2013 – junij (2013/2)
Poklicanost in poslanstvo – Bog je vstopil v mojo osebno zgodovino
Na začetku je Božja ljubezen, ki govori: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil.« (Jer 1, 5) Prvi korak poklica se zgodi na človekovem nezavednem, gre za privlačnost med osebo z določenimi lastnostmi in konkretno duhovnostjo. V primeru DMŽ se po previdnosti človek udeleži Delavnice in na koncu mu je jasno: »To je tisto, kar sem iskal, odgovarja mojim najglobljim teženjem; tu bom za vedno ostal.« To je korenina, iz katere bo pognalo drevo.
Močna občutljivost za Božje, je nujno potrebna lastnost, ki predpostavlja resnični poklic voditelja DMŽ. Voditelj se napolnjuje z gorečo ljubeznijo v času svete pol ure, zato njegovo srce utripa za Jezusa: »Spremeni nas, Gospod, v tople in svetle besede, ki bodo znale na svetu zanetiti požar, da bo vsak človek začutil neskončne plamene tvoje ljubezni.« (56, Srečanje).
Bog izbranega pokliče po imenu in ga izpelje iz njegovega življenskega območja: »Pridi in hodi za menoj. Pusti vse in hodi za menoj.« Vsakokrat, ko voditelj vzame Priročnik in Sveto pismo ter gre v kraj, kjer vodi Delavnico, dejansko zapusti svojo hišo in družinske dolžnosti in se preseli v drug kraj, kjer posreduje in oznanja Božjo besedo.
Nada Kekić, voditeljica DMŽ, pripoveduje svojo zgodbo: »V domači hiši v Divači kot otrok nisem dobila pobude za molitev, saj v naši družini ni bilo krščanske vzgoje, starša sta bila komunista. Šele pred poroko sem na željo tašče prejela vse zakramente in se tudi cerkveno poročila, a vera zame takrat še ni bila kakšna posebna vrednota.
Pri štiridesetih, utrujena od življenja-trpljenja, ko sem se dotaknila svoje resničnosti, nisem našla poti, da bi se pobrala. Ravno v tem času, ko sem v težki bolezni pomagala dobri prijateljici, sem po »naklučju« srečala kapucina p. Andreja Božiča. Ko je poslušal mojo osebno zgodbo, ko sem mu z življenjsko spovedjo odprla srce, mi je z bogastvom Božje besede pomagal, da sem lahko spoznala Božji glas v sebi. Začutila sem bližino Boga, sprejetost in ljubezen. Odkrila sem zaklad v sebi, vir dobrega. Kot da se je Bog sklonil k meni, mi prisluhnil in pomagal, me ozdravil in ponudil roko. In ko me je nežno pobožal Abraham, ko so se mi v laseh zableščale srebrne nitke, sem zacvetela kot roža. Takrat sem si podarila kip Device Marije in v svojem domu sem si uredila intimni prostor za molitev v tišini – sprejemala sem svojo resničnost in ob tem občutila Njegovo brezpogojno ljubezen. Pater Andrej me je vodil, ker je poznal, kaj iščem, kaj želim, me je usmeril na pot DMŽ. Ko sem se leta 2006 v Vipavskem Križu udeležila prve DMŽ, je bil notranji nagovor tako močan, da me je prešinil občutek veselja in zadovoljstva. Že na tej prvi Delavnici sem doživela videnje Božjega v tolikšnem sijaju, da sem dahnila: »Tukaj sem, pošlji mene!« (Iz 6, 8). V sebi čutim resnično voljo, da povezujem ljudi, da v DMŽ med udeleženci steče pristna človeška toplina in nas povabi v komunikacijo z Bogom.«
Poslanje je poleg tega, da bi delal za Božje kraljestvo, tudi posvetitev Bogu. Ko posvetim nekaj svojega časa Gospodu, se vračam v Božjo posest. Poslanstvo, ki ga voditelj prevzame pred Bogom je: Vsem prinašati življenjsko, konkretno in čudovito spoznanje, da smo ljubljeni Očetovi otroci.
Temeljno je poznati in živeti Božjo besedo, ko se človek nenehno sprašuje: »Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?« Pomembno je, da beseda postane kruh in življenje.
Bog me kliče, kakršen sem, ne išče le mojega dela, išče mene: »Poklical sem te po imenu, moj si, moja si.«
Jezus pravi: Potrebujem te, da bi osamljenim, lačnim in žejnim Boga oznanjal, da niso sami in jim povedal, da sem Jaz z njimi, kajti ljubim jih bolj, kakor jih ljubi mati. Pojdi in vse te vesele reči oznanjaj žalostnim in zapuščenim.
Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl
