Sv. Hieronim, romarski dan koprske DMŽ

V letu svetega Hieronima (419-2019) smo v soboto, 27. julija, pozno popoldne lokalno obeležili 25. obletnico DMŽ v Sloveniji.

Koprska škofija nas je povabila na romarski shod v Bošamarin pri Kopru, kjer smo obiskali cerkvico, ki je posvečena temu svetniku. Tam smo se srečali tudi s katehistinjami koprske škofije in drugimi častilci sv. Hieronima.

Shod se je pričel s sveto mašo ob 17 uri, ki jo je daroval naš škof msgr. dr. Jurij Bizjak. Osvetlil nam je sliko zavetnika, ki je v notranjosti cerkvice. Sv. Hieronim ima na tej sliki velika usta, pri čemer gre za umetniški izraz njegovega delovanja. Bil je namreč prevajalec Svetega pisma v latinščino, prerok tedanjega časa – govornik, ki je pristno izražal svojo vero in deloval tako, da je oblikoval najprej sebe, kajti zavedal se je svoje šibke točke ter jo s trudom, ki ga je črpal v Svetem pismu, krotil.

Sledilo je predavanje mag. Marka Rijavca: »Katehet, prerok za danes.” Ob kristjanu, ki drugim oznanja Božjo besedo, je prerok za današnji čas tudi kristjan, ki se odloči vsak dan bolj zavzeto in predano moliti.

Prerok je tisti, ki zna opazovati svet okrog sebe in prepoznati Božje sporočilo. Vsak dan se nam dogajajo razni dogodki in vsak od teh dogodkov ni naključje. Prerok je lahko prav vsak od nas. Kristjan ima neko občutljivost, in ko ga stvari zmotijo, vznemirijo, se prične spraševati, ni brezbrižen ter ne jemlje stvari površno.

Prerok išče in brska za odgovori, za katere ne najde takoj rešitve, zato potrebuje potrpežljivost, a četudi odgovora ne najde, se ne neha spraševati.

Dober prerok za danes je tisti človek, ki zna opazovati, ki zna iskati in ki zmore prepoznati v ljudeh, v času in dogodkih neke zahteve Boga, kam je treba iti, kako odreagirati, s čim se spopadati, čemu dati več pozornosti, čemu manj …

Prerok je v svojem bistvu najprej učenec. Sledi odtisom, ki jih pušča Bog na svetu. In taki odtisi Boga niso samo na razumski ravni, niso samo prijetni, so tudi šokantni, škandalozni, postavijo oviro, da ne gremo po isti poti, kot smo si jo mi predstavljali, po kateri smo mi hoteli iti. Učenec je najprej tisti, ki gleda in posluša, nato pa je lahko ta učenec prerok, pričevalec oz. prevajalec Božje govorice v sodobno govorico.

Prerok je tisti, ki zmore prepoznati točke v svojem življenju, namige, ki mu jih daje Bog po njih in s tem v zvezi odreagirati. Odreagirati najprej na samem sebi, kot je to delal sv. Hieronim.

Ravno zato mora biti katehet – prerok najprej učenec, da se ta prerok najprej nauči svojega ravnanja, svojega učenja, svojega predavanja, pričevanja, tako kakor Bog ravna z njim. To je zelo pomembno.

Poslušali smo svetopisemski odlomek iz preroka Jeremija (Jer 1, 4-19) in predavatelj se je v nadaljevanju navezoval na to besedilo.

Poklic preroka Jeremija se zgodi tudi vsakemu od nas. Mogoče ne na tak način. Vsak naš poklic, poklic kristjana, ki smo ga dobili pri svetem krstu, govori popolnoma iste stvari. Tudi mi smo bili poklicani že v materinem naročju, kot pravi prerok Jeremija, to pomeni, da ima Bog za nas pripravljen poklic že pred rojstvom. To nalogo lahko opravimo samo mi in nihče drug na svetu. To je naša edinstvenost.

Bog Jeremija pokliče dvakrat, ker se hoče Jeremija malo izmakniti svojemu poslanstvu, kajti biti prerok je veliko težje, kot ne biti prerok. Tu se pokaže Božja potrpežljivost in zvestoba do vsakega človeka. Torej, Bog je potrpežljiv najprej z mano, počaka, se ne razjezi, ponovi klic. Človek se nauči zvestobe in potrpežljivosti šele takrat, ko sam začuti, da je nekdo nekomu zvest in je do njega potrpežljiv. Šele ko se zavedaš, da te bi lahko nekdo kaznoval, pa te ne, začneš malo drugače gledati na stvari in začneš tudi ti tako ravnati do ljudi. Zato mora prerok najprej razumeti, da je sam grešnik, sam potreben zvestobe, sam potreben usmiljenja in tudi sam potreben oznanila. In potem, ko razume, da njegovo sporočilo kdaj tudi ni slišano, ve, da to ne pomeni, da ga ni potrebno več govoriti, ampak ga je potrebno venomer ponavljati. Tako smo slišali pri preroku Jeremiju, tudi če je človek neposlušen, ga Bog reši njegove neposlušnosti, mu odpušča ter ga vedno znova kliče k spreobrnjenju.

Prerok Jeremija je dvojna podoba: za ljudstvo, h kateremu je poslan, je podoba Boga, za Boga pa je podoba ljudstva. In kadar to postane, potem postane pristen pričevalec.

Pri preroku Jeremiju slišimo tri dejanja Boga:

poznal ga je, (najgloblji odnos, brez mask, tak, kakršen je, da ga ima tako rad, kot ga ne more imeti nihče drug)
posvetil ga je (ko Bog vzame nekaj zase, je to njegovo in od nobenega drugega več, to mu pripada)
postavil ga je za preroka narodov (dejanje, ki je načrtovano, hoteno; ni samoumevno)

Bog je preroka in vsakega od nas dal svetu takega, kakršen je, ker takega potrebuje, četudi nam ni všeč. Ta služba preroka traja noč in dan, ni počitnic in ni oddiha.

Bog Jeremija postavi za preroka, še preden Jeremija sploh kaj reče. Ne gre za to, kaj prerok Jeremija govori, ampak kaj je, kako se obnaša, kdo je. Že to, da je izbran in poklican, je to njegovo oznanilo. In če živiš tako kot izbran in poklican in potrjen ljudstvu, potem ni potrebno nič drugega.

Jeremija se z Bogom tudi pogovarja, ni samo tiho in gre. In ta notranji dialog je potreben za vsakega kateheta, za vsakega vzgojitelja. Njegova služba in poklicanost je vedno v tesnem stiku z Bogom, ne more biti drugače. Tudi, ko je Jeremija slabe volje, ko mu ne gre, kot si je zamislil, ko je preganjanje pretežko, se začne Bogu pritoževati, češ, kam ga je poslal, da mora delati tisto, česar noče. Toda to mora delati, ker je to potrebno. In zato je ta povezava ključna za to, da Jeremija ostane to, kar je, da ostaja »mesto na gori«, da se ne skriva, spozna, da je posvečen in da je postavljen ter da se z Bogom pogovarja. Jeremiju in vsakemu preroku Bog nalaga, da je potrebno povedati, kar je res in kar je prav. To pomeni, da preroštvo ne vzbuja občudovanja, ne priteguje množic, govori pa resnico, to je edino, kar lahko reši to ljudstvo, ne pa sladke besede.

Prerok je tudi vojak, bojevnik, za resnico mora vztrajati, se boriti do konca.

Če Cerkev ni preganjana, potem je nekaj narobe z njenim oznanilom. Zagretost in pripravljenost na boj in dati življenje, je tisto, kar daje preroku legitimnost. Ko je katehet, ko je oznanjevalec, ko je vzgojitelj pristen, dober, je pripravljen tudi na izgubo, je pripravljen, da ga zavrnejo, zapustijo.

Za preroka je dobro tudi videnje, vendar take stvari tudi niso vsakemu dane. So pa vsakemu dane stvari, ki jih mi vidimo, take vsakdanje stvari. Važno od tega ni, kaj mi vidimo, ampak kaj pomenijo –interpretacija tega, kar mi vidimo, razlaga situacije, v kateri smo se znašli – to je preroška stvar. Beseda ni beseda, ampak je nekaj, kar se vidi in kar se vidi, je lahko Božja beseda. Tu vsenaokrog se dogajajo Božje besede, ne več kot beseda, ampak kot videnje.

Prerok se mora znati učiti opazovati, poslušati eno in drugo stran, da se nauči priti do resnice zato, ker je to tisto, brez česar prerok ne mora biti.

Temeljno sporočilo: Prerok je tisti, ki vidi, ki opazuje svet okrog sebe in šele nato začne ali ruvati ali uničevati ali pa saditi tisto, kar svet najbolj potrebuje, zato, ker je v službi resnice in resnica, kakor je rekel Jezus, je zato, da bi nas osvobodila, ne zato, da bi nas ubila. In to je tudi naloga kateheta in katerega koli pričevalca, vzgojitelja, molivca, kristjana tega Sveta, da je oznanjevalec resnice, da se uči resnice, šele potem lahko razume namige v svojem okolju in času, jih upošteva pri svojem vzgojnem delu ter se nanje primerno odziva je zaključil svoj nagovor mag. Marko Rijavec.