2013 – april (2013/1)
K Izviru s pomočjo Delavnic molitve in življenja (DMŽ)
Božji otroci smo, ustvarjeni po Božji podobi in sličnosti. V najbolj notranje in najbolj neizrekljive globine človeške duše je Bog vtisnil svoje obličje, zato smo nehote iskalci Večnega. Kadar se človek navezuje na končne reči, se v srcu pojavi nemir. Človekovo srce se lahko spočije le v Bogu.
Naš Bog je Bog odnosa, ki nam prihaja naproti po poti ljubezni. Mi pa se mu bližamo po poti vere. On je prvi, ki hrepeni po nas.
Delavnice molitve in življenja so osnovane na Jezusovem načinu molitve. Evangeliji več kot dvajsetkrat ugotavljajo, da se je Jezus umaknil v molitev vedno sam, skoraj vedno na grič ali na samoten kraj, običajno ponoči, nekajkrat ob zori: »Ko se je od njih poslovil, je šel na goro molit.« Mr 6, 46. »Tiste dni je šel na goro molit in vso noč je prebedel v molitvi k Bogu.« Lk 6, 12. To je bila Jezusova navada, njegov način osebnega odnosa z nebeškim Očetom, njegova molitvena pustolovščina.
Da bi bil Jezus v meni živ in dejaven, je potrebno Bogu dati prostor in čas. V DMŽ temu času, ki si ga vzamemo izključno za to, da gojimo osebno življenje z Gospodom, pravimo močan čas, Bogu posvečen čas, to je pol ure vsak dan in enkrat mesečno v puščavi. Puščava pomeni, da se najmanj za štiri ure umaknem v molk in samoto odmaknjenega kraja.
Sv. Anzelm nas vabi: »Nepomembni človek, pusti za hip svoje običajne skrbi. Za trenutek pojdi vase, zapusti trušč svojih zmedenih misli in nemirnih hlepenj, ki te stiskajo. Za hip se odpočij v Bogu, samo za trenutek počij v Njem…«
Kolikor bolj se človek približuje Bogu, toliko bolj ga Bog privlači. Kolikor bolj se duša nasičuje ob »izviru vseh milosti«, toliko bolj se krepi njena lakota in žeja. Duša hrepeni po Studencu samem: »O Bog, moj Bog si ti, željno te iščem, po tebi žeja mojo dušo; moje telo medli na suhi izčrpani zemlji brez vode.« Ps 63, 2.
Ko molimo, moramo veslati med valovi raztresenosti, zamišljenosti in suhote; tako da plujemo in napredujemo prosti samemu Središču, k živemu in globokemu Izviru, k večnemu Ledeniku. Bližamo se torej sami Navzočnosti Ljubega; gradimo umirjen in nepopisen odnos jaz-ti. Sveti Duh nas uči moliti, je Izvir molitve.
Magda Sever, voditeljica DMŽ in narodna tajnica pravi:
»Brez Tebe poti so nevidne
,brez Tebe misli so blodnje,
brez Tebe srce mi je prazno,
brez Tebe moj Bog, tudi bog je praznina.
Da, bila sem na poti k Tebi, a moje oči so bile zazrte v zunanji svet skrbi in dela. Bile so misli, ki so znova in znova v dušo sejale nemir in solze v oči. Ti si bil tu, a kot da te ni bilo. Srce je bolelo. A mi nisi dal miru! Prebujal si v meni hrepenenje in čakal. Nikoli nisem opustila molitve po obrazcih in svete maše. A kot da je bilo to le iz navade. Okolica je s svojo vero in nevero, iskanjem različnih duhovnih poti tudi vplivala na moje notranje življenje. Z možem sva začela enkrat na leto obiskovati ignacijanske duhovne vaje, kjer so se dogajale velike spremembe. A vsakdanje življenje me je vedno znova čustveno izčrpavalo. Prišlo je leto 1997 in povabilo na Delavnice molitve in življenja. Besede br. Ignacia Larrañage, ustanovitelja DMŽ, ki so bile napisane na zgibanki vabila:« Nihče nima pravice govoriti o Bogu, če ni prej govoril z Bogom. Ljudje so siti besed. Ljudje želijo »videti« Boga. Samo besede, ki prihajajo iz srca, lahko sežejo v srce!«, so me pritegnile.
Že na uvodnem srečanju sem se zavedela, da sem zapuščena, neobdelana zemlja in duhovno precej omrtvela. Da je moj duh ustvarjen za to, da bi živel vsak dan, ne le enkrat na leto. Odšla sem domov z močnim vtisom zadnjih besed s srečanja: Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo. Zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil! (Mt 6,6)
»Ostati na samem z Njim, ki me ljubi. Vstopiti v dialog z Jezusom Kristusom. Pogasiti plamene samoljubja, da bi lahko pluli po širokem morju ponižnosti, kjer bomo našli počitek. »(I.L.)
Pričela sem vstajati pol ure prej in se tako iz vrtinca življenja podajala v močni čas svete pol ure, v odnos z Njim in tako počasi po Božji besedi in molitvenih načinih korak za korakom vedno globlje izkušala Njegovo ljubezen in skrb zame in za vse moje. Tudi molitve po obrazcih so pričele postajati vedno bolj »žive« in pri svetih mašah so trenutki, ko je srce ganjeno ob misli, da se mi Jezus Kristus daje v tistem koščku iz moke in vode. Kako je velik v ponižnosti.
V času svete pol ure še vedno napolnim »baterije« in grem v vsakdanji vrvež življenja z Njegovo energijo. Zares, kljub letom jo imam še vedno polno za nešteto opravil, za varovanje vnučkov, za čas zase in druge, za naravo, branje…. in za vodenje Delavnic molitve in življenja. Na to pot me je Bog poklical pred šestimi leti.
Hvala ti Adonai, da lahko posredujem bogastvo te duhovnosti tudi drugim. Blagoslavljaj me, da bo moje srce vedno »računalo« nate! Dokler boš ti želel in hotel. ZGODI SE!
Tu sem obstal,
popotnik,
da zajamem iz izvira žive vode.
Iz globine srca, od Boga prihajaš,
kot biser, neomadeževana, sveta,
v jutro življenja te prinaša Kristus.
Vabiš me, ponujaš se mi,
naj te okušam,
naj pokleknem in te zajamem,
naj se osvežim v objemu Božje ljubezni.«
Edini Izvir prave, globoke sreče je le Bog. Življenje človeka, ki moli, je radostno; sredi velikih težav uživa globok mir.
Vsega tega pa ne dosežemo v enem samem trenutku. V življenju je vse počasno in v razvoju. So le koraki, ni skokov. Dovolj je izkusiti Božjo navzočnost in duša takoj zazna občutek svobode. Svobode od česa? Od strahu, ki je prvi sovražnik človekovega srca. Tu se torej rodi navdušenje nad življenjem, življenjski smisel in lastnost molitve, ki človeka naredi boljšega; izražena v treh lastnostih: vsemogočnost brez moči, pijanost brez vina in življenje brez konca.
V boju proti nepravičnosti si molivec prizadeva, da bi bil priča in ne politik, kajti prihaja z gore »z Bogom na svoji desnici«, da bi bil blizu revnim in stiskanim in osvobajal jetnike. Človek, ki moli, živi odet v Boga; ljubezen ga spodbuja, da išče nove priložnosti, kako izraziti to ljubezen.
Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl,
narodna koordinatorka DMŽ