Odmev iz Idrije pri Bači

Puščava, Mirenski grad, 17.12.2016

Opisala vam bom moje občutke in nasploh vse, kar sem ta dan doživela na Mirenskem Gradu.

Kdor me pozna dobro ve, da ne maram samote, ker pa boste brali to vi, ki me ne poznate, vam to zaupam, da boste vedeli v kakšnem strahu sem bila ko sem se odpravljala na puščavo. To kar sem pisala se je dogajalo v točno določenem trenutku, ki sem ga točno takrat napisala. No to je bil predgovor da boste razumeli kar je napisano. Upam, da bom komu s temi mojimi zapiski tudi pomagala pri odločitvi ali se udeleži delavnic ali ne, oz. odgovorila na kakšno vprašanje, ki se poraja v življenju. Sama sem se z veseljem odpravila na delavnice, nekje na pol poti sem se kdaj pa kdaj vprašala a zdržim do konca, potem pa je še prehitro prišla ta tako strah vpijoča puščava, ki se je začela tako,……..

Zjutraj na vse zgodaj, smo se skupaj še s tremi ženami odpravile na Mirenski Grad, »edino upanje« tel., ki bi ga uporabila v primeru stiske samote, mi ta dan zmrzne (ja, Bog je imel načrte z mano), a jaz tega takrat še nisem vedela, joj kako bom zmogla. Po poti so se nam dogajale raznorazne dogodivščine z avtomobilom (ja tudi ta črn želi preprečit stik z Bogom).

Po teh jutranjih pripetljajih prispemo na Mirenski Grad, kjer nas voditeljica Davorina pričaka z enim velikim nasmehom na obrazu.

Razdeli nam papirje, poda navodila kako naj bi puščava potekala, nam pove da smo do 12.30h prepuščene sami sebi in naj gremo vsaka v svojo sobo, lahko gremo tudi ven, ampak ne smemo z nikomer kontaktirati. No vstanemo, gremo vsaka v svojo sobo, v meni pa grooooza, kaj zdaj,…..?

Na začetku »kafe« ob 8.40 in rogljiček, v meni je en velik, kaj zdaj,……..?

Iz vsakodnevnega živžava in skakanja tja in sem, padeš v eno sobo, s štirimi mizami in šestimi stoli. Na zidu je koledar, za mano poštevanka in barvice, na zidu ura, na oknu orhideja.

Edina stvar, kar me v tem trenutku veseli. Zunaj se prikazuje sonce. Kaj zdaj,……..?

Vzemi v roke Sv. pismo! Preberem nekaj odlomkov iz Sv. pisma in čutim mir, nobenega dolgočasja. Strah pred neznanim počasi izginja. Začnem se pogovarjati z Bogom.

Sprašujem ga, zakaj strah samote, zakaj se sploh bojim biti sama s seboj, saj naj bi bil z nami Jezus. Ko se tako pogovarjam z Gospodom, me nagovori naj molim, začnem očenaš……….

Ne ne ne, mi pravi, vzemi rožni venec, najprej vera, potem pa vse ostalo. V redu, grem po rožni venec in začnem. Ok, koliko naj zmolim, premišljujem sama s seboj?

Eno desetko, mogoče dve, ne, ne, ne, mi pravi, vse. Kako vse, saj niti ne vem točno, kako si skrivnosti sledijo, vse skupaj bom pomešala, pa pol pozabila. Reče mi, po Božji previdnosti, ki sem ti jo poslal, si letošnjega (sedaj bi bilo že lanskega) februarja 2016 shranila molitev, ki smo jo namenili za Gospoda Simona, ja in? Vzemi list in ga obrni na drugo stran. Obrnem, zadaj so vse skrivnosti, juhu, zmaga. Začnem moliti, lepo po vrsti, ojoj to bo pa dolga si mislim jaz, začutim poseben mir v svojem srcu, tak ki sem ga nazadnje čutila poleti v Medjugorju. Molim, vsake toliko se mi skušnjavec zaleti vame, sama si, sama si, sama si, ne nisem in molim dalje. Še nekajkrat mi pride na misel sama si,……. Kar naenkrat pa začutim, kako mi je lepo, kako nisem sama in bo še prehitro bilo poldan. Zadnji del rožnega venca zmolim zunaj na soncu, kjer se srečam s Stvarnikom, vsaj mislim da sem se. Mir, občutek da je z menoj, da nisem sama, ni skrbi in bi kar sedela, se prepuščala soncu. Vsake toliko me s sapico vetra poboža po licu. Da Stvarnik, tukaj sem in ti si z menoj. Ne zanima me več, kje ste ostali, kar sem na začetku razmišljala, jaz vem, da si zdaj ti z menoj.

Odprem Sv. Pismo in piše »in spoznali bodo, da sem jaz Gospod«. Da res je, naša pota niso Gospodova pota in naše mišljenje ni Gospodovo mišljenje in moj strah Gospod preobrne v lepoto.

Tako v miru zaslišim ptičje petje, začutim sonce, rahel vetrič in Gospodovo toplino. Kako je vse z namenom, na začetku se mi je odprl psalm 104 Hvalospev Stvarniku, pa sem si mislila, ga bom pa na koncu prebrala. Upam da bom tudi to zares občutila. Zdaj odprem v knjigi srečanje, ki smo jo uporabljali na vseh delavnicah, molitev z naravo, kot nam je bilo naročeno, naj po tej molitvi gremo, ampak jaz sem šla po svoje oz. po Gospodovo, oz. po navdihu Sv. Duha. In poglej Ps. 104 Hvalospev Stvarniku, zdaj pa ga preberem, ja res Slavi moja duša Gospoda, ALELUJA. Ja, mogla sem ga pustit do sedaj, ja sedaj je to, to.

Joj, berem naprej, kaj naj bi delali pri molitvi z naravo. Neverjetno, vse to kar piše sem jaz delala že prej kot sem prebrala. Stvarnik zemlje in neba Hvala Ti za vsako živo bitje, ki napolnjuje svet, Hvala Ti za rodovitno zemljo, Hvala Ti za vse kar sem in kar imam, predvsem pa za mir, ki ga ta svet ne more dati, ampak samo TI. Ja, res drži vrstica iz Ps. 118,8 ki sem ga označila na začetku današnje puščave, ko sem upala da te bom našla. »Bolje se je zatekati h Gospodu, kakor zaupati v človeka«. Ja, človek te velikokrat razočara, a ti Jezus ne. Iščite in boste našli, praviš, ja, danes sem te in upam da ta mir dolgo ostane v mojem srcu, tudi takrat, ko pridem spet v vrvež življenja, kjer te človek ne more nikakor zaznat. Ja, prepotrebna je samota, da se človek sreča s teboj. Tebi Slava, čast in oblast. Amen.

Aja, danes to še zdaleč ni bila puščava, ampak polnost vsega stvarstva. Ven iz skrbi, kako bom toliko časa tiho, se mi zdi, da sem veliko govorila, saj sem se stalno pogovarjala s teboj.

Ja, Nevenka res je bilo lepo, ko si mi rekla, boš videla kako bo lepo, jaz pa sem si mislila, ti kar govori, ker si rada sama, jaz pa,……….. Hvala ti, Gospod. Mojca.

To pismo, ta pogovor z Bogom sem dopustila da se objavi samo zato, ker sem vedela, da me bo Davorina prosila, če lahko to objavi. Tudi to mi je ta dan povedal ON že med samim pisanjem.

O Bog, kako čudovita so tvoja dela.

Obilo Blagoslova pošiljam vsem, Mojca J+