2016 – december (2016/4)

»Bog je odprl vrata in jaz sem vstopil skoznja …«

Ob koncu študija frančiškovske duhovnosti v Rimu, sem se ustavil v knjigarni in roka je segla po drobceni knjižici »Srečanje«, ki je končala na knjižni polici. Ko se je po nekaj letih vrtinčastega življenja – v mladostni zagnanost misliš, da je treba vsem ustreči – pojavila
duhovna suša in z njo žeja po globljem odnosu z Bogom, mi je prav vsebina knjižice
Srečanje nakazala pot izhoda.

Sledilo je bežno srečanje s prijateljem Paolom na robu trga pred Porcijunkulo pod Assisijem; on mi je prvi omenil Delavnice molitve in življenja.  Konkretnost delovnih pol za tedensko delo, ki mi jih je kasneje poslal, je bila dovolj, da sem začel iskati priložnost, kje bi se jih lahko  udeležil. Odprtost in podpora takratnega provincialnega ministra br. Vinka je pripomogla, da je leta 1993, če se ne motim, v Vipavski Križ prišla s. Marija Elvezia Furlan in nam v nekaj dneh vsebinsko in izkustveno predstavila Delavnice molitve in življenja. Tako se je odprla pot, da smo jih po Srečanju izkušnja Boga v bližini Rima, z blagoslovom br. Ignacija leta 1994, začeli
voditi tudi v Sloveniji.

Kot vsak začetek, je bil tudi ta poln izzivov, naporov in hkrati moči, ki prihaja od Boga. On je dajal, da so prihajali udeleženci, da so nekateri med njimi prepoznali klic postati voditelji DMŽ, da smo imeli skrbne koordinatorje na conski in mednarodni ravni, ki so nas spodbujali in obiskovali, da se je postopoma vzpostavila laiška struktura vodenja DMŽ v Sloveniji, da je kar trikrat prišel med nas br. Ignacij in nas s svojo navzočnostjo in besedo utrjeval v služenju in zavedanju, da smo družina.

Moja osebna srčanja z br. Ignacijem so bila vedno poseben dar. Zaznamovala me je njegova gorečnost za širjenje Božjega kraljestva, jasnost življenjskih načel in razumevajoče sprejemanje posameznika, predvsem pa globoka ponižnost in iskreno prijateljstvo. Srečal sem velikega brata in duhovnega očeta, za kar sem Bogu neizmerno hvaležen.

In hvaležen sem tudi vsem voditeljem DMŽ v Sloveniji, ki so se in se še naprej prizadevajo za pristno zvestobo v poslanstvu vodenja DMŽ, ki mnogim odkriva neizmerne globine večne in zastonjske Božje ljubezni, jim po poti izročitve vrača dušni mir ter jih v procesu nenehnega spreobračanja napravlja za zgovorne priče, da je Jezus Kristus živ in delujoč med nami. Vsem želim pogumne vztrajnosti in iznajdljive ustvarjalnosti pri njihovem dragocenem poslanstvu.

Čisto za konec sem prihranil še eno hvaležnost: da lahko z blagoslovom br. Maura, generalnega ministra bratov kapucinov, zadnja leta prav zaradi moje službe kapucinskemu redu posredujem našim bratom izkušnjo umetnosti molitve. Tako se to, kar se je iz našega kapucinskega reda po br. Ignaciju rodilo, vrača med brate, da bi »vsa bratstva in posamezni bratje, kjer koli se nahajajo, dajali absolutno prednost duhu in molitvenemu življenju […] da bi
se učili umetnosti molitve in jo posredovali drugim« (Konstitucije manjših bratov kapucinov, 55). Nedavno so se bratje naše krakovske province odločili, da poskrbijo za začetek DMŽ na Poljskem. Prosim vas, da podprete z molitvijo to novo in pomenljivo poglavje širjenja Delavnic molitve in življenja v podporo novi evangelizaciji.

br. Štefan Kožuh