2015 – april (2015/1)

Priznati svoje meje in zaupati v Božje usmiljenje

Lojzka Bajc, voditeljica DMŽ, je zapisala:

»Gospod je moja luč in moja rešitev. Ko premišljujem, o navzočnosti Boga v mojem življenju, ne morem drugače misliti kot psalmist: Luč in Rešitev. Lahko se samo čudim vztrajnosti in iznajdljivosti, s katero me je spremljal. Je tisti, ki daje mir in tisti, ki nas ne pusti pri miru. V mladostnih letih, ko sem sicer mislila, da sem verna, je bil bolj daleč od mene. Svoje življenje sem gradila bolj na lastni moči. Ta pot je vodila v slepo ulico, v nezadovoljstvo s samo seboj, v nemir. Treba je bilo poiskati izhod. Bila sem povabljena na duhovno obnovo,kjer sem presenečena ugotovila, kako blizu je Gospod.
Začela se je avantura v njegovi bližini, ki nikakor ni bila samo čudovita, bila je zahtevna, preveč zahtevna. Moje sposobnosti ji niso bile kos. Čutila sem svojo majhnost, svojo nemoč sprejeti kakršnokoli odgovornost: zakaj Gospod, zakaj prav jaz? Mislim, da me je prav ta stiska
vodila k misli na molitev. Že v otroških letih me je skrbna in verna mama naučila vse obrazce na pamet, ki jih je bilo potrebno moliti vsak dan pri jutranji molitvi, zvečer pa rožni venec z večerno molitvijo. Vendar mi v tem obdobju taka molitev ni bila blizu. Kako moliti, sem se učila iz knjig. Iz njih sem izvedela vsaj to, da se ne moli samo po ustaljenih obrazcih, naučiti se iz knjig, pa je bilo vseeno težko. Takrat sem zasledila v Družini oglas o začetkih Delavnic molitve in življenja. Takoj je bila v
meni želja, da bi se jih udeležila, vendar sem morala še približno tri do štiri leta počakati, da sem se jih udeležila v naši župniji in takoj nato še enih v sosednji župniji. In sedaj jih ponavljam in ponavljam kot voditeljica. Že drugo desetletje teče: vedno ene in iste, vendar nikoli enake, zmeraj nove. Ob njih poglabljam molitvene načine, ki se jih sistematično učimo od osnovnega, to je molitveno branje do kontenplacije. To je molitev, ki navdušuje, kjer lahko gledaš Gospoda iz oči v oči, mu rečeš Ti, jaz z njim, on z menoj. Taka molitev je popolno zadovoljstvo, je poglabljanje osebnega odnosa z njim.
Delavnice so me navdušile tudi nad Božjo besedo. Vsakodnevne svete pol ure, ki se največkrat razpotegnejo v uro, sedaj, ko ni treba več v službo. Premišljevanje ob Božji besedi in molitveni način, je tisto pravo zadovoljstvo, je najboljše izhodišče za dan, ki je pred mano, prinaša mir. Vse to je prava pot, ki je še vedno pot, na kateri moram vztrajati. Je lepa, ker je prava, vendar vodi še naprej, v tisto, še vedno neznano. Še vedno je veliko tega, kar še manjka, vendar že sedaj z velikohvaležnostjo Gospodu, ker je z mano.«

»Ko se vse v naših človeških načrtih, v naših zemeljskih oporah zdrobi; ko od najlepših sanj ostanejo le razočaranja; ko naši največji napori in naša najbolj trdna volja ne dosežejo postavljenega cilja; ko iskrena in vroča ljubezen ničesar ne doseže in je pred nami neuspeh, krut in žalosten, in uniči naše najlepše upanje: ostajaš ti, Gospod, neuničljiv in močan, prijatelj, ki zmore vse. Tvoj načrt ostane nedotaknjen, nič ne more preprečiti, da se ne bi izpolnila tvoja volja. Tvoje sanje so lepše kot naše in ti jih uresničiš. Neuspehe spreminjaš v večje zmagoslavje, nikoli nisi premagan. Ti, ki iz čistega niča prikličeš bivanje in življenje, vzemi našo nemoč v svoje stvariteljske roke, vzemi jo z neskončno
ljubeznijo, in daj, da bo rodila sad, tvoje delo, boljše od vseh naših želja. V tebi se naše upanje rešuje poloma, v tebi se popolnoma udejanji. Amen.« (Srečanje, 14)
Ponižnost in zaupanje je evangeljski binom, ki ga srečamo v psalmu 51 in je poln življenja. Vendar mnogo ljudi živi tesnobno, v stiski, ki meri na smrt, v žalosti in sramovanju, ki je avtentičen binom smrti. Iz sebe in svoje intimnosti je treba iztrgati samouničevalne moči: sramovanje samega sebe, komplekse krivde, žalost zaradi samega sebe. Treba je ubrati drugo smer. Ponižno priznati: nisem dober, ne delam dobro stvari. Želim se spremeniti. Molite zame. Ponižnost da, vendar zaupanje
in ponižnost. »Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe!« (Ps 51, 3). Močno povabilo: najprej ne glej samega sebe, ampak dvigni oči. Upri jih v Njega, ki je milost, usmiljenje, sočutje, brezpogojno odpuščanje. Psalmist se je rešil, ker je naredil korak vere v večno in neuklonljivo usmiljenje svojega Boga in Očeta. Potem ko se je srečal z usmiljenjem, lahko sedaj pogleda samega sebe in naredi resno samokritiko, ki je vhodna vrata vsakega rešenja. »Zakaj svoje pregrehe priznavam, moj greh je vedno pred mano. Zoper tebe, tebe samega, sem grešil.« (Ps 51,5-6a). Ni se mi treba za nobeno stvar sramovati. Toda moj greh je vedno pred Teboj in tudi pred mojimi očmi. Delam to, česar nočem in opuščam to, kar bi tako rad
storil. »Glej, veseliš se zvestobe v notranjosti, v skrivnostih mi daješ spoznanje modrosti.« (Ps 51, 8). Modrost mi pravi, če je mojih grehov kakor ta gora, je usmiljenje mojega Očeta kakor visoko pogorje. Tako se zgodi veselje, tako se rodi upanje; od tega trenutka naprej izgine koncept in beseda greh in jo zamenjata besedi veselje in radost, ker človek začuti, da mu je zastonjsko odpuščeno v ljubečem
Božjem usmiljenju. »Čisto srce, o Bog, mi ustvari, stanovitnega duha obnovi
v moji notranjosti« (Ps 51, 12). Hočem se spremeniti v nekaj malega te zemlje, gline in se položiti v Tvoje roke, ki si moj stvarnik. Hočem zaklicati z vso dušo: Moj Bog, še enkrat, ponovno me ustvari. S svojimi prsti me obnovi. Naredi me novega, v skladu s svojim srcem. Očisti me, umij me, posveti me. Napravi iz mene novo stvar, moj Bog, moj Bog, Ti, ki zmoreš vse.

Pustite se ljubiti. Vedite, da ste ljubljeni, da vas ima Bog Oče zelo rad, brez kakršnega koli pogoja, zastonjsko. Ostanite v Njegovi ljubezni. To je Jezusu omogočilo, da se je mirno soočil in šel skozi trpljenje molče in dostojanstveno. V češčenju Boga vse postane razumljivo. Človek spozna, da je vse dobro, da je vse prav. Na dogodke lahko gledamo z Očetove perspektive, zato bo veter odpihnil upornost, tesnoba se bo razblinila in mir bo napolnil vsa področja. Jezus ve, »komu je veroval«.
Dovolimo Gospodu, da se polasti naše majhnosti, kakor je to storila Marija. Ne se upirati nemogočemu. Ona je stavila na vse: »Če si ti, Oče, dopustil, da se zgodi, kar se dogaja, se ti izročam in ti ponavljam: Zgôdi se!« To je moč iz gotovosti, da ni nobenega poraza za tistega, ki se izroča v Njegove roke. Le z živim in močnim Jezusom v srcu je lahko odpuščati, razumeti, sprejemati, varovati,
vračati dobro za slabo, ljubiti sovražnike… Vse je lahko, kajti ko je Jezus močan v nas, ego zelo oslabi…

Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl

Več o DMŽ na e-strani: dmz.si