Odmev iz Rogatca
Marika: DMŽ so bile zame velik korak v iskanju bolj osebne in zaupljive vere. Ko pogledam nazaj, mi ostaja živo v spominu trenutek, ko sem prvič slišala za DMŽ. Bilo je na duhovnih vajah oktobra lani. Zbralo se nas je zelo veliko udeležencev, zato smo se razdelili v manjše skupine. V eni od skupin sem bila animatorka in ko sem povabila ljudi k pogovoru o tem, kdaj so v svojem življenju še posebej začutili, da jih nagovarja Božja beseda, jih je kar nekaj omenilo delavnice. Govorili so s tolikšnim veseljem in navdušenjem, da sem se trdno odločila: »O teh delavnicah moram nujno izvedeti kaj več!« Še pred zaključkom duhovnih vaj sem doživela prijetno presenečenje. K meni je pristopila takrat še znanka, danes dobra prijateljica, s predlogom: »V tvoji župniji bi rada vodila DMŽ. Boš pomagala navdušiti ljudi in župnika?« Seveda sem bila takoj za to in res so se že naslednji mesec zgodile DMŽ v Rogatcu.
Za DMŽ tako nisem izvedela iz knjig, ne iz interneta, tudi ne od duhovnikov, ampak od udeležencev samih. Ti so res naredili name močan vtis. Lepo je bilo, da so DMŽ potekale v naši župniji ravno v letu vere. Srečna sem bila, ko sem slišala domače ljudi govoriti o njihovem izkustvu molitve. Skozi tedenska srečanja so postajali vedno bolj odprti za delovanje Svetega Duha, za njegovo vodenje in preoblikovanje življenja. Začeli so redno prebirati Sveto pismo in postajali domači z njim. Po končanih delavnicah smo se odločili za mesečna Srečanja za vztrajnost. Udeleženci DMŽ iz različnih župnij skušamo na ta način ohraniti in osvežiti vse tisto dobro, kar smo se v delavnicah naučili in je postalo nepogrešljivi del našega duhovnega življenja.In moja osebna izkušnja DMŽ?
Hitro sem ugotovila, da je geslo delavnic:
, še kako na mestu. Začela sem pisati duhovni dnevnik, kar je zelo dragoceno. Od prvega dne delavnic sem vzela zelo zares »svete pol ure«. Urnik sem si uredila tako, da dan začnem in končam z Božjo besedo. Hitro sem spoznala, da sta mi poleg branja in meditacije dnevnih svetopisemskih odlomkov blizu molitev poslušanja in molitev dviganja. Pogosto mi uspe že zjutraj izluščiti vrstico, besedo ali dve, ki me spremljata skozi ves dan. S tem sem spoznala, kaj je mislil apostol Pavel, ko je Tesaloničanom polagal na srce: »Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.« (1Tes 5,16-18)
Hvaležna sem Bogu, da smem biti njegova sogovornica in sodelavka. S pomočjo DMŽ sem v letu vere spoznala, da se je za napredek v osebni veri treba odločiti, truditi in vztrajati. Bog želi, da zavestno sodelujemo z njegovo milostjo, da pokažemo naše hrepenenje po njegovi bližini. DMŽ so mi pomagale razumeti, kakšna naj bom kot Gospodova učenka v današnjem času. Vsekakor potrebujem »delo vere, napor ljubezni in vztrajnost upanja« (1 Tes 1,3).