Odmev iz Tolmina

Puščava na Mirenskem gradu

NAŠE ROMANJE SKOZI DMŽ V TOLMINU

Ta sestavek naj bo najprej iskrena zahvala in pohvala naši voditeljici Davorini Šuligoj-Prinčič v imenu vseh 29 romarjev skozi delavnice molitve in življenja v Tolminu. Morda pa bo tudi vzpodbuda tistim, ki se šele odločajo za delavnice, ki so nas skozi 15 srečanj vodile od najbolj nežnega spoznavanja Boga preko hvaležnosti, ljubezni, odpuščanja in ponižnosti do molitve v puščavi. Bogu hvala za našo odločitev, da smo se delavnic udeležili. Nekateri iz bogate izkušnje, večina pa z negotovostjo in nedoločenimi  pričakovanji. Razveselilo nas je že to,  da obstajajo delavnice za molitev in za življenje, kjer lahko najdemo mir srca, ki si ga vsi tako želimo in potrebujemo. Skozi srečanja smo postopoma rasli ob spoznavanju zastonjske ljubezni Boga Očeta,  občudovali smo Marijin molk in njen ”zgodi se”, sčasoma dojeli, da moramo ”zapreti oči, če hočemo videti” in da »le v tišini moremo slišati”, zamislili smo se nad preprostimi besedami velikega pomena, kot so: ”Nič se ne plačuje, nič se ne zasluži, vse je dar, vse je milost” in ob Jezusovih besedah sprejemali sklepe, da bomo odslej ”na ljubezen odgovarjali le z ljubeznijo”. Ob vsem tem pa smo postajali tudi vse bolj pogumni in odprti, da smo se vedno bolj sproščeno oglašali in drug drugega bogatili s svojimi izpovedmi. Delavnice smo zaključili na Mirenskem gradu. Hvala gospodu Damjanu, da se nam je pridružil in smo srečanje lahko začeli s sveto mašo, nato pa smo se umaknili v samoto in tam molili in premišljevali v tišini. Na koncu smo se vsi strinjali, da je taka puščava čudovita in koristna izkušnja, saj nas molitev v samoti najbolj približa Jezusu. To, da je bila  puščava za vse prekratka, pa nam pove, kako zelo potrebujemo mir in tišino in iskren pogovor  z Bogom.

Ko bi le znali vse te lepe misli in nauke prenesti v življenje, jih resnično čutiti in živeti! Potem  bi bili v duhu sprejemanja in izročanja popolnoma mirni in srečni. Nič in nihče nas ne bi mogel vznemiriti ali prizadeti, kar nas teži iz  preteklosti pa bi pokopali. Prav zato je iz srečanja v srečanje rasla želja, da bi to doživeli vsi, ki jih imamo radi oziroma sploh vsi – tako bi vsi skupaj v duhu teh delavnic živeli nebesa na zemlji. Življenje bi še naprej teklo po istih tirnicah, a ker bi bili mi drugačni in boljši, bi bilo vse tako preprosto – mirno in lepo. Potem smo v skladu z vsebino delavnic počasi sprejemali svoj položaj ter sebe in svoje družine polagali v Božje roke. Spoznavali smo Boga kot Očeta, ki nas ljubi, tudi ko nima nobenega razloga za to. Tako ljubi vse ljudi in če jih ljubi on, tudi mi nimamo razloga, da ne bi ljubili prav vsakega in vsakemu odpustili. Tudi sebi, čeprav se mi zdi to najtežje. Toda če nam celo Bog odpušča, ko pademo in celo če ga zapustimo, ali si ne bi morali odpustiti tudi sami? Na tej točki smo spoznavali, da naša vera še ni tista prava ”odrasla vera”, ki ne bi poznala dvomov in ne bi potrebovala nenehnih potrditev. Od delavnic dalje se v trenutkih negotovosti  sprašujemo:  ”Kaj je zdaj – kaj mi hoče Gospod s tem povedati?” In včasih me z odgovorom prav preseneti.

Puščavo smo zaključili s sveto mašo na Mirenskem gradu

Vse se nas je najbolj dotaknila kateheza o izročanju in molitev izročanja. V njej smo najbolj začutili božji objem, čeprav  se nas kar precej najlaže pogovarja z Bogom s pismeno molitvijo. Sicer pa smo hvaležni prav za vsak molitveni način, prav za vsako pesem, ki smo jo zapeli in prav za vsako molitev, ki smo jo zmolili na pamet ali iz molitvenika Srečanje. Prav tako se zahvaljujemo za vsakdanjo držo, saj nas vsaka na svoj način opominja in nam pomaga. Prepričana sem, da nam bodo nekateri izreki ostali za vse življenje. Le kako bi se lahko napačno odločili, če se ob vsakem dvomu ustavimo in se vprašamo: ”Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?” In kolikokrat  v duhu delavnic pomislimo:”Hvala ti Oče, tudi jaz te ljubim,” ko vstanemo v lepo jutro, pogledamo v nebo, v veje dreves, v šopek na mizi, sporočilo na telefonu … S ponavljanjem besed iz psalmov se veselimo: ”Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka”. Ko nas je strah, nam vlivajo pogum: ”Tudi če bom hodil v temni dolini, ne bom se bal hudega, ker si Ti z menoj.”  Jeremijevo pismo pa nas tolaži, da smo le glina v rokah Boga – lončarja, ki nas ne bo zavrgel, tudi če nismo postali to, kar je od nas pričakoval. Vedno znova nas vzame v roke, nas pregnete in nas preoblikovane postavlja v življenje.
”Nič naj ne moti moj mir” smo skupaj ponavljali pri delavnicah. In to naj ostane način našega življenja. Za ta mir se je vredno potruditi in ga s premišljevanjem in molitvijo vedno znova obnavljati.  A če bodo lepe in močne misli zbledele, ko jih bodo prekrila druga občutja ali skrbi in nam bo zmanjkovalo moči, takrat … morda bo takrat čas, da se spet odločimo za delavnice molitve in življenja ali kak drug način za poglobitev svoje vere.