2016 – junij (2016/2)

Bog izpolnjuje moje hrepenenje po sreči, ljubezni …

Jana Barba, udeleženka šole priprave za voditelje DMŽ je zapisala: »V Divači smo preteklo jesen, skupaj s še petimi sošolci, pričeli obiskovati šolo za voditelje delavnic molitve in življenja. Pozitivna osebna izkušnja in povabilo Janje Miletič sta me spodbudili, da sem stopila na to pot. Lahko pritrdim ugotovitvi, da brezbrižnost ljudi, ki so se oddaljili iz Cerkve, ne izvira toliko iz nepoznavanja verskega nauka, kakor iz dejstva, da niso doživeli živega osebnega Boga, ki bi napolnjeval njihovo srce z veseljem. Takih ljudi, ki jih imam rada, je v moji bližini veliko. Že od vsega začetka je v meni veliko hrepenenje, da bi jim pomagala do te osvobajajoče izkušnje. Usposabljanje se izteče s samostojnim izvajanjem programa. Počasi postaja to del mojega življenja. Osrečuje me, da lahko z izvajanjem programa, ki udeležence odpira k Bogu, služim v Cerkvi in sodelujem pri novi evangelizaciji. Pritrjujem sv. Avguštinu, ki pravi: »Nemirno je moje srce, dokler se ne spočije v Bogu.«  Bogu sem hvaležna za dar vere in pot, po kateri se mi razodeva in izpolnjuje moje hrepenenje po sreči, ljubezni, svobodi, resnici, lepoti in dobroti. Kakor je človek poln skrivnosti, nerazumljiv še samemu sebi, njegova hrepenenja resnično lahko umiri samo skrivnostni Bog. Za program delavnic lahko rečem, da udeležencu pokaže, kako spoznavati skrivnostnega Boga, kar pa prinaša tudi spoznavanje samega sebe. Molitev in osebna izkušnja Boga rodi gotovost in mir, in tako izpolni najgloblja hrepenenja.«

»Potrebujemo tebe, samo tebe, nikogar drugega … Vsi te potrebujejo, tudi tisti, ki tega ne vedo: in ti te potrebujejo še bolj kakor tisti, ki vedo. Lačni misli, da si mora preskrbeti kruha, v resnici pa je lačen tebe. Žejni misli, da ga žeja po vodi, v resnici pa je žejen tebe. Bolnik se slepi, ko si želi zdravja, kajti njegovo resnično zlo je, da je brez tebe. Kdor išče lepoto sveta, nezavedno išče tebe, ki si vsa lepota. Kdor v mislih išče resnico, nezavestno želi tebe, ki si edina spoznanja vredna resnica. Kdor si prizadeva za mir, išče tebe, edini mir, kjer se nemirna srca lahko odpočijejo.« (Srečanje, 6)

Psalm 63 je ves prežet z neskončnim hrepenenjem po Bogu, zato psalmist stopa na prizorišče z besedami: »O Bog, moj Bog si ti, željno te iščem, po tebi žeja mojo dušo; moje telo medli po tebi na suhi, izčrpani zemlji brez vode.« Psalm 42 pravi, da smo kakor jeleni, ki tečejo po gorah, se vzpenjajo in spuščajo, so skoraj mrtvi od žeje po sveži vodi. Tako tudi mojo dušo žeja po tebi, moj Bog. Sveti Avguštin pravi, da sem kakor izstreljene puščice proti vesolju, ki je neskončno in me srka vase. Tako te moja duša želi, moj Bog. Ustvarjeni smo od Boga in za Boga. Po njegovi meri, po njegovi sličnosti, po njegovi podobi smo ustvarjeni. Smo podzavestni iskalci Večnega, Absolutnega. Smo neskončni vodnjaki, ki ga brezštevilno končnih stvari ne more napolniti. Zato smo iskalci, podzavestni iskalci Večnega in Neskončnega. Smo romarji Absolutnega. Tako tudi tragični pojav, ki obvladuje človekovo srce, da bi celo umrli, kakor včasih nekateri ljudje izkusijo, pravzaprav ni nič drugega kot žeja po Bogu. Človeška nepotešenost v vsej njeni veličini in širini; to, da ne vemo, čemu smo na tem svetu; neke vrste gnus nad življenjem, praznina pred življenjem; splošno nezadovoljstvo, vse to ni nič drugega kot druga stran obličja te žeje po Bogu. Zaradi različnih okoliščin je Bog postavil fotografijo samega sebe v intimno globino našega bitja. To je podpis Stvarnika, to je njegovo blagoslovljeno obličje, ki ga je zapustil skrivnostno v zadnji in najgloblji skrivnosti našega bitja. Zato vede ali nevede iščemo Boga. Samo On lahko popolnoma napolni to našo samoto. Zato smo iskalci Boga, ne da bi se tega sploh zavedali. Vse življenje smo nepotešeni. Iščemo nekoga drugega, ki bi prišel in ki bi napolnil ta globok vodnjak. In to je Bog. Ko se zazremo v Boga, katerega kvalitete nam odgovarjajo, se to srce napolni z ravnotežjem, redom, veseljem, polnostjo. Ko poskušamo uravnotežiti svoje življenje s pomočjo stvari, ki pa nam ne odgovarjajo, v tem srcu, pravi sveti Avguštin, še vedno ostaja nemir, negotovost, neizpolnjenost, dokler se ne spočijemo v Njem.

»Če nisi v meni, Gospod, če si odsoten, kje te bom srečal? Če si vsepovsod, zakaj se nikoli ne pojaviš tu? Res je, da prebivaš v nedosegljivi luči, toda kje je ta nedosegljiva luč? Kako naj se ji približam? Kdo me bo vodil in me vpeljal v to luč, kjer te bom mogel občudovati? Po kakšnih sledeh, po kakšnih znamenjih te bom prepoznal?« (Steza, 5)

»Tako sem v svetišču zrl vate, da bi videl tvojo moč in tvojo slavo.« (Ps 63,3) O kakšnem svetišču govori psalmist? V bleščečem, pomladnem jutru greste v naravo in vidite toliko življenja. Toliko dreves, rek, gora, ptic in čutite, da vse to ni nič drugega kot odsev večne ustvarjalnosti Boga. Ne samo to. Tudi ljudje, skupine, skupnosti so templji, živi templji, kjer je Bog navzoč. In to tako zelo, da dobrota tega človeka ni nič drugega kot odsev božje dobrote. Milina te matere je odsev miline Boga samega. Uslužnost tega človeka ni nič drugega kot odsev uslužnosti Boga. In tako so ljudje, skupnosti, družine svetišče in to živa svetišča Boga. Toda vse te besede niso »resnične«. V trenutku resnice se ne zgodi nič od tega, ampak prav nasprotno. Če v vašem srcu ni Boga, boste šli skozi svet kot slepi, kot gluhi, kot nemi in Bog ne bo zažarel iz nobenega od teh kotov stvarstva. Če je v vašem srcu Jezus mrtev, ta antipatični človek, ki dela ob vas, skupaj z vami, ni podoba Boga, ampak je nevrotičen tip, čista nevroza v njem in nič več. Vse je odvisno od tega, ali živimo, ali ne živimo. Ko je znotraj nas vse svetloba, je tudi zunaj nas vse svetlo. Ko je znotraj nas Bog, je tudi zunaj nas vse obdano v Boga. Dobro in slabo ne prihajata od zunaj v nas, ampak vedno prihajajo od znotraj navzven. Ni resnica, da je bil Frančišek Asiški človek stvari, stvarstva, on ni bil človek stvarstva, stvari, ampak je bil človek votlin. In ko je hotel govoriti dlje časa in globoko z Bogom, je šel v osamljene in temačne votline, kamor ni prodrl niti žarek svetlobe. In od tam je potem prihajal poln, prepoln Boga. V tistem trenutku so stvari začele govoriti o Bogu. V tistem trenutku niso začele stvari govoriti njemu o Bogu, ampak je bil on, Frančišek Asiški, ki je prihajal, ves poln Boga. Njegove oči so bile napolnjene z Bogom. Vse, kar je zrl, so zrle te oči, zdelo se je, da vse izžareva Boga. Zanj je skrivnost, živi tempelj Boga znotraj in ne zunaj v stvareh.

Položi v moje srce neskončno hrepenenje po Tebi, da Te nikoli ne bi prenehal iskati; kajti ko Te bom iskal, Te bom srečal, ko Te bom srečal, Te bom ljubil in ko Te bom ljubil, bom znal ljubiti tudi vse okoli sebe. In v moči te ljubezni bom mogel uresničiti to, za kar me prosiš: »da bi bili mi vsi v Tebi eno«.

Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl       

Več o DMŽ na e-strani: dmz.si