2014 – april (2014/1)

Svetost – Naj res na Ljubezen odgovarjam z ljubeznijo

Jezus, vate zaupam in vem, da na tem mojem romanju po svetu, Ti hodiš pred menoj in me s svojim zgledom učiš biti zvest Očetu. Ti si moj brat, moje zagotovilo in moja varnost. »Bog, človekov prijatelj: Stvarnik, prijatelj stvari, sveti prijatelj grešnikov. Idealen prijatelj si, ki nikoli ne odpove v zvestobi in se nikoli ne izneveri. Dáru takega čudovitega prijateljstva bi rad odgovoril, kakor ti upaš in zaslužiš; vedno bi rad ravnal kot tvoj prijatelj. Amen.« (Srečanje, 4)
Ker je Bog ljubezen, ker nas je ustvaril iz ljubezni, odrešil iz ljubezni, končni cilj vseh Božjih posegov ne more biti drug, kakor da nas spremeni v ljubezen. Ker pa je ljubezen dinamična, je Bog vedno dejaven, nas vabi, priteguje, se nam podarja in vzgiba naše notranje zmožnosti. Bog želi oblikovati družbo, kjer se bosta Stvarnik in ustvarjenina zbližala.
Močna izkušnja Boga krepko zamaje hrbtenico, bistveno središče ega. Prevevajoča navzočnost nevtralizira navezanost na lastno podobo in ego preneha biti središče. S tem se sprostijo prilastitve in navezanosti ter zaživi slavna svoboda Božjih otrok, rodi se veselje do življenja, navdušenje, ker živim, kvaliteta življenja, mir, počitek, sposobnost ljubiti na tisoč načinov, zmožnost, da vračamo dobro za hudo, da ljubimo tiste, ki do nas niso ljubeznivi, da sprejemamo težavne ljudi, da odpuščamo žalitve, da razumemo konfliktne ljudi, da smo solidarni z odrinjenimi na rob družbe. Življenje se radikalno spreminja. Potopljeni smo v proces spreminjanja v boljše ljudi.
Kristjan, ki je zvest osebnemu odnosu z Gospodom, bo zagotovo napredoval v procesu spreminjanja; ne bo več občutil strahu pred ostarelostjo, niti pred smrtjo, kajti na nek način bo deležen neugasljivega Božjega sijaja.

Lidija Slemenšek, voditeljica DMŽ, pripoveduje: »Razmišljam o svetosti. Najprej kdo je zame svetnik in potem kako naj jaz živim svetost v vsakdanu. Svetniško življenje zame živi tisti, kateremu je na prvem mestu nesebična ljubezen, ponižnost; tisti, ki živi v drži hvaležnosti. Oziroma svetnik se vedno znova ozira k svojemu zgledu – (Svetniku) Jezusu. Mnogo jih poznam in so zame vzor, npr. sv. Frančišek; žena, ki odpušča možu; mož, ki se daruje za svojo družino,…mnogo ostane skritih in le Naš Oče, ki vidi na skrivnem, vidi to darovanje… Kako se pa lahko jaz trudim na poti svetosti? Kako naj živim svetost v vsakdanjosti? Najprej pomislim, kaj je moja vsakdanjost, kaj živim? V prvi vrsti živim kot izbran božji otrok, potem žena in 3krat mami. Pa seveda hči, prijateljica, župljanka, soseda, voditeljica Dmž,… Torej, a kot božji otrok ohranjam odnos z Očetom, sem v drži hvaležnosti in ljubezni (»Hvala Ti Oče, tudi jaz te ljubim«..) ali pa se morda zalotim, da sem bolj nergav otrok in ne opazim vsako jutro kot podarjeno. Prav tako se mi svetost lahko odmika, če pri možu in otrocih bolj opazim tisto, kar ni in ne tisto kar je. Vendar moj vzor Jezus, mi vsak dan znova daje nove priložnosti. Le z njegovo pomočjo bodo moja vsakdanja odrekanja, mnoga nerazumevanja lahko spremljala ljubezen. (Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.) Gospod Jezus Kristus, vidiš mojo slabotnost, podarjeno mi je eno življenje, prosim Te, naj res na Ljubezen odgovarjam z ljubeznijo. Hvala Ti!«

 

 

 

»Zato se moje srce veseli, moja duša se raduje; tudi moje meso bo prebivalo varno. Daješ mi spoznati pot življenja; polnost veselja je pred tvojim obličjem, večne radosti na tvoji desnici.« (Ps 16)
Ta Bog, s katerim sem povezan v molitvi, mora sedaj iti z menoj v življenjski boj. To notranje ozračje, ta Božja navzočnost, me spremlja povsod, kamor koli grem in spreminja moje življenje.
Pojavi se težava: kako odpustiti, kako biti potrpežljiv, kako razumeti … Ko pomislim, kako je odpuščal Jezus, kako je bil neskončno potrpežljiv v svojem trpljenju … bo ta Jezusova navzočnost v meni postala močnejša in vznemirljiva, zato mi bo lahko odpustiti, razumeti, biti potrpežljiv.
»Ti si svet, Gospod Bog, ti edini, ki delaš čudeže…«
Naravna posledica molitve je torej »prehajanje od egoizma v ljubezen«. Končni cilj govora na gori je ljubezen v njenih različnih izpeljankah: delati dobro tistim, ki nam delajo slabo. Odpuščati njim, ki nas žalijo. Spraviti se preden prineseš dar k oltarju. Prijazno opomniti brata. Delati dobro, ne da bi iskal plačilo. Nastaviti drugo lice. To je večno prehajanje od egoizma v ljubezen: to je razsežnost molitve, ki nas napravlja boljše ljudi.
Da bi bil ta proces poboljšanja učinkovit in relativno hiter, je Bog položil v zgodovino sveta arhetip, vzor življenja: svojega sina Jezusa Kristusa.
Vsaka molitev bi morala biti proces spremenjenja: zamenjava ene podobe z drugo; to pomeni, ponovno ponoviti v naših življenjih čutenja, drže, odzive, razumske in življenjske odzive, splošno držo Jezusa Kristusa.
Ko se bom zavedal, da so me izdali, bom pustil, da preteče nekaj časa. Potem bom priklical pred oči moje duše podobo krotkega in ponižnega Jezusa, ki je molčal pred sodniki, ki je bil obziren do izdajalca, in rekel: Jezus vstopi vame in ti odpusti v globini mojega srca.
Prišla bo ura, ko bodo nastopile kompleksne in številne težave v tvojem zakonu, v bratskem življenju ali v odnosih znotraj skupnosti, ko naj bi odpuščal, odstopil, molčal … Spomnil se bom na Jezusa in skušal gledati, čutiti, ljubiti kakor Jezus.
Ko bom živel tako, bodo tisti, ki me bodo gledali, videli Jezusa. Tako bom korak za korakom postajal živa prosojnost njegovega bitja in njegove ljubezni.
Proces poosebljanja ali počlovečenja bo napredoval in se vzpenjal do visokih vrhov. Če smo doslej želi poraze, bo zagotovo prišla pomlad, odeta v svetlobo; onstran noči se že nakazuje jutranja zarja.