2017 – december (2017/4)

Vedno je dvignila pogled

Ivanka Filipič, voditeljica DMŽ, je zapisala: »V otroštvu in mladosti ima človek mnogo vzornikov, ko pa zajadraš v jesen življenja, se ti širok spekter le-teh zoži in ohraniš le tiste, ki te spremljajo skozi življenje in ti pomagajo odkriti in ohraniti vrednote, ki so v skladu z  Božjo voljo.

Danes mi je svetal vzor življenja sv. Frančišek Asiški.  Najprej sem ga spoznavala preko knjig. Nagovarjala me je njegova preprostost in navdušenje, s katerima je sledil Jezusu, kako je občudoval stvarstvo in v njem slavil  Stvarnika. Na romanjih v Assisi sem še globlje doživela njegovo duhovnost.

Prav ta duhovnost pa je zaznamovala tudi ustanovitelja Delavnic molitve in življenja (DMŽ), br. Ignacija Larrañaga. Enkratna izkušnja večne in zastonjske ljubezni Boga Očeta je vplivala na njegovo nadaljnje življenje, ko je poglabljal osebni odnos ljubezni do Boga, ki je ljubljeni Očka. Preko DMŽ je želel čim širšemu krogu ljudi posredovati to izkušnjo ljubezni.

DMŽ so stopile tudi na mojo življenjsko pot, oblikovale moj duhovni svet in mi spremenile življenje. Veselje in spreobrnjenje, ki sem ga doživela po Delavnicah, sem želela posredovati tudi drugim, zato  sem postala voditeljica DMŽ.

Poleg sv. Frančiška in br. Ignacija pa sta vzornici mojega življenja tudi dve ženi. Prva je moja krstna zavetnica sv. Ivana Orleanska. Gane me njena  poslušnost Božjemu glasu, njena neustrašnost kljub šele štirinajstim letom; predvsem pa me gane njeno sprejetje krivične obsodbe, ko so ji zmotno  pripisali krivoverstvo. Na zaslišanju je  jasno  izpričala, da želi služiti le Bogu. Njene zadnje besede  pred smrtjo ob pogledu na križ so bile: »Jezus, moj Jezus.«

Največja vzornica pa mi je moja mama. Bila je preprosta, a globoko verna žena. Kljub trdemu delu od zgodnjega jutra do poznega večera, njen dan ni minil brez molitve in nedelja ne brez sv. maše. Iz Božjih rok je vdano sprejela devet otrok. Pri tem je bila njena vera na veliki preizkušnji. Ob zadnji nosečnosti so ji zdravniki predlagali prekinitev le-te, a ona se je brez oklevanja odločila za  življenje. Na njenih  utrujenih rokah je umrlo  pet otrok, starih od enega do šest mesecev; pokopala je tudi odraslega sina.

V katehezi pri tretjem srečanju DMŽ slišimo, da je v življenju vere najtežji Božji molk. Bog je tisti, ki vedno molči. Ne očita, niti ne opogumlja. Prepričana sem, da je tudi moja mama ob vsej tej strašni bolečini velikokrat doživela ta parajoči Božji molk. A vedno je dvignila pogled in vse te preizkušnje sprejela in jih nosila v globoki veri, v zvestobi in zaupanju Bogu. Za tako velik zgled vere sem ji še posebno hvaležna.

Vero, ki je zame danes največja milost in življenjska vrednota, želim posredovati tudi mojim najdražjim, udeležencem DMŽ, ki jih smem voditi, in vsem, s katerimi se srečujem.«

 

                       

»Bog nam je zatočišče in moč, pomoč v stiskah, vedno navzoča.« (Ps  46,2) »V svoji stiski so vpili h Gospodu, iz njih tesnob jih je izpeljal. Vihar je spremenil v tišino, utihnili so  valovi.« (Ps  107,28‒29)

Ko Jezus Kristus postane živo navzoč v našem srcu, nas ta njegova navzočnost začenja tudi posvečevati. To pomeni, da kristjan začne hoditi v luči njegove osebe: čuti, misli in živi kakor Jezus; nenehno si zastavlja vprašanje, ki je kot sveti trn zadrto v njegovo srce: Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?

Ob nepredvidenem srečanju s sovražnimi ljudmi bom pustil ob strani svoje stare in grenke izkušnje z njimi in si bom dejal: »Moje oči so v tem trenutku Jezusove oči.« In tega človeka bom gledal z dobrohotnimi Jezusovimi očmi.

Kadar me bodo oblivali valovi nasprotovanja, si bom dejal: »V tem trenutku jaz nisem več jaz; Jezus je, ki živi in deluje v meni.« V tem trdem soočenju  se bom skušal odzvati kakor Jezus, z njegovo mirnostjo, z obvladovanjem živcev in z duševno odprtostjo.

Kadar me bodo nepričakovano obsuli z žaljivimi besedami, se predvsem ne bom ustrašil svojega razburjenja. Takoj si bom v spomin priklical Jezusa, ki stoji pred svojimi krutimi sovražniki; skušal bom molčati, kakor je molčal Jezus, in odgovoriti mirno, kakor   je mirno odgovarjal Jezus.

Kadar se bom zavedel, da so me zahrbtno izdali, bom najprej dejal: »Moj Bog, pomiri to notranjo nevihto.« Nato bom malo počakal, da se moja vznemirjenost pomiri. Potem si bom pred oči svoje duše priklical podobo blagega in ponižnega Jezusa, ki molči pred sodniki in je obziren do izdajalca, in bom dejal: »Jezus, vstopi vame in ti sam odpusti v mojem srcu.« Kakor Jezus bom skušal vračati dobro za slabo.

»Naj boš utrujen ali ne, o človek, ne počivaj. Ne ustavljaj se v svojem samotnem boju, pojdi  naprej in ne počivaj! Hodil boš po zapletenih in zmedenih poteh, rešil boš samo nekaj ubogih življenj. O, človek, ne izgubi vere, ne počivaj!« (Steza,35)

Kadar bom začutil željo, da bi mi izkazovali  spoštovanje, mi podelili priznanje in se mi zahvalili, se bom spomnil na Jezusa, ki je odklanjal, da bi javno oznanjali, kako je ozdravljal bolnike, pomnožil kruh, se vračal z gore spremenjenja. Izogibal se bom moledovanju za pohvalami, prečiščeval svoje namene in vso slavo in čast usmerjal na Boga.

Kadar se bom zavedel, da sem preveč zaverovan sam vase, se bom spomnil na Jezusa, ki v življenju ni nikoli mislil nase in je hkrati nenehno skrbel za druge; hodil je iz kraja v kraj in vsem delal dobro; trudil se bom stopiti iz samega sebe in se odpirati drugim.

Kadar bom spoznal, da v svojem apostolskem delu prikrito iščem samega sebe, se bom spomnil na Jezusa, ki ni nikoli iskal samega sebe, ki se je odrekel prednosti, da je Bog, in se podvrgel vsem neugodnostim, ki so delež človeka, tako da se je rodil in umrl ubog in ponižen, in bom prečiščeval namene v svoji notranjosti.

Ob misli na Jezusa, ki se v urah svojega trpljenja ni nikoli branil ali opravičeval, pač pa je korak za korakom ponižno, molče, potrpežljivo in dostojanstveno nadaljeval pot, se bom ob nasprotovanju in nerazumevanju drugih trudil ravnati krotko in ponižno.

Kakor se je Jezus umikal v samotne kraje, da bi bil z Očetom, tako bom tudi jaz pred vsemi obveznostmi dajal prednost vsakodnevnim močnim časom.

Tistim, ki jim je bil Jezus najbolj naklonjen, bom naklonjen tudi jaz, njegova izbira bo moja izbira, njegov način bo moj način. Hočem, da tisti, ki gledajo mene, vidijo njega; tisti, ki poslušajo mene, naj slišijo njega.   Naj ne živim več jaz, ampak naj Jezus živi v meni in po meni, da bom jaz živa prosojnost njegovega bitja in njegove ljubezni.

V temelj in središče vsega postavljamo sijočo podobo našega Gospoda Jezusa Kristusa; vse naše prizadevanje teži za tem, da bi v svoje življenje potrpežljivo in skrbno prenesli vse življenjske poteze Gospoda Jezusa. Če se trudimo, da bi bili sveti kakor Jezus, skrivnost greha brezpogojno izgublja svojo moč.

Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl