je igra, so otroci rekli, da je to takrat, ko imaš igrače in z njimi nekaj delaš; da je igra zabavanje in da je pomembno, da se igraš prijazno. Da, veliko vrednot pride na dan pri igri: spoštovanje, ljubeznivost, popuščanje, ponižnost, ljubezen … upoštevanje, sprejemanje neuspeha, obvladovanje jeze … Vse to nam tudi v molitvi daje Jezus.

Igra in vživetje vanjo »gre zares«, vloge so zelo žive, nasmehi se nezavedno zarisujejo na obraze. Prevzemanje vlog pritegne in je zanimivo, hkrati pa skrivnostno. Zakaj ne bi tudi mi odrasli prevzemali vlog, predvsem vloge Jezusa? Če lahko avtomobilčki na dirkalni stezi postanejo resnični, zakaj ne bi mogel zame tak postati tudi Jezus? Kaj bi na mojem mestu storil Jezus? – s tem vprašanjem se lahko neprenehoma vživljam v njega, ki mi bo dal prave odgovore. Gre za čudovito igro, za neprenehno vključevanje v Jezusovo igro ljubezni, odpuščanja, ponižnosti.

»Moj Gospod Jezus, vem, da si v meni,

da skrbno paziš name,

kakor to dela mati.

Zaupam vate.

S teboj je moj korak varen,

saj brez tebe ne bi mogel živeti.

V tvoje roke izročam svoje življenje,

svoje učenje in zdravje.

Želim, da je moje življenje

ena sama pesem ljubezni

zate, moj Gospod.

Hočem živeti

z roko v roki s teboj

kot srečen otrok.

Amen.«

Ignacio Larrañaga želi, da otrokom posredujemo verski nauk na način, ki ne bil utrudljiv zanje. Pri evangeliziranju otrok učimo, kako naj se otrok izkustveno povezuje z Jezusom, njegovim najboljšim prijateljem. Pokažemo mu, kje Jezus stanuje: bliže nam je od naše lastne sence. Učimo ga odpuščati žalitve, kakor on odpušča naše žalitve. Na stežaj mu odpremo vrata v skrivnost vstajenja: Jezus je prisoten med nami, v meni, do konca sveta.

Zgodba, ki jo želi voditelj prenesti otrokom, mora najprej očarati njega samega, da jo lahko posreduje otrokom. Če voditelj sam ni v notranjosti povezan s kontekstom, vsebino in osebami, ki nastopajo v zgodbi, potem bo težko našel primeren ustvarjalni pristop. Pripoved mora biti živahna, da si pridobimo otrokovo pozornost. Uporabljati moramo kretnje, grimase, onomatopejske zvoke, pavze, menjavati glas itd. Voditelj, ki vodi otroke, mora sam postati otrok: ponovno prebuditi večnega otroka, ki ga vsak odrasel nosi globoko v sebi in ki nikoli ne umre. Voditelj je predvsem pripovedovalec zgodb; samo tako lahko očara otroke. Samo tako se bodo otroci navdušili nad Jezusom.

Sonja Topler

Več o DMŽ na e-strani: dmz.si