2014 – november (2014/3)

Veselite in radujte se

Blagor tistim, ki te niso videli, pa so verovali vate. (Srečanje, 11)
Veliko skrivnost molitve bi lahko povzeli z eno samo besedo: vera. Pomembno, odločilno je odločno napredovati v veri, v osebnem odnosu z Njim, ki vemo, da nas ljubi, pa naj to občutimo ali pa ne. V molitvi je vedno navzoče tudi notranje duhovno občutje. Z drugimi besedami: gorečnost, dolgčas, suhota in druga občutja, navdušenje in malodušje; duhovna občutja se vedno izmenjujejo. Tako duša počasi odkriva pot molitve v nenehnem prehajanju skozi obdobja kriz in napredovanja.
Blagor tistim, ki so se v trenutkih teme oprli močneje na tvojo luč. (Srečanje, 11)
Ostati na nogah. Biti še naprej buden. Bedeti skupaj z Jezusom, čeprav se duša počuti potopljena v obup. Vera in upanje morata razsvetliti getsemanski vrt; ta vera in to upanje nam pravita, da za nočjo pride jutranja zarja. Ne smemo izgubiti poguma. Upati je treba proti slehernemu upanju. Obup premagamo s ponižno izročitvijo. Dolgo v noč bedeti skupaj z Jezusom, spremljati ga z naklonjenostjo in ljubeznijo. Upanje nam pravi, da se bo vse dobro končalo, da ni nobena stvar večna, da sta prva zakona vesolja verjetnost in minljivost; vse je v nenehnem gibanju, jutri bo bolje, prišli bodo boljši časi. Človeštvo je doseglo velike zmage z vztrajnostjo in stanovitnostjo. Vztrajati v težkih trenutkih. Biti stanoviten tudi takrat, ko ni videti rezultatov. Sredi nočne teme nadaljevati pot oprijemajoč se luči.
Blagor tistim, ki v občutku tvoje odsotnosti še naprej verujejo v tvojo bližino. (Srečanje, 11)
O, vsakodnevna molitev! Kar naenkrat je tako revna in pomanjkljiva, enako kot je to skrivnost vsakega dne posebej, ki je tako utrujajoč in monoton. Le malokrat preplavijo dušo drugačna občutja, vzvišena čustva. A to ni pomembno. Resnična molitev išče nenehno zvestobo in zaupno izročitev. To je dejavnost, ki nima interesov, ki ne išče nikakršnega povračila, zadovoljstva, samo ljubezen v veri.

Janja Miletić, voditeljica DMŽ, je zapisala: »Blagor preganjanim, čistim v srcu, lačnim pravice, krotkim, žalostnim,… Le zakaj blagor vsem tem ljudem, ko pa tako težko živijo in preživijo v tem svetu, kjer nekaj velja rivalstvo, ambicioznost, postavljati sebe v ospredje, biti brezobziren do tekmecev, v svetu, kjer cilj opravičuje sredstva, kjer je usmiljenje zastarelo in ponižnost za bedake? Kaj je lepega in dobrega v tem, da te preganjajo, da si žalosten, da so nepravični do tebe? Kje je blagor teh ljudi?
Blagor jim zato, ker so v svoji stiski odprti za Boga, za njegovo delovanje, ker ga iščejo, potrebujejo in pričakujejo od njega pomoč. Zato Jezus pravi tudi to, da bodo prvi poslednji in poslednji prvi. Božja logika, popolnoma drugačna od naše.
V dolgih letih, odkar sem zvesta duhovnosti Delavnic molitve in življenja (od leta 1994), sem spoznavala velike življenjske modrosti, ki so take, kot so vse velike stvari v življenju: zelo preproste in tako zelo globoke. Pomagajo mi v življenju in ko se oziram nazaj, se res ne spoznam več. Kako drugače gledam na svet.
Novica, da me Bog ljubi popolnoma zastonjsko, da nima nobenega namena pri tem, da me ne ljubi zato, ker sem dobra, ali da bi dobra postala, ampak preprosto zato, ker sem njegov ljubljeni otrok, njegova ljubljena hči,me je popolnoma prevzela.
Velika pomoč pri odločanju v raznih situacijah v življenju je že samo vprašanje “Kaj bi storil Jezus na mojem mestu?” Kako drugače vidimo stvari po tem vprašanju in kako je odgovor takoj na dlani.
Velika modrost: Stori vse, kar lahko, daj vse od sebe, ko pa ne moreš ničesar storiti, izroči to v ljubeče roke nebeškega Očeta. Koliko bolečine nam je prihranjeno, če se držimo tega.
Ali naslednja misel: Tvoj je napor, rezultate pa prepusti Bogu. Kakšen mir, nobenega strahu, tesnobe in vprašanj, ali bo po tolikem trudu, ki sem ga vložila, sploh kaj uspelo.
Starejša gospa, ki je obiskovala z menoj prve delavnice, je rekla: “Blagor vam mladim, ki vse to poslušate. Ko bi jaz vse to vedela, ko sem bila vaših let, kako drugače bi potekalo moje življenje.”
Da, blagor nam, ki nam je dano, da vse to vemo in skušamo tako tudi živeti.
Ko spoznaš, da je življenje dar, radost, svoboda, da ti je Bog blizu, da te sliši, podpira, ljubi, se tvoje srce napolni z mirom in tako radostjo, da ne moreš več molčati. Da moraš tudi drugim povedati veselo novico o večni in zastonjski božji ljubezni.
Da, blagor nam, blagor vam, dragi bratje in sestre, ki ste svoje življenje – svojo preteklost, sedanjost in prihodnost položili v Očetove roke in zaupate Njegovi besedi: “Ne boj se. Jaz sem s teboj.”«

Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. (Mt 5, 7)
Če hočem resnično odsevati tebe, Jezus, moram biti usmiljen in čuteč kakor ti, ki mi ne podarjaš le počitka in miru, ampak slovesno izjavljaš, da si prišel na ta svet zato, da bi ozdravljal ranjena srca, oznanjal svobodo zasužnjenim, vračal vid slepim in zatiranim svobodo. Takšen je tvoj program in s tvojo pomočjo bo postal tudi moj. In končno, Gospod, te želim prositi, da mi daš plemenito srce, ki bo čutilo z vsemi revnimi, prikrajšanimi za ljubezen in materialne dobrine. Resno hočem jemati svoje življenje s teboj! Vsi tisti, ki te jemljejo resno, bodo resno jemali tudi revne. Gospod, razlij svojo milost v moje srce, da bi okrepljen z njo zmogel živeti in vztrajati v vsem, kar si tako zelo goreče želim. Pomnoži v meni dar vere, da bom vztrajno nadaljeval pot nenehnega spreobračanja. Da bi mogel uresničiti vse te namene, moram biti pri svojem delu zelo velikodušen; tako v njem ne bom gledal obveznosti, ki jo moram izpolniti, ampak poslanstvo, ki mi je zaupano. O moj Gospod, naj velikodušno in srčno delam s teboj, srečen, da služim tebi ter svojim bratom in sestram.

Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl