2016 – marec (2016/1)

Prinašati luč Božjega usmiljenja in ljubezni

S. Agata Ulaga se je udeležila DMŽ in zapisala: »Ker me je že vabilo na Delavnice molitve in življenja močno nagovarjalo k udeležbi, sem se prijavila oz. sem vstopila. Zdaj sem Bogu iz srca hvaležna za ta milostni čas, za Božjo besedo, ki je živa in me osvobaja strahu in pretirane skrbi, pred izzivi vsakdanjega življenja. Jezus me je v teh urah posebej učil moliti, se bližati Očetu, ki vedno čaka … Čas svete pol ure je bil res dragocen, čeprav sem se večkrat znašla v mojih načrtih, razmišljanju in tudi odstopanju. Treba se je bilo vrniti k izviru Božje besede in jo ponavljati, da bi le ta lahko obrodila sadove tudi v meni. Obleči se v Njegovo podobo, izročati se v Njegove roke in stopiti na pota k ljudem ter prinašati luč Božjega usmiljenja in ljubezni … Odkriti v vsakem Njegov obraz. Pozabljati nase in v veri zaupati tudi v Božji molk. Ta je bil še posebno zgovoren v puščavi, kjer sem poslušala Jezusa, kako z Božjo besedo odgovarjati na skušnjave, ki se vsiljujejo. Iskati samoto, ki pripelje do Očeta, prisluhniti glasu vesti, da bi prepoznala kakšno poslanstvo ima danes za mene On, ki ne gleda na leta, sposobnosti, ampak na ponižno sodelovanje z njegovimi darovi. Vedno znova se v molitvi srečujem z vprašanjem: “Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?” In znova in znova z zaupanjem moledujem: “Gospod, prosim te, daj mi milost, da bom slišala in prepoznala tvoj odgovor sredi sveta!”«

Da bi nam Jezus pomagal razumeti, kako je Oče usmiljenje, nežnost in ljubezen, je uporabil čudovite prispodobe. Pripoveduje zgodbo o izgubljeni ovci in o pastirju, ki preišče nebo in zemljo, dokler je ne najde, potem pa pripravi veliko praznovanje. V nadaljevanju pripoveduje priliko o ženi, ki je izgubila novčič, pometla hišo. Kako je bila vesela, ko ga je spet našla! In čudovita prilika o izgubljenem sinu. Kakšna ganjenost je prevzela Očeta, ko je dobil nazaj sina, izgubljenega sina! (prim. Lk 15,1-24) V Očetovem srcu je vse ljubezen, odpuščanje in usmiljenje. Zanj je odpuščanje praznik.
Ko so plemenitemu očetu sporočili, da se mladenič vrača domov, je od veselja poskočil, pohitel po stopnicah, zajahal najhitrejšega konja, mu šel naproti, ga objel in poljubil. Delavcem je naročil: “Zvesti služabniki, ki ste vztrajno delali z menoj od zore do mraka vseh teh petindvajset let, prav je, da veste, da je to najsrečnejši dan mojega življenja, kajti imel sem sina, ki je bil mrtev, pa je oživel; izgubil sem ga, pa sem ga spet našel. Pripravite najsijajnejšo gostijo, kar jih pomnim v svojem življenju, dajte mu zlat prstan in s knežjimi oblačili pokrijte njegovo goloto. Pojdite na pota in pripeljite vse lačne, da bodo vsi deležni tega praznovanja, kajti to je najsrečnejši dan mojega življenja.”
»Moj Bog, pričakuješ nas, vse in vsakega posebej. Hodimo skupaj … Na koncu bodo tvoje roke tiste, ki nas bodo vse sprejele in tvoje oči, ki bodo gledale, če nihče ne manjka.« (Steza, 10)

Ko se je Jezus tisto slavno noč še zadnjič sestal s svojimi učenci v dvorani zadnje večerje, jim je zaupal: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil, da bi tudi vi ljubili drug drugega.« (prim. Jn 15,9). Jezus Kristus je Sin, ki je bil poslan na svet, da bi nam razkril tisočkrat blagoslovljeni obraz svojega in našega Očeta. Iz Očetovega srca izvira ljubezen kot živi tok in se preobilno razliva v Jezusovo srce. Toda preden se ta ljubezen vrne nazaj k Očetu, preteče dolgo, dolgo pot med brati in sestrami, nenehno narašča in zori, dokler se prepolna in prekipevajoča ne vrne v svoj prvotni izvir, ki je Očetovo srce. Kako torej ljubiti? Evangelist Janez nam ponuja odgovor: »On je dal svoje življenje za nas in mi moramo dati svoje življenje drug za drugega.« Dati življenje! Takšna je torej definicija ljubezni. Ta ljubezen je zahtevna in konkretna; ljubezen, ki pozna odpoved in smrt. Evangelij pravi: »Jezusu se je gobavec zasmilil, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: Hočem, bodi očiščen.« Na drugem mestu beremo: »Jezusu so se smilile množice in bolniki.« Dokler ni ozdravil vodeničnega človeka, si ni mogel privoščiti, da bi nekaj pojedel. Ko je učil v shodnici, je prekinil svoj govor, da bi ozdravil človeka s suho roko. Da bi bili usmiljeni in rahločutni kakor Jezus, ki je zbiral okrog sebe veliko množico zatiranih in stiskanih zaradi vsakovrstnih bremen. Obljubil jim je nekaj počitka in srčnega miru. Nekoč je tudi slovesno izjavil, da je prišel ozdravljat ranjena srca, oznanjat sužnjem svobodo, vračat slepim vid in zatiranim prostost. Jezus se je z vsem, kar je bil, predal zapuščenim: njim je posvetil svoje misli, svojo molitev, svoje delo, svoje besede, svojo utrujenost, svoje roke, celo svojo slino in rob svoje obleke. Dela usmiljenja je dal na program zadnje preizkušnje, kot pogoj za vstop v nebeško kraljestvo. Z veliko rahločutnostjo se je poistovetil s pomoči potrebnimi vseh časov: »Ko ste priskočili na pomoč lačnim, žejnim, nagim, bolnim ali jetnikom, ste to storili meni.«

Dragi bralec, draga bralka, vabim te k molitvi gledanja ob podobi-logotipu svetega leta usmiljenja:
– kliči Svetega Duha in nato nekaj časa mirno opazuj podobo v celoti in podrobnostih;
– vedro in zbrano sprejemaj vse vtise, ki jih podoba zbuja v tebi: potrpežljivost, mir, usmiljenje, blagost, moč …
– predstavljaj si, da si ti v tej podobi, ti si tisti, ki čuti potrpežljivost, spokojnost, usmiljenje, moč, blagost … (v tem razpoloženju ostani nekaj trenutkov).
– v mislih se prestavi v življenje in si predstavljaj težke položaje, ki jih premaguješ z razpoloženjem, ki ga v tem trenutku občutiš. Jezusa prosi, naj ti podati takšno razpoloženje.

»Nekega dne si me pogledal, tako kot si pogledal Petra … Moje oči te niso videle, toda čutil sem, da se nebo spušča do mojih rok. – Kakšno bitko tišine sta tiste noči bojevali
tvoja ljubezen in moja želja! – Nekega dne si me pogledal in še vedno čudim sled tistega joka, ki je vžgal mojo notranjost. Še vedno imam na vseh svojih poteh pred očmi tisto srečanje … Nekega dne si me pogledal, tako kot si pogledal Petra.« (Steza, 26)

Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl