2019 – junij (2019/2)

DMŽ in šport

Pogled na šport kot uvod v moje razmišljanje

V Ameriki športniki precej bolj izražajo vero. Veliko športnikov je pravih pričevalcev vere. Športnik je zvezda in ljudje ga posnemajo. Če jih Cerkev uporabi za oznanjevanje, je to lahko zelo učinkovit način evangelizacije. Je pa tudi šport lahko zelo prilagodljiv in uporaben za sodobno miselnost. Danes boš častil in slavil enega športnika, jutri pa si boš izbral drugega. V krščanstvu pa imamo isto »športno zvezdo« že 2000 let. (Vir: Družina,
25. 2. 2007)
»Večina slovenskih svetovnih in olimpijskih prvakov namreč prihaja s podeželja,« ugotavlja p. Branko Cestnik in nadaljuje, da se tudi v športu dogaja, da družina zmore, česar ne zmoreta država in profesionalni klub. Sodobni slovenski športniki so mnogi tudi osebno verni in tega ne skrivajo. Ali ni morda v krščanskem humusu naše dežele potihoma vzklila nekakšna teologija telesa po slovensko? Ali ni morda v času »Božjega molka« in cerkvenih kriz Bog našel način, da nam tudi preko vseh teh odličnih fantov in deklet pove, da je še tu in nas blagoslavlja?

Kaj meni pomeni šport

Tudi jaz prihajam s podeželja. Nisem vrhunska športnica, sem pa vneta pohodnica. Moto športa naj bi še vedno bil: »Zdrav duh v zdravem telesu«. O resničnosti tega mota sem se prepričala ob pohodih v hribe. Imela sem srečo, da sem imela tako družbo. Takrat so le redki obiskovali hribe in bilo je prelepo v miru in tišini uživati Božje stvarstvo.
Kot srednješolka sem obiskovala verouk na Kapeli pri frančiškanih v Novi Gorici. To je bil najlepši dan v tednu. Z g. Vinkom Kobalom smo vsak letnik verouka zaključili s pohodom v hribe, zlasti na Črno prst in Rodico. Pohod
se je začel že v Hudi Južni, do koder pripelje vlak, in naprej preko vasi  Stržišče na Črno prst. Spomnim se hudomušnih pesmi, ki smo jih takrat prepevali. Ena od teh je bila prava za pot navzgor, ko smo zadihani s težavo, niti ne prepevali, bolj zdihovali: »Ide (gre) prva kamela, ide druga kamela« in tako naprej, dokler smo še zmogli. V koči zvečer pa tudi ni šlo brez petja in smeha. V zgodnjih jutranjih urah je bilo posebno doživetje občudovati
sončni vzhod in okrog prelepo hribovje. Ob takih in podobnih prilikah je tudi iz srca privrela pesem: »Lep je Božji svet,/ krasen je razgled,/ vse je krog in krog/ delo Božjih rok.«
Na pohodu so se nam po navadi pridružili še drugi mlajši duhovniki, med njimi tudi moj brat, s katerim sem še veliko let pozneje prehodila Julijce in z vseh mogočih smeri doživljala Božjo lepoto gora. V občudovanju teh mogočnih vrhov se čutiš resnično obdarovan in v duhu počastiš Gospoda:
»Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji«, kako zelo me ljubiš.
V Kamniku sem spet obkrožena s frančiškani in tudi z lepimi Kamniškimi planinami. V postu in adventu so organizirana peš romanja na Brezje,
ki jih začnemo z blagoslovom v frančiškanski cerkvi in zaključimo z mašo na Brezjah. Med potjo v molitvi in premišljevanju začutim svojo majhnost in potrebo po Marijini priprošnji za vse, kar potrebujem. Gospodu po Mariji
hvala za vse.

Lojzka Bajc, voditeljica DMŽ

V Svetem pismu beremo, da je Jezus iskal samotne kraje, da bi molil. Tudi voditelji se posvečamo dnevni molitvi, kar poimenujemo svete pol ure. Enkrat mesečno imamo puščavo, kjer preživimo štiri ure v tihoti. Poglobljeni smo v njegovi skrivnosti in poistoveteni v molitvi z Njim. Čas, ki ga posvečamo Bogu, nas neizmerno nagrajuje. To so močni časi, ki ponovno oživijo Jezusa v našem srcu.
Naš ustanovitelj p. Ignacio Larrañaga nas vzpodbuja, naj se kot Peter na jezeru oklenemo Gospodovih rok. Kot bolnik kirurgu naj se prepustimo Njegovim rokam, ki se ne utrudijo zastonj deliti pozornosti in sprejemanja ter podarjati velikodušnosti in dobrote. On nam govori s tiho nežnostjo in dobrotljivostjo.
Voditelji se radi družimo in zahajamo v naravo. V njej ne najdemo le miru, spokojnosti, samote, odmika in odgovorov na naša življenjska vprašanja, ampak se marsičesa naučimo in duhovno obogatimo. Kot je pri športu potrebna kondicija, tako je za duhovno kondicijo potrebna pobožnost, molitev.
Voditelji smo organizirali in izvedli različna peš romanja: od Podrage do Repentabra v Italiji, petdnevno romanje voditeljev z družinami v Assisi in dve romanji k cerkvam s svetoletnimi vrati: mariborska koordinacija
je romala v baziliko Matere Usmiljenja v Mariboru, ljubljanska in koprska koordinacija pa iz Mirne na Zaplaz.

Molitev z naravo

To je eden molitvenih načinov, ki jih uporabljamo v močnih časih. Z molitvenim branjem psalma 104 občudujemo in se zahvaljujemo za vse stvarstvo. »Gospod, kako veliko je tvojih del! Vsa si naredil z modrostjo, zemlja je polna tvojih ustvarjenih bitij.« (Ps 104,24)
V Bogu smo povezani z vsem, kar vidijo naše oči. Opazujemo vse, kar nas obdaja. Če se v molitvi osredotočimo na vso živo in neživo naravo, je ta pogled resnično čudovita molitev. »Moj Bog, nauči me ohranjati čist pogled, da bi lahko z vsemi stvarmi zlagal neskončno hvalnico tvoje slave. Občudujoče opazovanje ptic in rib, snežnega meteža in neviht, toče in slane, vsega Božjega dela, ki je, od nebesnih višin do zemeljskih nižin,
odeto v moč Duha Božje besede, je velik Božji blagoslov, ki vse prežema. Visoke gore, čiste globeli, mogočno skalovje, oblaki, rosa, palme, ločje, grmičevje, bodičevje, mirta, jelke, cedre, ciprese, hrasti, vrbe … škrjančki, sokoli, vse, prav vse mora spominjati na najvišjega Stvarnika in me ponesti na krilih čaščenja naproti slavnemu Gospodu vesoljstva. Ne smemo ločevati Božjega dela od Boga samega,« pravi br. Ignacio.

Veseliti se lepot narave

Hvaljen, moj Gospod,
z vsemi tvojimi stvarmi,
posebno s soncem, velikim bratom,
ki razsvetljuje dneve in nas.
Lepo je in v velikem sijaju žari.
Tebe, Najvišji, odseva.

Hvaljen, moj Gospod,
v sestri luni in zvezdah;
ustvaril si jih na nebu jasne,
dragocene in lepe. 

Hvaljen, moj Gospod,
v bratu vetru in zraku,
v oblačnem in jasnem
sploh vsakem vremenu,
s katerim ohranjaš svoje stvari.

Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi;
mnogo koristi ponižna, dobra in čista.

Hvaljen, moj Gospod,
v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ;
lep je in vesel in krepak in močan.

Hvaljen, moj Gospod,
v naši sestri zemlji,
ki nas kakor mati hrani
in nam gospodinji,
in prinaša različno sadje
in pisane rože z zelenjem.

Hvalite in poveličujte mojega Gospoda
in zahvalite se mu in služite mu
v veliki ponižnosti.  (sv. Frančišek Asiški)

Davorina Šuligoj Prinčič, voditeljica DMŽ