2017 – oktober (2017/3)

Presenetljiva Božja matematika

Alenka Brešar Iskra, voditeljica DMŽ, je zapisala:
»Včasih slišim koga reči: ‚Dobrota je sirota.‘  Jaz pa si mislim, da to ne bi moglo biti dlje od
resnice. Možno je, da to rečejo na podlagi izkušnje, ker za tisto, kar so dali, niso dobili ničesar
v zameno ali vsaj ne toliko ali tistega, kar so pričakovali. A temu ne moremo reči darovanje
in to ni prava dobrota, to je kvečjemu trgovina, saj se nekaj »daruje« z namenom, da se dobi
nekaj drugega v povračilo, pa čeprav le zahvalo ali hvaležnost – nekaj dam, da nekaj dobim nazaj. In kot tako ne more obroditi pravih sadov.

Ena izmed reči, ki me je še posebej pritegnila k Delavnicam molitve in življenja (DMŽ), je
njihova zastonjskost – glede plačila članarine/pristopnine ipd. so nam odgovorili: ‚Zastonj ste
prejeli, zastonj dajajte.‘ (Mt 10,8) Postala sem voditeljica DMŽ in z veseljem tudi sama tako
odgovarjam. Za pripravo na srečanja in vodenje delavnic darujem svoj čas in zavzetost brez
pričakovanj. Ampak dogaja se, da sem ravno sama najbolj nagrajena. Že s tem, ker se zaradi
odgovornosti do udeležencev na izvedbo delavnic pripravljam bistveno bolj resno, kot če bi se
»sama zase«. Tako se res potrudim, da vsako jutro prakticiram molitveni način naslednjega
tedna in premišljujem odlomke iz Svetega pisma, medtem ko bi se v nasprotnem primeru marsikdaj raje zakopala pod toplo odejo. Posledica tega pa je poglabljanje osebnega odnosa
z Bogom, utrjevanje vere in zaupanja v Božjo ljubezen. Brez tega pa bi me v tem negotovosti
polnem svetu kar spodneslo … Tako da tudi na svojem primeru lahko potrdim, da več kot daš,
več imaš. V tem smislu razumem tudi odlomek iz Svetega pisma (Mr 4,25): ‚Kdor namreč ima,
se mu bo dalo, in kdor nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima.‘, kajti kdor misli, da nima, tudi
darovati ne bo mogel/hotel.
Na naših SREČAnjih pa se odvija darovanje še na enem nivoju – vsakič so udeleženci povabljeni, da z drugimi podelijo svoje izkušnje ob izvajanju molitvenih načinov, sadov le-tega,
svoja premišljevanja ob odlomkih iz Svetega pisma ter celo izkušnje suhote. Vse to je tudi
darovanje, ki bogati vse udeležence in jih spodbuja k vztrajnosti pri izvajanju programa,
ki resnično lahko obrodi sadove. Ta podelitev naših izkušenj čisto vsako SREČAnje naredi za
nekaj edinstvenega in neponovljivega, čeprav se zvesto držimo programa, ki ga je osnoval brat
Ignacio Larrañaga.
In vsaj še ena pomembna vsebina povezana z darovanjem je na naših SREČAnjih. V prvih
srečanjih spoznavamo Božjo ljubezen in neskončno Božjo dobroto do sebe, ki jo čedalje bolj
zaznavamo in se ji odpiramo. Vendar se ne ustavimo pri tem. To zavedanje, da živimo obdani z
neskončno Božjo ljubeznijo, ni končni cilj naših delavnic. V naslednjih SREČAnjih naredimo še
korak naprej – tako napolnjeni z Božjo ljubeznijo se obrnemo k sočloveku in mu darujemo ljubezen. V sleherni situaciji se skušamo spomniti in pomisliti: »Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?«. Ne rečem, da mi to uspe vedno, vsekakor pa večkrat kot če se ne bi udeleževala DMŽ. Saj je namen Božje ljubezni, da se širi in oplaja. Čudovita prilika o božji ljubezni je pomnožitev petih hlebov kruha, s katerimi je Jezus nasitil množico pet tisoč mož; resnično – več kot je daješ, več je je. To je presenetljiva Božja matematika, katere logika je ravno nasprotna tej, ki velja v našem vsakdanjem materialnem svetu.

‚In velel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo,
blagoslovil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili
ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. (Mt 14,19-20)«
Če rečemo, da je Bog ljubezen, lahko dodamo, kjer je ljubezen, tam je Bog. ‚Če kdo
pravi: »Ljubim Boga,« pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata,
ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl. In od njega imamo to zapoved: Tisti,
ki ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata‘. (1Jn 4,20-21)
Pričakovali bi, da bo Janez rekel: če nas je Bog ljubil na tak način, mu vrnimo na isti način:
vrnimo mu njegovo ljubezen. Vendar ne! Janez je trden v bratski ljubezni: ljubimo drug drugega. Nihče ni videl Boga. Toda, če drug drugega ljubimo, Bog osebno spregovori v nas in po nas. Viden bo vsemu človeštvu. V ljubezen verujemo, ker smo jo osebno izkusili. In če drug drugega ljubimo, so naše korenine globoko zakoreninjene v Očetovem srcu. ‚Ljubimo drug drugega saj nas je On prvi ljubil.‘ Ko je nastopil ta trenutek, je Janez za trenutek nezaupljivo obstal. Ker je dobro podkovan v razumevanju človeške narave, opozarja: ne pustimo se preslepiti, saj imajo v ljubezni resnica in laži isto melodijo. V ljubezni je lahko postati čustven, vendar štejejo naša dejanja. Dejanja so ljubezen, izgovori to niso. Če nekdo, ki se utaplja v bogastvu, vidi svojega brata ali sestro umirati od lakote in pri tem ostane brezbrižen … Kako lahko potrdimo, da Bog živi v njegovem srcu? Pazite, moji dragi: v ljubezni je lahko biti navdušen in govoriti ljubeznive besede. Vendar pomembna so dejstva! Kako ločiti pravo ljubezen od zlagane? Kakšen je kriterij pri razločevanju čustev od dejstev? Janez pravi: ‚Dal je svoje življenje za nas; mi pa moramo dati svoja življenja za svoje brate in sestre.‘
Jasna ljubezen, zahtevna in iskrena znotraj meja darovanja in umiranja: tu leži prava definicija
bratske ljubezni. Ljubezen sestoji iz darovanja svojega življenja.
Med nekaterimi ljudmi obstaja naravna naklonjenost, tista, ki se prebudi naravno in
jo je enostavno dojeti in težko opisati. Ljudje preprosto rečejo: ‚Všeč mi je‘ ali ‚Ni mi všeč‘ in
‚Ne vem, zakaj.‘ Gre za čustvene vezi, ki imajo korenine v neizrekljivi globini biti. Nima smisla
in razlage. Nima torej nobenih zgodovinskih razlogov, preprosto je v naših genih. Zato se nekateri ljudje ujamejo izredno dobro od trenutka, ko se prvič srečajo in živijo v harmoničnem
odnosu, bolj kot bratje in sestre. So prijatelji. Prijateljstvo se rodi iz naklonjenosti, bratstvo pa iz vere. Ljubezen prijateljstva je spontana. Bratska ali družinska ljubezen ni spontana, rodi
se iz merila vere, ko v drugem odkrijemo brata ali sestro. Kakorkoli se že razlikujemo, moj Oče je njen/njegov Oče in moj Bog je njen/njegov Bog. Za večino nas ljubiti, kot nam veleva evangelij, pomeni živeti budno nad nagonskimi reakcijami in prepričljivo premagati naša čustva.
Predstavljajmo si, da je v skupini oseba, ki zaradi svoje preteklosti ali temperamenta v
nekom zbuja občutek odpora. Kako naj ga ta ljubi? Potrebno je zanikati sebe; da bi umrli
v Jezusu in za Jezusa. Da bi nekdo dal svoje življenje v obliki odpuščanja za nekoga, ki ga je
prizadel… mora umreti; v Jezusu in za Jezusa v želji po maščevanju in potem dati življenje v
obliki krotkosti. To imenujemo ljubezen žrtvovanja. Vemo, koliko notranjega upora obstaja
med ljudmi, nekaj zaradi temperamenta, starih zgodb … Če dovolimo, da nas vodijo spontane
reakcije, potem obstaja nevarnost stalnih konfliktov. Recept za srečno, povezano družino
je v dajanju prednosti veri pred spontanimi reakcijami. Vera pa konkretno pomeni, da se
vprašamo: Kako bi Jezus čutil do tega brata ali sestre? Kako bi Jezus ravnal v tej situaciji? Včasih
so med ljudmi nepremostljive ovire, kot da dva posameznika ločuje minsko polje. Kdo naj bi to
reševal? Kakšne psihološke tehnike obstajajo, ki bi lahko podrle te prepreke in združile ta
srca? Nemogoče! Rešitev mora priti od znotraj. Rešitelj je Jezus preko zaupanja in molitve. On
je navzoč v meni. Je edini, ki lahko vse obrne na glavo: odpor v odprtost, nasilje v mir…Brez molitve je nemogoče, da v meni živi Jezus. In brez živega Jezusa v meni je nemogoče imeti srečno, povezano družino. Z Jezusom pa je! Z Jezusom lahko razdor spremenimo v mir, premostimo nepredstavljive ovire in postavimo ljubezen na mesto razdora. Jezus in samo Jezus lahko povzroči čudeže luči in reda tam, kjer je kaos.

Po virih DMŽ povzela Bernarda Ziherl