PSALMI ZA ŽIVLJENJE

Iz VII. poglavja: Gospodovo usmiljenje

Teološke smeri

Važne teološke smeri se v Svetem pismu, tako v Stari kot Novi zavezi, prepletajo v notranjosti psalma 51 z naslednjimi točkami:

1. »Glej, v krivdi sem bil rojen, v grehu me je spočela moja mati« (v. 7). Ko se človek – sama nepredvidljivost! – začne v spirali spuščati v svoje poslednje razsežnosti, skoraj takoj najde senco, ki prekriva njegovo obzorje: greh. Že pri prvih korakih po poti zgodovine so človekove noge ujete v past; njegov pohod proti svobodi je zaustavljen.

Greh! To je človekova nesposobnost, da bi delal po pravilih uma in Božje volje: dela, česar noče, in ne dela, kar bi mu bilo všeč narediti. Slišimo: že trideset let skušam biti preprost, pa ne morem! Hočem odpustiti, pa ne morem! Štirideset let sem si prizadeval, da bi z molitvami in zakramenti omilil določeno negativno značajsko potezo, pa je danes, po tolikih letih, ta napaka ravno tako živa kot vedno; ob najmanjši nepazljivosti me dokončno premaga. To je zakon greha, ki iz globine vodi vse vzmeti in mehanizme, svoboda pa je zvezanih rok in brez samostojnosti.

Ta zakon greha je v današnjem jeziku enakovreden negativnim značajskim potezam, ki so biokemijsko vrezane v zadnjo mejo bitja, v zadnjih sestavnih delih celice, imenovanih geni. Tam so ‘zapisane’ temeljne poteze, tako pozitivne kot negativne, ki sestavljajo neodtujljivo in edino resničnost, imenovano oseba, posameznik.

Negativne poteze (kot so to zamera, razdražljivost, prevelika občutljivost, plahost, obsedenost, prvinske odzivnosti, kompulzivnost …) vodijo človekovo obnašanje, zaradi česar dela, česar noče in se vede ravno v nasprotju s tem, kar hoče in si prizadeva. Če torej človek dela nekaj, česar noče, – kje je svoboda? Svoboda obstaja, seveda, vendar more biti v določenih delih osebnosti pogojena, v drugih zvezanih rok, v nekaterih skoraj onemogočena. Zato pravi sv. Pavel: »Delam to, česar nočem«.

Greh! To ni oseba, tudi ne stvar. To je nesposobnost, da bi hodili po stezah ljubezni, ker je svoboda ukleščena med obroče egoizma; ker vse niti usmerjajo človeka v središče samega sebe: »Glej, v krivdi sem bil rojen, v grehu me je spočela moja mati«.

2. Torej so korenine tiste, ki so smrtno ranjene. A v te globine ne seže nobena odrešilna roka. Psihoterapije, na primer, delujejo le površinsko.

Do bistvenih globin more priti le Tisti, ki se spusti do zadnje osamljenosti biti: Bog. Samo Bog se lahko pojavi v koreninah. Samo Tisti, ki me je oblikoval, me lahko preoblikuje. Samo Bog je lahko moj odrešenik.

3. Tretja teološka točka je po prej omenjenih odrešilnih načelih, naslednja: če je samo Bog lahko moj odrešenik, če sem jaz nemočen, On pa vsemogočen, če sem jaz šibek, On pa usmiljen, odrešenje pomeni izstopiti iz samega sebe na perutih zaupanja, spremeniti se v majhno prst in se prepustiti njegovim rokam ter nenehno ponavljati: »izbriši moje pregrehe« (v. 3), »operi me« (v. 4), »očisti me« (v. 9), »čisto srce mi, o Bog, ustvari« (v. 12). V tem je ves psalm 51: da ne zrem v svoja temna pobočja, ampak v neskončne pokrajine usmiljenja.

Ponižnost-zaupanje

To je torej srčika psalma 51. Nasproti binomu smrti (sramota-žalost), psalm 51 postavi binom življenja: ponižnost-zaupanje. Tu sta odrešenje in življenje: pred našimi očmi se odpre modro nebo in zvezdnate noči: odrešenje je pred vrati.

Psalmist stopi na prizorišče skoraj prenaglo; visoko nosi bandero ponižnosti-zaupanja, roti in poziva večno usmiljenje. Kot bi se hotel podati na dolgo pot, se psalmist ne ustavi pri tarnanju in objokovanju svojih tegob, ampak stopi na pot do vrha samega božjega bistva, do njegove »dobrote«, njegovega »obilnega usmiljenja«, v notranji zbranosti, sestavljeni z intimnostjo, zaupanjem, milino in ponižnostjo: »Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe!« (v. 3). To je akord, ki daje ton (dur!) celotni simfoniji psalma. Psalmist se ne sklicuje na svoja spokorna dejanja, solze ali duševne muke, ampak na božje »obilno usmiljenje«. Vir zaupanja je torej v »dobroti«.

Veliko in spodbudno čutenje, ki nikoli ne izgine, prepleteno z neizogibno ponižnostjo-zaupanjem, je prisotno skoraj monotono, vztrajno v celotnem psalmu: »Popolnoma me operi moje krivde, mojega greha me očisti!« (v. 4).

Potem ko v vrsticah od 5 do 8 psalmist naredi premor za mirno in resno samokritiko, se sveti pisatelj v v. 9 vrne v boj: opirajoč se na različne in pisane metafore, v katerih vedno zavzame »pasivno« držo, Ti v meni, prosi za odrešilno dejanje njegove vsemogočnosti nad mojo nemočjo.

* * *

Razlij nad menoj, moj Bog, vodo vseh svetih studencev, da postanem čist kot novorojeno dete. Vztrajam: ne utrudi se: ponovno me potopi v očiščujoče vode svojega usmiljenja, spet in spet me operi, in videl boš, da bo moja duša bolj bela kot sneg na gorah (v. 9).

Prebudi v meni, moj Bog, vse harfe radosti, v moji najgloblji notranjosti zaigraj na strune veselja; naj ponižane kosti dvignejo glavo in zapojejo himno veselja; naj moja duša, potrta zaradi žalosti in sramote, zdaj, ko jo je obiskalo Umiljenje, užije svežo vodo veselja (v. 10).

Odvrni svoj pogled od teh posušenih ran; ne, raje se ozri nanje z milino, z ozdravljajočo milino. Ponovno te prosim: pometi in izbriši znake, brazgotine, ki so jih pustili v meni prekrški in krivde (v. 11).

Dotakni se, moj Bog, mojih najbolj skritih kotičkov in me ustvari na novo. Ti, ki vse zmoreš, ponovi v meni čudež prvega jutra na svetu: naredi mi novo naravo, ki je pravkar izšla iz tvojih rok; položi mi v gnezdo intimnosti drugačno srce, zgneteno iz dobrote, krotkosti, potrpežljivosti in ponižnosti; in odeni ga z jekleno neomajnostjo (v. 12).

Prosim te, ne izženi me iz svoje domovine, od luči tvojega pogleda; ne odreci mi, prosim, svoje tolažeče roke in pomoči svojega duha (v. 13). Nekega dne, moj Gospod, je veselje, preplašeno, kot golob, zbežalo iz moje hiše. Vrni mi ga, Gospod, naj se srečno vrne pod domačo streho, da ti bo moje življenje kot glasba v tvojih ušesih. In ne pozabi: v temelje vgradi plemenite in radodarne materiale (v. 13).

Reši me krvi, moj Bog, in njene tiranije; reši me zakonov, ki me nevzdržno vodijo v notranjost in v središče, kjer stojim kot lasten kip. Odreši me vrvi, verig in zahtev moje samovšečnosti, Ti, ki si moj edini osvoboditelj, in videl boš, kako se mi razveže jezik in na vse štiri strani neba zadoni himna osvoboditve (v. 16).

Dobro vem, da Ti nikoli ne zavržeš skesanega, ubogega in ponižnega srca (v. 19) Samo to ti lahko ponudim, največji poklon, ki ti ga lahko namenim, je ta, da verjamem v tvojo milino in se prepoznan in zaupljiv, stisnem v tvoj objem.

Samokritika, osvoboditev in pričevanje

Presenetljivo! Ko psalmist v prvih dveh vrsticah z ganljivimi besedami prosi za usmiljenje, in ko je prepričan, da je bo deležen, takoj naredi pravo samokritiko.

In odrešil se je prav zaradi samokritike, saj je ta tako iz evangeljskega kot psihiatričnega vidika vhod v odrešenje; prav tako kot je racionalizacija, v vseh ozirih, vhod v pogubljenje. Racionalizacija je resnično greh proti Svetemu Duhu. To ne pomeni, da ni odpustljiv, ker Bog vse odpusti (odpustiti je pravo veselje za Očeta), ampak pride do take situacije (v igri med milostjo in svobodo), da za Boga ni več prostora.

 

* * *

V vrsticah od 5. do 8. se psalmist poda neizprosno, vendar brez naslade, v globino kruto samokritiko.

Priznam svojo krivdo, Gospod. Nimam se česa sramovati, a moj greh je v mojih očeh viden kot svetloba poldneva (v. 5). Ne bom racionaliziral, Gospod, in ne bom se opravičeval. Ne bom govoril o grehu proti skupnosti. Kaj pa je skupnost? Abstrakten organ. Nič nisem naredil proti skupnosti. Kar sem naredil, sem naredil proti svojemu bratu, umazano, zvijačno igro, da se on ne bi nikoli zavedel, kdo ga je izdal. Ampak ta brat je tvoj sin; če mene tako ljubiš, potem enako ljubiš tudi njega. Zato Te je tako bolelo, kar sem storil proti bratu. Zato sem to, kar sem naredil proti bratu, v resnici naredil proti Tebi in samo proti Tebi (v. 6).

Vem, če bi bila ti in jaz pozvana pred sodišče na soočenje, bi mene obsodili, Ti bi bil pa oproščen (v. 6).

Še hujše: moje korenine so gnile. Ko sem v telesu svoje matere začel romanje; ko še ni bilo jasnosti v mojem razumu ne luči v mojih očeh, me je krivda zaobjela kot v črni noči; še zdaj sem v noči (v. 8). Od prvega trenutka me je krhkost ogrnila s plaščem in delam, česar nočem; ne morem hoditi po poteh luči; saj se niti premikati ne morem. Zvezan sem in čisto negiben, privezan na verige nemoči. Nesrečnež sem, kdo me bo odrešil verig? Tak sem se rodil, takega me je rodila mati (v. 7).

Kljub temu mi v notranjost vcepljaš modrost (v. 8). Modrost je objektiven in sorazmeren pogled resničnosti, modrost mi pove, da če je prostornina mojega greha kot gora granita, se Gospodovo usmiljenje vidi izza gorovja. Samo s tem, da te gledam, Gospod, se čutim osvobojenega tegob in groze. In lahko diham, Gospod.

* * *

Zanimivo. Pri 10. vrstici začenja izginjati pojem in beseda greh; v zameno se bleščeče pojavi radost.

Ne bi moglo biti drugače. Kompleksi krivde napolnijo dušo z žalostjo, slano in grenko žalostjo. Ko pa se v duši kot zarja pojavi Usmiljenje, ko se človek zave, da je kljub preobilici in prenasičenosti obdan z ljubeznijo, in da milina, popolnoma brezplačna milina odišavi njegov dom, so posledice predvidljive: žalost izgine, kot izginejo nočne ptice ob jutranji zarji in vse zidovje in prostori se odenejo s pomladnim videzom, prepojenim z radostjo in veseljem.

Moj Bog, moja duša na smrt pogreša veselje, ki je zbežalo iz našega doma; rotim te, da mi ga vrneš, Gospod, da bom lahko prepeval himno odrešenja (v. 14).

V vrsticah od 15. do 17. psalmist stopi na najvišjo točko, da zakliče na vse štiri strani neba novico o svojem odrešenju in o Gospodovih čudežih. Saj sploh ne more biti drugače: kjer se je nekaj zgodilo in je kdo kaj spoznal, ne bo mogel biti tiho: govoril bo z besedami, s kretnjami, z vsem, kar zmore. Tisti pa, ki so oddaljeni od Božjega objema, bodo za to zvedeli in se vrnili na Očetov dom (v. 15).

Psalmist se torej spremeni v pričo in njegova usta so trobenta, ki na vse strani razglaša čudeže ljubezni (v. 16). Tvoja ljubezen, Gospod, bo raztrgala verige in ključavnice, razprl boš moje ustnice in moja usta se bodo spremenila v srebrno trobento, ki bo donela po gričih in oznanjala svetu, kdo je Veliki Osvoboditelj (v. 17).

***

Odrešenjski pohod, odlična drama psalma 51 se konča, kot je bilo pričakovati, s slavnim razpletom.

Ko sta žalost-sramota zasedali notranje prostore, so se nam vsa božja opravila, kot so molitev, obredi in darovi, videla pokrita s sencami. A zdaj, ko nas je obiskalo Usmiljenje in so naši domovi preplavljeni z lučjo, od tega trenutka dalje nova pomlad blesti vsepovsod, ves svet je odet v plašč slave.

Zdaj je vse smiselno. Evharistija je gostija, molitveno bogoslužje je pojedina, posvečeno življenje je svoboda; težave prenašamo z lahkoto, že sam obstoj je privilegij; življenje je himna veselja; vse je videti drugačno, ker je vse oblečeno v plašč usmiljenja.

Dolgo in turobno tarnanje zaradi greha se je prelevilo v vesel ples. To pa zaradi nikdar zanikane ljubezni našega Boga Očeta.

br.Ignacio Larrañaga