2016 – oktober (2016/3)

Naučiti se živeti pomeni naučiti se ljubiti

Delavnice molitve in življenja (DMŽ) so služenje v Cerkvi, ki imajo svoje cilje in svoje meje. DMŽ se npr. ne posvečajo celostnemu oblikovanju vernikov s pomočjo cerkvenih dokumentov, prav tako tudi ne sistematičnemu poučevanju, teološkemu oblikovanju, katehezi … DMŽ posredujejo vernikom predvsem praktično metodo za učenje molitve; pomagajo jim moliti na sistematičen, raznolik in postopen način, od prvih korakov do globin kontemplacije. To učenje seveda ni teoretično kot kak tečaj, ampak je praktično in je organizirano kot delavnica. V delavnici se učiš tako, da delaš, in medtem ko delaš, se učiš. V našem primeru se glagola učiti se in delati nanašata na molitev: moliti se naučiš tako, da moliš. Delavnica molitve ima torej predvsem praktičen in izkustven značaj.

Kar trije papeži – Janez XXIII., Janez Pavel II. in Benedikt XVI. – so neverjetno zavzeto ponavljali: »Učite moliti Božje ljudstvo.«

Moliti ne pomeni razglabljati, ampak k Bogu povzdigniti duha – pozornost in čutenje – in tako vstopiti v občuteno povezanost s Ti. Gre torej za življenjsko dejavnost. Življenjskih reči se naučiš, če jih živiš, če jih izpolnjuješ.

DMŽ nimajo drugega namena, kot učiti moliti in krščansko živeti. Vendar se ne smemo ušteti. Najprej je treba izkusiti, nato pa učiti. Tako morajo biti Voditelji DMŽ najprej priče: najprej morajo vse tisto, kar bodo druge učili, sami videti, slišati in izkusiti.

Jezus, ki se je opisal z besedami: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen«, nam pravi tudi: »Jaz sem trta in vi mladike.« Če se mladika drži trte, bo njeno grozdje sladko, njen sad obilen. Če pa je mladika ločena od trte, pa tudi vemo, kakšni bodo njeni sadovi: nerodovitnost, praznina, žalost, smrt. Od trdnosti življenjske povezanosti oznanjevalca veselega oznanila s prvim Oznanjevalcem Jezusom bosta odvisni rodovitnost in verodostojnost.

Br. Ignacio Larrañaga je zapisal: »Spominjam se, da je moje življenje precej zaznamovalo prvih šest let, ko sem se nastanil v Čilu. Poln mladosti sem prišel iz Španije. Vse sem imel na dosegu roke. Pred tem sem doživel čudovite duhovne izkušnje. Bil sem poln apostolskega žara in odločen, da svoje življenje popolnoma podarim, brez predvidevanj in pričakovanj. Tako sem se že takoj na začetku mojega bivanja v Čilu vključil v različne apostolske dejavnosti in jih vdano ter zadovoljno opravljal v vsej polnosti. Po petih letih bivanja v Čilu sem začel delovati na nacionalnem in internacionalnem področju pri frančiškanskem inštitutu CEFEPAL. Tam sem prvič začel prakticirati t. i. »Frančiškanske tedne«. Kasneje sem se udeležil tudi evangeliziranja po državi in izven države. Takrat sem se zavedel, da se v naši Cerkvi ne uči, kako naj molimo, vsaj ne načrtno, organizirano in postopno. Opazil sem celo, da se tudi na seminarjih ne uči, kako moliti, in niti se ne namenja molitvi kakšne pomembnosti. Bolj se usmerja pozornost k filozofiji in teologiji. Leta in leta sem bil zaskrbljen, čutil sem neko tesnobo … v glavi sem premleval in se spraševal, kaj naj naredim, kako naj zapolnim to svojo praznino. Med Frančiškanskimi tedni je ta tesnoba rastla in se še bolj poglobila, ko sem začel s srečanji Izkušnja Boga. Tesnoba je izginila, ko sem začel učiti, kako moliti načrtno in organizirano. Temu načrtnemu in organiziranemu učenju sem dodal še dogmatično osnovo, temeljitost, pogostost, gorečnost in evangeliziranje. Ni šlo le za naučiti se moliti, vendar predvsem naučiti se, kako živeti. Kakšen naj bi bil rezultat? Takšen kot ga je želel Janez Pavel II: nova evangelizacija.«

Edino, kar človek potrebuje, je Bog. Celo mi kristjani živimo, kot da Bog sploh ne bi obstajal. Zato evangelizacija pomeni predvsem govoriti o Bogu, oznanjati in slaviti edinega živega in pravega Boga, Stvarnika in Odrešitelja … Boga ne moremo predstaviti nekomu zgolj z besedami. Ne moremo spoznati osebe, če o njej samo slišimo govoriti. Oznanjati Boga pomeni vzpostaviti oseben odnos med verniki in Bogom: naučiti moliti. Zato so šole molitve ter skupnosti molitev tako pomembne. Osebna molitev in liturgična molitev se medsebojno dopolnjujeta.

DMŽ v osnovi niso imele namena, da bi za sabo puščale ustaljene molitvene skupine, »toda že od rojstva DMŽ«, kot pripoveduje br. Ignacio Larrañaga, »so naši voditelji velikokrat poslušali eno samo vprašanje, ki je bilo vedno znova ponavljano: In zdaj kaj, in kaj zdaj, ko je konec delavnic? Kaj zdaj? Na tisočkrat smo začutili neko stisko, tudi jaz osebno, skozi teh 28 let. Tukaj nam nekaj manjka. Vsaj mene osebno ni vznemirjala ta praznina, ampak me je to vprašanje: in kaj zdaj? vedno pustilo nemirnega in iščočega. Tukaj nekaj manjka. Name so naslovili zelo lepa pisma iz različnih koncev sveta in mi razlagali pobude, ki so jih različni udeleženci delavnic začeli živeti z različnimi značilnostmi. Ti so že odgovarjali na vprašanje: kaj pa zdaj?« Ob sklepu zemeljskega življenja je br. Ignacio Larrañaga ustanovil novo skupnost, »ki v DMŽ pomeni veliko novost, Krog molitve in življenja. Kot Cerkev, ki je utemeljena na novi evangelizaciji, ki pomeni može in žene, ki bodo občutljivi, navdušeni, veseli, polni vere in gorečnosti. Krog mož in žena, ki bodo ljubeči in zavzeti za zadnje v tej družbi: umirajoče, rakave bolnike, tiste, ki jih nihče ne gleda, osamljene in jim bodo prinašali bližino, navzočnost, usmiljenje, veselje in bodo na ta način postali kakor Samarijani v evangeliju, v duhu Frančiška Asiškega ali Terezije iz Kalkute. Hočemo, da ti Krogi molitve in življenja postanejo avtentična skupina tistih, ki goreče hodijo za Jezusom. Kakor tisti, ki so ga obkrožali, ga poslušali in ga z veseljem in navdušenjem spremljali po Galileji in Judeji.«

Ana Bratina, članica Kroga molitve in življenja v Vipavskem Križu je zapisala: »V času, ko sem razmišljala o teh par vrsticah, ki naj bi jih napisala, so mi vedno znova odzvanjale besede:« Učenik, kje stanuješ?« »Pridita in poglejta.«

In peščica nas je šla za njim v Krog, kakor se imenuje naša molitvena skupina. Leta 2014 smo obiskovali Delavnice molitve in življenja v Vipavskem Križu. Ker so prehitro minile in smo nekateri še hoteli ostati skupaj, smo se povezali v Krog. Tako nas Oče vsak četrtek za dve uri zvečer že dve leti zbere skupaj. In vsakič znova nam reče: «Še mnogo vam imam povedati.« Tako se dobimo spet naslednji četrtek. Po njih hrepenimo in so nam kot nekakšne injekcije, da lažje prebrodimo težave, skrbi, strahove, pa tudi, da si podelimo veselje, srečo in hvaležnost. Vsak izmed nas je edinstven, neponovljiv. Bog nas je ustvaril. Smo božji dar drug drugemu. Tako si v skupini vsak teden med seboj podelimo vse lepe trenutke, pa tudi tiste težje. Tako se med seboj bogatimo z vsem, kar prinesemo s seboj. Drug od drugega se lahko veliko naučimo. Največji učitelj med nami pa je naš Oče. On brezpogojno ljubi, brezpogojno odpušča in je neskončno usmiljen. Taki moramo biti tudi mi – do sebe in do naših bližnjih. Kar se moramo večkrat vprašati, je: «Kaj bi Jezus storil na mojem mestu?« in odgovor bomo vedno dobili na dlani. Učimo se ljubiti, spoštovati, odpuščati, nositi križ, biti sočutni, potrpežljivi. Drug drugemu moramo biti zgled. Vsak izmed nas je bil kdaj v hudi stiski. Če svoje težave izročiš Očetu in podeliš z drugimi, jih je lažje nositi. To še vedno občutimo v našem Krogu. Med tednom, ko se ne vidimo in smo vsak na svojem koncu, si stojimo ob strani z molitvijo in tudi s kakšnim klicem, sporočilcem. To nas dvigne. Za ta dar bližine smo Očetu neizmerno hvaležni. Prosimo ga, naj blagoslavlja naš trud, naša življenja in naj nam še naprej stoji ob strani.«

Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl

            

Več o DMŽ na e-strani: dmz.si