2015 – oktober (2015/3)

Resnični MIR biva v globini človekovega srca

Marija Peljhan, voditeljica DMŽ, je zapisala: »Pred skoraj desetletjem sem se prvič udeležila Delavnic molitve in življenja. V preteklosti sem večkrat slišala o njih, a ker so bile izven moje župnije, se jih nisem udeležila, čeprav me je pripovedovanje udeleženke navduševalo. Omogočala mi je kopije njenega tedenskega dela, a pri meni je ostalo le pri tem, ne da bi kdaj karkoli naredila. Čeprav izhajam iz tradicionalno verne družine, sem o Bogu imela napačne predstave: kako strog, trdosrčen, nedostopen – neživljenjski je. Tudi moje čustveno stanje je bilo temu primerno – nemirno. Že prvo srečanje (ne uvodno) me je tako navdušilo, kar sem zvedela o Božji ljubezni do vsakega posameznega človeka, saj mi nikdar prej v življenju ni bilo dano kaj takega slišati. Iz srečanja v srečanje so se mi odpirala nova obzorja. Glede na to, da sem DMŽ vzela zelo zares, sem se trudila izpolnjevati tedensko delo, molitveni način in duhovno držo tudi po zaključku DMŽ.
Ob vseh katehezah oz. oznanilih sem doživljala nekaj novega, posebnega. Ob katehezi: Predanost poraja mir, je bilo zame nekaj, kar z besedami težko opišem. Popolnoma se izročiti Gospodu, ne pasivno, ampak aktivno, ko sem uporabila vse možnosti, ki sem jih takrat lahko, ostalo pa prepustila v Njegove roke, je bilo novo, pravo odkritje in tudi nov občutek v duši. Zaznala sem nepopisen mir. Podarjena mi je bila neka notranja moč, da bi se lahko upirala oz. prenašala težo vsakdanjega dne. Še danes, po večkratnih vodenjih DMŽ, mi je to eden lepših načinov molitve in duhovne drže (Zgodi se!). Ob tem sem se naučila tudi potrpežljivosti, a me po drugi strani moti, ko ljudje ki jih srečujem, ne zmorejo ničesar počakati, vse mora biti na »klik«, vse trenutno, zdaj. Trudim se biti tudi z njimi potrpežljiva, jih razumeti in jih v duhu izročati Gospodu, da jim Sveti Duh dá spoznanje potrpežljivosti.
Z gotovostjo trdim, da brez vztrajne povezanosti z Gospodom – molitve in rednega zakramentalnega življenja, ne bi dosegla notranjega miru, miru, ki ga svet ne more dati z vso potrošniško ponudbo. Še vedno velja in bo tudi večno veljala trditev: Če je Gospod na prvem mestu, je vse na pravem mestu.«

»Sin, če si se resno odpravil na pot k Bogu, pripravi svojo dušo na preizkušnje; potrpežljivo sedi pred prag njegovih vrat in mirno sprejmi molk, odsotnost in zamude, ki ti jih hoče naložiti, kajti zlato se prečiščuje v topilniku. Gospod Jezus, ko si prišel na svet, si imel potrpežljivost za obleko in znamenje; od takrat je kraljica kreposti in najdragocenejši biser v tvoji kroni. (Srečanje, 34) Resnični MIR biva v globini človekovega srca, na dnu osebe same. Pravi mir je vedno sad samega Boga, ki to daruje le človeku, ki se zna odpovedati vsem stvarem in rečem tega sveta. Psalm 27 ponavlja melodijo, ki napolnjuje vso biblijo: “Ne boj se!” “Jaz, Gospod, sem s teboj, da te obvarujem.” Sveto pismo mnogokrat zakliče: “Šalom!” “Mir!” Hebrejska beseda “šalom” pomeni mir in srečo, polnost in bogastvo. Naša beseda MIR pomeni mnogo manj, a jo bomo vseeno rabili, ker boljše ne poznamo. Besedi “mir” bomo poskušali podeliti vso vsebino, ki jo ima “šalom”. Pri tem nam lahko pomaga sam Bog, naš Gospod Jezus Kristus, ki je naš mir in naša sprava. Sodobni jeziki ne morejo z eno samo besedo izraziti vsega, kar Bog v svoji ljubezni stori za človeka, ko ga osvobaja od strahu in smrti ter ga polni z veseljem in milostjo.

Ker mnogi ljudje ne vedo, od kod prihaja stiska in kam lahko pelje, utegnejo pozabiti na resnično življenje, ki je hkrati boj in iskanje. Pretiran strah in bojazljivost ustvarja sovražnike tudi tam, kjer jih ni. Kako more človek ohraniti mirno kri, ko ga obdaja dosti sovražnikov? “Tudi če se tabor vojske utabori proti meni, se moje srce ne boji.” (Ps 27, 3a) Prvo poglavje osvoboditve od strahov se prične, ko človek mirno sprejme dejstvo, da ga vsi ljudje ne bodo sprejeli. Na kakšen način me torej Bog rešuje pred sovražniki? Zmeraj se je treba zavedati, da je Bog blizu in da hoče pomagati. Ko vse to spoznam, se ne bojim nikogar, saj je moja usoda v Božji roki. V tvoje roke, Gospod Bog, izročam svoje skrbi in težave, stiske in strahove, stori z menoj, kar koli hočeš. Ko svojega Gospoda Boga v sebi začutim kot vseprisotnega in ko se zavem, da me njegova navzočnost povsem prežema in objema, me napolnjuje, osvaja in navdušuje, mi vse druge reči na tem svetu bore malo pomenijo. Takrat čutim, da sem povsem svoboden, neodvisen in srečen. Za človeka pa je bistveno, da je poklican v svobodo Božjih otrok. Skrivnost človekove sreče je v tem, da spozna Boga in okusi njegovo neizmerno ljubezen. Živeti je treba v Gospodovi bližini, dotikati se Jezusovega srca, kot je to smel storiti apostol Janez, ko je pri zadnji večerji slonel na Jezusovih prsih.

Bog je močan kot dinamit in zmore spremeniti karkoli. Ko Bog osvoji kako srce, ga iztrga iz njegovih samovšečnih in sebičnih krogov ter ga usmeri k ljudem, ki so potrebni pomoči in tolažbe, razumevanja in soodgovornosti. Bog je stalna navzočnost, ki nas varuje vsega hudega. “Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka!” (Ps 23, 1) Vsekakor je mogoče vsako preizkušnjo ali nesrečo, sleherno nezgodo in nerodo sprejeti in preživeti. Pri tem nikakor ni treba kazati navdušenja ali se delati zadovoljnega in srečnega, saj nas taka preizkušnja sama na sebi ne osrečuje, osrečuje in odrešuje pa nas Božja usmiljena ljubezen, ki lahko vsako reč obrne v dobro. Če vse bolečine in grenčine izročimo v Očetove roke kot blago-dišečo daritev, bomo v tihoti prejeli mir. Pri izročitvi ne mislimo na trpno in brezvoljno popustljivost, ampak na dejavnost in sodelovanje ob samoprepustitvi Bogu, ki je naša luč in naša rešitev ali ozdravitev. Poleg tega je pravilna izročitev najvišji domet človekove dejavnosti in uspešnosti, storilnosti in moči. Izročiti vse in odpovedati se! To je skrivnostni začetek osvoboditve. Kaj pomeni, če pravim, da neko polomijo ali neumnost predam v Božje roke? To pomeni, da se je moj razum, duh in spomin že oddaljil in ločil od žalostnega dogodka. Nesrečna zadeva je že izven mojega uma, ki je zato postal prost, prazen in miren. Ko se um izprazni, se v človeka nujno naseli MIR. Ko moj razum neha razglabljati ali premlevati, se umiri tudi moje srce. Vsako reč je treba jemati s pridržki. Rešuje nas modrost in zdrava pamet. Kaj vidim, če položim dlani na svoje oči? Vidim le dlani. Če iztegnemo roke in so naše dlani precej daleč od oči, nam ne zastirajo več pogleda in nič več ne motijo. Postanejo nepomembne. Podobno se nam godi tudi takrat, ko gledamo druge stvari in reči. Če nam nekaj ne ugaja, ne smemo misliti, da je to za vekomaj. Na tem svetu ni nič trajnega in večnega ali vsemogočnega. Če znamo upoštevati zakon minljivosti, zmoremo tri četrtine neprijetnih dogodkov brisati in v hipu pozabiti. Neki modri človek je rekel: Nihče se ne more dvakrat okopati v isti vodi reke, ki teče mimo. Voda odteka in se več ne povrne. Če se človek zaveda, da je vse minljivo in spremenljivo, se reši mnogih stisk, nesreč in nevarnosti. Trpljenja je že dovolj, saj vsaka bolečina vodi v smrt. Treba je iskati veselje in življenje. »Vrzimo se v roke Gospodove, ne v roke ljudi, zakaj kakršno je njegovo veličastvo, takšno je tudi njegovo usmiljenje.« Sir 2, 18

Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl

Več o DMŽ na e-strani: dmz.si