Odmev iz Šempasa

Tamara: V dmž sem se vključila zadržano. Težko sem si predstavljala, da bi bil to primeren pristop zame, saj sem se v zadnjih letih precej odtujila od Cerkve.
V času stiske in na povabilo ljubih prijateljev, sem se opogumila in stopila na pot.
Odvilo se je štirimesečno romanje ‘domov’ v varno Božje zavetje, v neskončnost in večnost.
S pomočjo  oznanila brata Larranaga, skrbnega vodenja voditeljic (Magde in Sonje) in medsebojne delitve izkušenj udeležencev, sem na novo odkrivala molitev, Božjo besedo, bližino in Ljubezen. Na srečanjih se je telo odpočilo, misli so se umirile, volja se je okrepila in strah je izgubljal svojo moč. Svetlejša in varnejša sem se vračala v vsakdanje življenje, napetosti so se mehčale.
Tedensko delo me je spodbujalo k drži odpuščanja, Ljubezni in ponižnosti. V luči oznanila posameznih srečanj je svet okrog mene dobival nov smisel. Izročitev v Božje roke je olajšala različna bremena in Jezusovo spremstvo je postalo živo.
Lahko bi rekla, da sem se v tem času na novo sestavila, da sem si spet bližje, bolj trdna. Predvsem pa se počutim bližje Bogu-Očetu, po čemer hrepeni moja duša.

Irena : Ne mine dan, da se ne bi spomnila lepih trenutkov, ki smo jih skupaj preživeli. Vsak četrtek je bil osvobajajoč. Iz tedna v teden sem se počutila notranje bolj mirno, veselo, sproščeno .. Sama sebi sem se čudila, kako zmorem na prvo mesto postaviti stvari, ki so v tistem trenutku res važne in potrebne in jih izpeljati. Vem, da nisem bila sama, saj je bil z menoj On, ki me je vodil in me spremlja na poti mojega življenja; kamorkoli me pelje: med otroke, starejše, sosede, prijatelje , sestre…

Že v začetku srečanj DMŽ me je najbolj nagovoril Jozue z besedami:” Samo krepak in odločen bodi, da boš ohranil in storil vse po postavi, kakor ti je zapovedal Mojzes, moj služabnik. Ne odstopaj od nje. Ne na levo, ne na desno, da boš uspeval kjerkoli boš hodil”.

Ko je bil na delavnici čas, da bi spregovorila, sem si rekla: Tukaj sem Gospod, taka kot sem. Ti dobro več, in me poznaš; toda moja usta niso spregovorila. Kakšne namene ima z menoj Bog ve samo On.

KO BI POZNALI OČETA je bil naslov srečanja. Meni se je v tistem trenutku odprla stara rana in spomnila sem se na svojega očeta – koliko strahu, ponižanj, pretepanja, grdih besed, groženj je bilo takrat, ko bi otroci najbolj potrebovali ljubezen. Solze so zalivale obraz in najraje bi zbežala. A v hipu je sledilo olajšanje.  On mi je dal moč, da sem v miru sledila in se vživela v dogajanje srečanja. V prvem pismu Očetu se zahvaljujem za potrpežljivost nad menoj in oporo, ki jo dobim samo po Njem, v pravem času in trenutku in vem, da me sprejema tako kot sem z vsemi napakami. Spet mi prihaja na uho stavek iz Apd “Gospod kako naj se rešim iz teme ječe? Samo veruj v Gospoda Jezusa in rešena boš ti in tvoja hiša.!”

Ko je sin zbolel, jaz sem imela poškodbo ramena, hčerka je rodila ; vse se je dogajalo hkrati. Bile so velike preizkušnje, ki so me spremljale . Toda ne zaman; v vseh stiskah sem šla naprej, ker si bil Ti z menoj. Kakor si Ti padal pod križem bremena, tako sem tudi jaz padala in se pobirala.Zdelo se mi je, da stopicam na mestu in se ne premaknem nikamor, toda počasi, počasi sem prišla na trdna tla. Nisem se ozirala kaj govorijo drugi, nobeden ni vedel, kaj prestajam, niso mi ponudili tople besede… Pomirjevala, ki mi jih je predpisala psihiatrinja mi niso ustrezala. Rekla sem si, če sem bila brez tablet vsa ta leta, bom še naprej.Edini mir je tisti, ki ga doživljam v molitvi.

Sedaj ko sem z vašo pomočjo odkrila še druge načine molitve mi je lažje. Hvaležna sem vam in sovoditeljici za vaše plemenito delo. Čudna so pota Gospodova, vendar dela čudovite stvari. Združil je našo družino v veselju ob hčerini nosečnosti in v žalosti ob smrti svaka. Bila sem v skrbeh za moža; on pa mi mirno pravi, da je to del življenja in vse se odvija mirno naprej. Spoznala sem tudi globoko vero mojega moža.  Z DMŽ sem veliko odnesla, drugačno in lepše se mi zdi življenje. Tudi v družini. Zdi se mi, kot bi se počasi talila ledena gora. Uresničujejo se moje sanje, da se več pogovarjamo. Verjamem da bodo vsi moji spoznali, kaj je prava Ljubezen.

Pred nekaj leti sem na Sv.Gori slišala pridigo, ki se mi je vtisnila v spomin: stavek SPREMENI SEBE!. Od takrat sem gradila na tem in želim k temu tudi drugim pomagati.

Nato si nas Oče povabil in popeljal v puščavo, da bi nam spregovoril na srce. Molče, brez besed smo se razkropili vsak na svojo stran. V tišini si bil z nami, z menoj. Čutil Si z menoj, delil Si z menoj vse žalostne trenutke. Užival Si veselje, ki me je preplavljalo, s Teboj mi ni bilo dolgčas. To je bil čas brezčasja, s Teboj mi je bilo lepo, niti ena solza ni bila zaman. Hvala, ker Si in Boš vedno tam, kjer Te bom potrebovala.

Hvaležna sem vama in Bogu, ki mi je pomagal, da smo se srečali na tej poti. Mir in dobro

Ida: Naj vam povem, da mi prav manjkajo naša srečanja v četrtkih, kjer smo bili zbrani ob mizi in Bog z nami.  Poleg udeležb na Prenovi tudi doma razmišljam in berem božjo besedo, nisem pa tako pridna, da bi imela vsak dan zlate pol ure zame. Se pa zelo trudim biti ljubezniva, mirna in mi kar dobro uspeva.

DMŽ so me duhovno obogatile. Velikokrat si že zjutraj zapojem psalm: Gospod je moja moč in moja rešitev, koga bi se bal? Gospod je moja luč in moja rešitev, pred kom bitrepetal?

Večkrat si postavim tudi vprašanje Kaj bi storil Jezus na mojem mestu? Prav to, da imam Jezusa vedno v svoji bližini, me opogumlja in osrečuje. Iskrena vama hvala za delavnice.