2019 – december (2019/4)

Slavljenje

Slavljenje zagotovo ni nekaj, kar bi bilo lastno neki specifični struji v Cerkvi, pač pa nekaj, kar se je v ljudeh spontano rojevalo že od Stare zaveze dalje. Spomnimo se le kralja Davida in njegovega rajanja pred  skrinjo zaveze, ali pa številnih pozivov v psalmih »pojte Gospodu novo pesem«. V zgodovini Cerkve so bila obdobja, ko je bilo slavljenje bolj razširjeno, in obdobja, ko je bilo potisnjeno nekam ob rob, kot nekaj, kar s svojo »pretirano ustvenostjo« (in kot tako nestanovitno) nima mesta pri hoji za Kristusom, katera naj bi  temeljila predvsem na razumu, neodvisno od našega nihajočega razpoloženja. Dostikrat je bilo slavljenje, v svoji otroškosti in spontanosti, tudi predmet pohujšanja za uglajene in resne. Nič čudnega torej, da danes marsikdo misli, da je ta nenaden pokoncilski izbruh slavljenja v različnih gibanjih in duhovnih strujah v Cerkvi nekaj novega, nekakšna novotarija, ki ali v Cerkvi nima kaj iskati ali pa je primerna zgolj za neko gibanje, za nas ostale pa ne. Nič ne bi moglo biti dlje od resnice.

Slavljenje je vedno izraz neke radosti, veselja, hvaležnosti, Ljudje nismo niti zgolj duhovna bitja (kot angeli) niti zgolj telesna (kot živali), pač pa čudovit preplet tega dvojega. In karkoli počnemo, počnemo kot celota, s telesom in dušo. Molitev ni pri tem nobena izjema in popolnoma naravno je, da ob tem, ko se naš duh v veselju dviga k Bogu, telo naravno teži k istemu cilju. Iz tega se najprej rodi melodija. Vesela pesem, ki najprej izraža veselje ki je v nas, nadalje pa je namenjena tudi dviganju duha – temu, da njen ritem in  zven pripomoreta k dviganju našega duha tudi v dnevih, ko čutimo v sebi sušo, žalost, naveličanost … Takoj za glasom pa se prebudi še ostalo telo. Slavimo s celim telesom, tako kot kralj David, ko je rajal pred skrinjo zaveze, ploskamo (Ps 134: Vsa ljudstva, ploskajte z rokami), lahko vriskamo (Ps 98,4: »Vzklikajte Gospodu vsa zemlja, vedri bodite, vriskajte in  prepevajte.«, Ps 32, Ps 33) … Vsi ti izrazi radosti in slavljenja Boga torej niso nekaj, kar spada »v tisto sekto«, pač pa nekaj starodavnega, s trdnimi temelji v Svetem pismu. Smo pa seveda vsi tudi danes v skušnjavi, da bi se  pridružili Davidovi ženi Mihali, ki je gledala moža, kako napol razgaljen, skupaj s »prostaki« na vso moč poskakuje in raja in ga je zaničevala v svojem srcu (2 Sam 6,16). Bog jo je za to držo kaznoval z jalovostjo, kar pa lahko nakazuje tudi na plodnost odnosa z Bogom pri tistih, ki prezirajo »rajajoče«. 

Kljub temu naravnemu sosledju pa slavljenje ni prijetno. Tako kot pri klečanju tudi pri slavljenju stopamo iz svoje cone udobja. Včasih lahko občutimo tudi fizično nelagodje, predvsem pa nas ponavadi moti (kot smo že prikazali) otroška (toda ne otročja) plat slavljenja. Toda Jezus nas tudi v tem opominja: »Če ne postanete kakor otroci …«
Slavilna pesem ima tudi to lastnost, da združuje ljudi, še posebej takrat, kadar gre za pesem, ki jo vsi poznajo. Veselo bratsko druženje in prepevanje ima namreč moč, da dvigne še tako potrtega duha. Kajti slavljenje ni  namenjeno le popolnim, le srečnim, le tistim, katerim nič ne manjka. Ne, slavljenje je namenjeno vsem nam, z vsemi našimi križi in težavami.  Slavljenje je zavestna odločitev za veselje in hvaležnost Bogu, pesmi pa so pri temu le pot do čaščenja Boga. Slavljenje je drža, za katero se odločimo. Kajti če je Bog vsemogočen in če je neskončno ljubeči Oče, potem je tudi vse tisto manj prijetno, kar nas je v življenju doletelo, izraz njegove volje (neposredne ali dopuščajoče). In če je tako, potem je Bog v svoji neskončni modrosti in ljubezni ocenil, da je to lahko dobro za nas. Slavljenje je tako logična posledica prošnje »zgodi se tvoja volja«. V takih trenutkih je naše slavljenje podobno slavljenju Pavla in  Sila v ječi (Apd 16,25) ali drži treh mladeničev v ognjeni peči (Dan 3,17). Kadar je slavljenje vse to, takrat ima za nas čudovite posledice. Je molitev in bližina z Bogom, v naša srca pa prinaša mir in zaupanje. Rešuje nas kritikarstva in zamer ter nas povede v odpuščanje in adoracijo. Za slavljenje je dostikrat potrebno, da v sebi obudimo vero – spomin na čudovite stvari, ki jih je Gospod za nas storil v naši preteklosti, spomin, kako je temni noči sledila jutranja zarja, in tako slavljenje v nas prebuja hvaležnost in ljubezen.
Pri Delavnicah molitve in življenja za odrasle nimamo posebnega mesta, kjer bi govorili zgolj o slavilni molitvi (kot vrsti molitve), je pa ta molitev vključena v DMŽ za mlade, pri obeh pa je slavilna pesem naravni del vsakega srečanja. Pesmi v skladu s temo srečanja so namenjene dviganju  duha, bratski povezanosti, počitku od neke pozornosti na temo in hkrati ohranjanju veselja v Gospodu. Vsi mi, voditelji Delavnic, in vsi ostali  kristjani, smo vabljeni k vsakodnevnemu slavljenju, k dviganju duha h Gospodu, k vsakodnevni odločitvi za hvaležnost, radost in zaupanje. 

Primož Lisjak, voditelj DMŽ