2017 – junij (2017/2)

Srečanja iz duhovnosti DMŽ za mladostnike

»Draga dekleta in fantje; v pripravi na birmo vam želimo približati Boga in s tem
pripraviti na življenje, da bi se naučili živeti srečno, da bi bilo zadovoljni, da bi spoštovali
sebe in druge.
Kajti le če boš vesel, boš razveseljeval druge, če boš srečen, boš lahko osrečeval,
le če boš zadovoljen s seboj, boš širil zadovoljstvo …
Na teh šestih srečanjih iz duhovnosti Delavnice molitve in življenja za mladostnike
vas bomo učili osebne molitve; pogovora z Jezusom v svoji notranjosti, da boste šli v svet
močni z vednostjo, da nikjer nisi sam.
Ali veš, da si čudo v očeh Boga? Dragocen, enkraten, neponovljiv: nihče na svetu ni tebi
enak. Bog je v tebi, zunaj tebe in te presega. A zate ga ni, če nimaš odnosa z njim, če ne
moliš. Pomisli, kako bi bilo, če bi tvoj prijatelj ali prijateljica odšla na drugi konec sveta in
bi z njo prekinila vse stike. Prijatelj bi postal zate mrtev, kot da ga ni. Tako je tudi v odnosu
do Boga. Ko ne moliš, postaja Jezus zate kot da ga ni, in vedno bolj strah te je, živiš v

napetosti in pretiranih skrbeh …«, je bil del nagovora birmancem na predstavitvenem
srečanju v Ajdovščini, ki sta ga imela Janja in Stane, na Ustjah pa jaz. Zame je bila to popolnoma nova izkušnja, ki sem jo izkusila kot voditeljica DMŽ. Sedmim mladim, veselim,
sproščenim, ki drug drugega dobro poznajo, je bila dana ta priložnost učiti se moliti in se
srečati z Jezusom v osebni molitvi.
Ob priliki Vrnitev izgubljenega sina in z molitvenim načinom molitvenega branja Jer
1,5; Ps 139,13−16; Jer 29,11 sem na prvem srečanju poskušala z vsem notranjim žarom
spregovoriti o veliki novici, da jih ima Bog brezmejno in brezpogojno rad, ne zato ker so
dobri ali bi bili radi dobri, temveč zato, ker je njihov Oče, Aba, Ata …, kot je bil tudi Jezusov.
Na drugem srečanju smo razmišljali o veri, ki ni čustvo, ampak prepričanje; če
gledamo morje, vidimo le površinsko, če pa si nadenemo skafander Svetega Duha in se
potopimo v Božje morje, vidimo neizmerne lepote. V globini nas samih je zaklad, tam je
Jezus Kristus. Po žarku sonca, ki presije skozi vejevje v gozdu, vemo, da je na nebu sonce,
čeprav ga ne vidimo. Ponoči vemo, da bo zjutraj vzšlo sonce. Vera je kot hoja v temnem
gozdu ponoči brez zvezd z majhno svetilko v roki, ki nam kaže pot, da ne pademo v globel.
Ta svetilka je Jezus Kristus; to je vera. Ob pisni molitvi je vsak lahko napisal Jezusu svoje
skrbi, strahove, želje …
Na tretjem srečanju smo z Marijo in njenim »Zgodi se« spoznali molitev izročitve vsega,
kar ne morem spremeniti, o sprejemanju danih situacij in dogodkov, ki so se že zgodili,
o sprejemanju samega sebe in drugih.
Na četrtem srečanju smo sprejeli Jezusa kot svojega prijatelja. Ob Jn 8,1−11 smo
razmišljali tudi o njegovem neobsojanju, odpuščanju, usmiljenju … Mladi so spregovorili
tudi o lastnih občutkih, ko jih je kdo obsodil, ali so pa to sami storili. Spoznavali so, če gojimo
v molitvi odnos z Jezusom, prejmemo moč za odpuščanje sebi in drugim. Poudarili smo, da je vsak človek skrivnost in se različno odziva, zato se je nesmiselno razburjati, ker je
drugi tak, kot je in si to ni sam izbral. Vsak si zasluži razumevanje in spoštovanje. Poudarili
smo, da se je vedno potrebno spraševati: Kaj bi na mojem mestu storil Jezus? On je edini
prijatelj, ki nikoli ne odpove. Spoznali smo molitev gledanja ob sliki Pogovor z Jezusom.

Peto srečanje je bilo povezano s Svetim Duhom, ki se razodeva vsakemu na svoj način.
Ob pesmi smo v srcu peli skupaj z Jezusom. Ob molitvi Danes hočem poslušati tvoj glas
(Steza,20) smo izvedli občestveno meditacijo. Ganljivo je bilo, ko so izrazili, katere besede
so jih nagovorile.
Danes hočem poslušati tvoj glas
(Steza,20)
Jezus, jaz ……,
hočem danes poslušati tvoj glas,
vendar mi manjka tišina okrog mene.
Nauči me biti tiho
in pozorno poslušati tvoj glas.
Naj tvoja beseda razsvetli moje življenje,
naj me tvoja beseda priklene nase
in naredi, da bom živel v tvoji prisotnosti.
Ne poznam te še.
Ne vem skoraj ničesar o evangeliju. Hočem biti tvoj prijatelj,
pa se tako malo zanimam zate!
Ti danes prihajaš k meni na obisk
in me vabiš, naj ti odprem
vrata svojega srca.
Iz globine svojega bitja
te pričakujem in kličem:
Pridi, Gospod Jezus!

Zaključili pa smo z velikim dnem puščave v samostanu v Vipavskem Križu. Ob raznih
molitvenih načinih, tišini in molku (kolikor so ga pač mladi zmogli) med adoracijo, so imeli
možnost za poglobitev osebne molitve. Po sv. spovedi je bila maša, ki so se je udeležili tudi
starši in botri.
Zame so ti tedni minevali v pripravah na srečanja in v iskrenih molitvah ter blagoslavljanju
teh »mojih« birmancev in njihovih družin.

Magda Sever