Odmev iz Budanj

Vera: Za DMŽ sem prvič izvedela šele v lanskem juniju. Predstavila mi jih je  bivša sodelavka, ki te Delavnice vodi  na našem območju.  Vzbudila mi je željo in hkrati radovednost. Povedala je,  da bodo verjetno že jeseni v  Ajdovščini in če želim, mi lahko pošlje vabilo. Tako sem že v začetku septembra prejela vabilo, vendar  zaradi    obveznosti se jih, nisem mogla udeležiti. Prepričana pa sem, da je Gospod želel, da se jih udeležim, zato mi jih je približal in jih organiziral v naši župniji že oktobra lani.   V vabilu na delavnice  so me nagovorili stavki:
Učimo se moliti, da se bomo naučili živeti. Stopimo skupaj na pot in spoznajmo, kako živeti sredi življenja v stiku z živim Bogom, ki nas ljubi. On želi vstopiti v naše življenje in nas popeljati na pot v notranje globine miru, svobode in sreče.
Ko se teh 15 srečanj konča, si obogaten – seveda, če ti to sam hočeš – s prenovljenim prepričanjem, upanjem in zaupanjem v Gospoda. Osvobodiš se vsakršnega strahu, ki ti jemlje življenjsko moč in dih.
Preobrazba posameznika je odvisna od vloženega truda. Kdor se hoče spreminjati v Jezusovo podobo, to pomeni, da prenehamo biti mi z našimi prirojenimi napakami in začenjamo :
–    misliti kakor Jezus, delovati kakor Jezus,   biti kakor  Jezus  –
polni krotkosti, ponižnosti in miline, za kar se moramo tudi potruditi. Sami od sebe brez truda, se ne bomo preobrazili, ostali bomo na istem mestu, lahko pa tudi nazadovali.
Ko sem vse to prebrala, sem bila odločena, da se vključim v Delavnice molitve in življenja, saj je to tisto,   o čemer včasih premišljujem in v svojem življenju iščem. Priznati moram, da so mi srečanja v prvem mesecu predstavljala neko dodatno obveznost. Zato jih v polnosti, kar nekaj časa nisem zaživela. To sem na delavnicah tudi priznala in se odločila, da moram nekaj spremeniti. Občutek sem imela, da mi primanjkuje časa, in se nisem znala organizirati in umiriti za vsakodnevne svete pol ure. Večkrat se mi je zgodilo, da namesto svete pol ure, je bilo samo 10 ali 15 minut dnevno, da sem se srečala z Bogom v molitvi in ob prebiranju Svetega pisma.
Preganjala me je slaba vest in čutila sem odgovornost  do Gospoda,  voditeljic delavnic in vseh udeležencev. Postopoma sem začela z resnim delom in kaj kmalu občutila   notranje zadovoljstvo in srečo ter lepo usklajevala obveznosti  in brez težav in izgovorov  potreben čas namenila molitvi. Zelo so se me dotaknile besede: Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?
Ob premišljevanju Božje besede, vztrajni molitvi, medsebojni podelitvi mnenj in umiritvenih vajah sem v delavnicah počasi, korak za korakom preraščala notranjo tesnobo in nemir, strah in žalost  Lahko povem, da sem se naučila potrpežljivo in vztrajno vstopati v osebni molitveni odnos z Gospodom. Spoznala sem, da je molitev milost, a hkrati tudi umetnost, ki nam pomaga postopoma postajati Gospodov prijatelj in učenec.
Doma sem imela že tri desetletja  Sveto pismo, to je od takrat, ko   se je  hčerka pripravljala  na sveto birmo. Pred  dvema letoma, ko sem načrtovala  romanje v Sveto deželo, sem ga na hitro preletela. Šele v delavnicah   sem spoznala, da  sem ves ta čas dajala prednost  družini, službi in humanitarnemu delu. Sedaj pa ugotavljam,  da je Sveto pismo zame ena najpomembnejših knjig, ki sem jih prebrala v svojem življenju. Na delavnicah sem šele  razumela  pomen odlomkov in posameznih vrstic v Svetem pismu. Odkrila sem Sveto pismo kot izvir duhovnega bogastva, saj odkrivam, da je Sveto pismo  božja beseda, ki mi pomaga spoznavati in me uči, kako naj živim. Je božja beseda, ki mi pomaga, ko sem osamljena, zaskrbljena, poražena,  obremenjena …. Skušam razumeti, kaj mi v tem trenutku hoče povedati božja beseda in  želim, ne samo brati, ampak slišano in doživeto živeti dan za dnem.
V nadaljnjem  življenju, si želim,  da bi mi uspelo,  eno podobo zamenjati  z drugo, kar pomeni:
Rešiti se teh prirojenih bolečih pomanjkljivosti in jih drugo za drugo nadomestiti z Jezusovimi pozitivnimi lastnostmi: potrpežljivost, ponižnost, ljubezen, sočutje, usmiljenje …
V tem času, ko sem obiskovala delavnice sem z veseljem in razumevanjem prebirala tudi in knjige Ignacia  Laranaga v katerih piše o duhovnem življenju, kot so:   Vrtnica in ogenj, Spremenjenje in Marijin molk. Ob prebiranju sem si zapisala nekaj  zelo lepih in pomembnih misli,    ki vam jih  navajam, saj sem prepričana, da nam bodo vsem v veliko pomoč v nadaljnjem življenju:
Navajam:
»Z gotovostjo lahko torej trdimo, da življenjski porazi pogosto pomenijo Božjo ljubezen in da je njihov edini vzgojni namen ta, da vodijo k velikim spremembam na človekovi duhovni poti«. 
Za prijaznost ni receptov. So pa kretnje in drže, ki izražajo toplino. Nasmeh, gib, pogled, vprašanje. Kako se počutiš? Ne boj se, vse bo minilo. Jutri bo bolje, računaj name! V mislih sem s Teboj. Molim zate.
Mi ne moremo nikomur podariti sreče. Lahko pa se posvečamo temu, da podarjamo čaše veselja in prijaznosti, bližino, občudovanje, nasmeh, iztegnjeno roko ..
S tem nismo podarili sreče, smo pa posejali drobno seme sreče. 
Kako lepo je služiti s tem, da bratom podarjamo čaše prijaznosti in veselja, drobne žarke upanja. To je tako preprosto. Dovolj je vztrajati in hoteti to delati, pomagati …

Delavnice priporoča vsem, ki iščejo Boga. Da bi bil Bog vedno bolj poznan, da bi ga ljudje vedno bolj poznali, ker s tem spoznanjem bi bili ljudje vedno bolj srečni. Tisti, ki išče Boga, ga bo našel.
Kdor vzame Boga resno, bo dosegel čustveno ravnovesje, notranjo edinost, mir.
Mnogo jih je,  ki so izgubili smisel življenja, ne vedo, zakaj so na tem svetu, obvladuje jih žalost, nemir, stiska, čutijo se osamljene.
Če bi vzeli v roke Sveto pismo, bi spoznali, da se naš Bog vedno predstavi kot oseba, ki ljubi in je ljubljena, ki je z nami, še posebno v dneh obupa.
Bog je ljubezen, ki nas sprejme in nas ljubi takšne, kakršni smo.

V času obiskovanja delavnic pa sem največkrat vzela v roke molitveni priročnik Srečanje.
Priročnik mi je pred sedmimi leti za rojstni dan podarila sestra. Moram priznati, da sem ga le površno  pregledala in odložila kot eno izmed knjig   na knjižno polico.  Danes ugotavljam, da takrat nisem razumela pomena besed s katerimi me Gospod nagovarja. Šele v delavnicah sem spoznala, kakšen zaklad  imam ob sebi, in  za to nisem vedela toliko let.  Danes mi ta molitveni priročnik zelo veliko pomeni,  in z veseljem ga vzamem v roke. Marsikatero  molitev  v  premišljevanju  tudi  večkrat  preberem in imam občutek, kakor, da je namenjena osebno meni. Tako n.pr.:
PRED TVOJIM OBLIČJEM, GOSPOD
Iskal sem te Gospod, po svojih zmožnostih in z močjo, ki si mi jo dal, ko sem s svojim razumom skušal razumeti, kar sem sprejemal v veri; preveč sem razpravljal in preveč sem se napenjal. Moj Gospod in moj Bog, moje edino upanje, prisluhni mi, da ne bom zgubil poguma in te prenehal iskati, vedno sem živo hrepenel po tvojem obličju. 
Daj mi moč za iskanje. Dovolil si, da sem te srečal, in dal si mi upanje, da te bom še bolje spoznal. Pred teboj sta moje znanje in moja nevednost, če mi odpreš vrata, sprejmi vstopajočega, in če mi vrata zapreš, odpri tistemu, ki te vztrajno kliče. 
Daj, da se te bom spominjal, te razumel in te ljubil. 
Pomnoži v meni te darove do moje popolne podaritve. Amen!

Prepričana sem,  da mi bodo  DMŽ s to evangeljsko navdihnjeno duhovnostjo v pomoč pri odkrivanju lepote osebnega srečevanja z Gospodom. In mi bo ljubi Bog  po vsakem padcu v vsakdanjem življenju ponudil roko in zaklical:  »Vstani«!. Začni znova! Jutri bo šlo bolje.
Ob zaključku DMŽ pa se v imenu vseh udeležencev iskreno zahvaljujem voditeljicama Mariji Peljhan in Danici Fornazarič, ki sta nam podarili svoj prosti čas in nam   v polnosti izpolnili svoje poslanstvo z udejanjanjem duha in vsebine priročnika.  Uvedli sta nas v molitev, saj brez vodene pomoči, nam to ne bi uspelo. Pater Ignacio Laranaga v svojem priročniku navaja, da je voditelj poklic – ta poklicanost vključuje svojsko dovzetnost duše za duhovnost, saj je življenje DMŽ pokazalo, da imajo le-te v sebi opazno moč spreminjanja ljudi.