2019 – oktober (2019/3)
Šola življenja
Človek je radovedno bitje. Zato želi vedno znova spoznavati, kaj je v ozadju dogodkov, stvari, situacij …
Spomnim se, da sem bila že v otroštvu zelo radovedna. In tudi zato sem želela čim prej iti v šolo. Da, z eno generacijo pred mojim rojstvom …, pred usmerjenim izobraževanjem. Po ekonomski srednji šoli na fakulteto, ki sem jo končala ob delu. Spomnim se, da sem, ko sem prišla domov, svoji mami rekla: »Mami, sedaj imam pa dovolj šole in ne grem nikdar več na izobraževanje.« Ampak … Čez eno leto sem se zaposlila v moji srednješolski ustanovi kot učiteljica ekonomskih predmetov. To je pomenilo, da sem se vpisala na pedagoško andragoško izobraževanje, da sem potem opravila še strokovni izpit in da sem spoznala, da se bom do konca svojega življenja primorana izobraževati.
Ko so leta v šolstvu minevala, sem ugotovila, da sem do sedaj storila zelo malo za svoje duhovno »izobraževanje«. Čutila sem praznino in spoznala, da v meni tli želja, da bi se duhovno izobrazila – izpopolnila … Moje tradicionalno verovanje mi ni več zadoščalo in tako je Bog poskrbel, da sem nekoč (spomladi 1994) odprla Družino in v njej videla oglas, v katerem so kapucini vabili na romanje v Assisi za mlade. To romanje je spremenilo moje življenje. Spoznala sem, da za življenje ne potrebujem veliko stvari in da bi morda lahko živela tudi brez osebnega avtomobila, ki sem si ga v letih službovanja težko pridobila … Hvala Bogu, da me je sodelavka spomnila, da bom lahko naredila več dobrega, če bom avto obdržala in bom tako lahko hitreje pomagala pomoči potrebnim …
Na zaključku romanja mi je prijatelj poklonil knjižico Srečanje, iz katere sem vsak dan zmolila vsaj eno od molitev, ki so me zelo nagovorile. In ko sem izvedela, da bo potekala Delavnica molitve in življenja v Štepanji vasi, sem se je z veseljem udeležila. In tako se je začelo moje najbolj pomembno »izobraževanje« v življenju … Brat Štefan je vodil prvo šolo oblikovanja za nove voditelje Delavnic molitve in življena, nas vodil na duhovne vaje v tišini z naslovom »Izkušnja Boga« v Assisi, kjer nam je prevajal besede našega ustanovitelja Ignacia Larrañaga, poskrbel za mnoge prevode njegovih sporočil, okrožnic, knjig …, začetno organizacijo in izvajanje Delavnic molitve in življenja v Sloveniji …
Ignacio Larrañaga nam je zapustil čudovito duhovno dediščino v obliki svojih številnih knjig, okrožnic in priročnikov za vodenje Delavnic molitve in življenja, katere je oblikoval s pomočjo voditeljev na vseh ravneh.
Kot bi nam Jezus rekel: »Vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem prejel od Očeta …« Da, tudi Ignacio nam je »razodel« vse, kar je v močnih časih prejel od Gospoda. Ko se oziram nazaj, se ne morem nehati čuditi, kakšen občutek je imel za potrebe sodobnega človeka … In hvaležna sem mu tudi, da je zaupal nam, laikom, da lahko pomagamo pri širjenju Nebeškega kraljestva… Preprosto deliti z udeleženci to, kar mi sami prejemamo v močnih časih s pomočjo natančnega programa, ki vsebuje tudi razlago in izvedbo različnih načinov molitve …
Voditeljica Delavnic molitve in življenja sem 25 let. Moje življenje se je v marsičem obrnilo povsem drugače, kot sem pričakovala sama in tudi moji najbližji. Hvaležna sem, ker vsak dan spoznavam, kako čudovito moje življenje usmerja naš nebeški Oče in kako mi preko Božje Besede odkriva čudovito morje Njegove Ljubezni … Globlje greš, bolj se čudiš Neizmerljivi Lepoti, Neskončni Veličini …
V času delovanja Delavnic molitve in življenja sem obiskovala dve šoli oblikovanja za Voditelje DMŽ. Prva je bila skrajšana in jo je vodil br. Štefan, drugo sta vodili dve voditeljici DMŽ – sestra Hermina in sedanja narodna koordinatorka Sonja Topler. Pred tremi leti sem imela dodaten »privilegij«, da sva skupaj z Ivanko Filipič vodili šolo oblikovanja v Škofji Loki. Vsakič, ko grem skozi program šole oblikovanja, se mi na novo odpirajo razsežnosti Njegove Mogočnosti … Ne morem zase zadržati vse te Lepote, ki jo prejemam od Njega … In ko se, kot voditeljica, pripravljam na vodenje DMŽ oz. na vodenje srečanja v okviru šole oblikovanja, že komaj čakam, da bo Delavnica (šola) potekala, saj tam darujem samo sebe in nato lahko »prejmem« ogromno od mojih učencev preko Njega …
V vsakem poučevanju pride do izmenjavanja vsebin, misli, dejstev, izkušenj – tako v srednji šoli, kjer izobražujemo za poklic, kot v šoli oblikovanja novih voditeljev, kjer skušamo čim bolje predstaviti vsebine, ki nam jih naklanja naš Oče, in v sami Delavnici, ki je šola učenja molitve in življenja. Naše sporočilo udeležencem je, naj se naučijo moliti, saj se bodo le tako naučili Živeti – živeti v Njegovi Ljubezni, kjer je vse podarjeno in kjer se nič ne plača …
Šele takrat ko Jezus v veri prebiva v meni, lahko doumem in spoznam Kristusovo Ljubezen. Ker On more po môči, katera deluje v nas, v vsem napraviti neznansko več od tega, kar prosimo ali kar mislimo (povzeto po Ef 3,14-21).
Kristus nas vabi, da gremo v Njegov vinograd …
Ignacio nam je na zadnjih duhovnih vajah naročil, naj gremo na delo, ker smo do sedaj naredili le malo …
Vabim vas, da se nam pridružite v čudoviti »pustolovščini« Njegove Ljubezni …
Zvonka Erce
Kako sem prišla na Šolo za voditelja DMŽ?
Vodilo me je iskanje. Ta neukrotljivi nemir, ki me vzpodbuja in vabi.
V življenju sem prejela mnogo preizkušenj in družinskih tragedij. In na tej poti sem jasno spoznala, da je edina rešitev pot v nenehnem iskanju Boga.
Bilo je polno jasnih drobcev, ki so se večkrat med sabo enkrat oddaljevali, drugič pa približevali. In je bilo potrebno veliko moči.
Za veliko moči pa je potrebno tudi goriva, ki pa ga je kdaj pa kdaj tudi zmanjkalo.
In ta moj sladki nemir iskanja me je privedel na informativni dan.
Vsekakor, znašla sem se pred izzivom. Predvsem časovnega usklajevanja s službo in drugimi obveznostmi. In bili so tudi trenutki dvoma, ali bom zmogla. Ko pa je padla odločitev, da pa je to nekaj, za kar se splača delati tudi kompromise, je nekako steklo.
Začetna srečanja sem doživljala bolj plaho.
In niti prav ne vem kdaj, so se v meni začele sproščati zavore. In vrhunec tedna je za mene postal tedensko srečanje.
Kako bi lahko opisala svojo izkušnjo? Kot sem že omenila, sem na svoji poti z Gospodom prejela dosti jasnih drobcev. Bila pa sem pred izzivom, kako pogrniti mizo za Gospoda s temi drobci. Za Gospoda mora vendarle biti vse najboljše. In ta srečanja so mi pomagala sestaviti te drobce v eno smiselno celoto.
Lahko bi to primerjala tudi z majhnimi kvačkanimi prtički, ki so jih pridne gospodinje dan za dnem ob večerih skvačkale. In ko so presodile, da jih je dovolj, so jih med seboj zašile v lep prekrasen prt, ki je lepo krasil mizo, za katero se je zbirala vsa družina in preživljala najlepše trenutke družinskega
življenja z Gospodom.
Marijana Valič Stipančič
Delavnic molitve in življenja (DMŽ) sem se kot udeleženka udeležila štirikrat v roku dveh let in pol. V tem času sem v svojem življenju že obilno izkusila pozitivne spremembe, ki jih je prinašala uporaba na DMŽ naučenih molitvenih načinov in življenjskih drž. Po preživetih 60-ih tednih kot udeleženka sem se odločila, da želim nadaljevati z uporabo naučenih načinov molitve, obnašanja, reagiranja v svojem življenju kar trajno, saj se je stanje na vseh področjih mojega življenja bistveno izboljševalo iz dneva v dan, kar je zagotovo stranski učinek vedno globljega in bolj intimnega osebnega odnosa z Bogom. Ostala mi je samo še odločitev, ali DMŽ za vedno obiskujem kot udeleženka ali si želim kaj več. Seveda, želela sem si še tesnejši odnos z Bogom in to, da bi bila moja odločitev še komu v korist in ne samo dosedanjim voditeljem v obremenitev, zato sem se odločila, da se udeležim Šole priprave za voditelje DMŽ. Priznam, čutila sem tudi močen notranji klic in če bi ga zavrnila, bi najbolj prikrajšala samo sebe. Želela sem si dogodivščino z Bogom in seveda: Bog ne razočara. Šola je presegla vsa moja pričakovanja, natančneje: uresničila je zadovoljstvo na ravneh, ki si jih ne bi mogla prej niti predstavljati. Želela sem si ostajati z Bogom v globokem toku tudi sredi vsakodnevnih obremenitev, tudi sredi nemira sveta – in je izpolnjeno. Želela sem si neobremenjenosti in popolne notranje svobode, velike možnosti za rast in razvoj tudi, ko opravljam prostovoljno delo – in je izpolnjeno. In še veliko, veliko več. Če DMŽ šolo primerjam s klasično šolo, lahko rečem, da je razlika zelo velika. Medtem ko je v klasični šoli ves pomen na pridobivanju znanja, je v DMŽ šoli najbolj pomembno to, kar udeleženec šole postaja – lahko bi rekla, da je ves pomen na pridobivanju sebe. Zato Šolo priprave za Voditelje DMŽ priporočam prav vsakomur, ki je enkrat že obiskal celotne Delavnice, so mu ustrezale in si želi še več. Šola ima več stopenj in tako omogoča, da se udeleženci šole sproti odločajo, če bi šli še naprej in na koncu postali Voditelji. Že v prvi stopnji šole nam je bil predstavljen Način življenja Voditeljev in ko sem preučevala to literaturo, mi je bilo takoj jasno, koliko težavam vsakdanjega življenja bi se lahko izognila, če bi poznala ta način in živela v skladu z njim. Zato vabljeni v Šolo priprave za Voditelje DMŽ in nato v čudovito družino DMŽ Voditeljev.
Vesna Duval