Odmev z Mirne na Dolenjskem

Hvala ti, Gospod, da si me vztrajno klical, naj se ponovno udeležim Delavnice molitev in življenja. Vedel si, da sem potrebna obnove, prenove in poglobitve mojega odnosa s Teboj.
Ob odraščanju mojih vnukov se me včasih polasti strah, ko se srečujem z njihovim življenjem, ki ga kdaj niti ne razumem. Bojim se, da ne bodo kos skušnjavam, ki jih ponuja današnji svet.
Toda Gospod, s tvojo pomočjo sem spet utrdila vero in upanje v Tvoje neskončno usmiljenje. Vem, da Ti moje vnuke bolj poznaš kot jaz in veš za vse nevarnosti, ki jim pretijo in za vse dobro, ki jih čaka.
Tebi jih izročam, ker si vsemogočen Bog in lahko storiš vse za dobro njih in njihovih duš. Vem, da jih ljubiš, kot ljubiš mene, in jih po vsakem padcu dviguješ, kot dviguješ mene.
Hvala Ti Gospod.

MOLITEV Z NARAVO
Mala marjetica, preprosta in lepa, koliko časa te je Stvarnik oblikoval do sedanje lepote? Mogoče tisočletja ali morda več milijard let? Ne vem. Dano mi je občudovati te v tem trenutku.
Rasteš med travami, majhna in skromna, a nikoli ne želiš tekmovati z njimi. Ko si skupaj z njimi pokošena, se ne pritožuješ. Mirno oveneš in pustiš, da si hrana živalim, kdaj tudi ljudem. Iz tvojih korenin vedno znova požene nov cvet skoraj v vsakem vremenu in vsakem letnem času in skoraj vsaki skromni zemlji pri nas. Zdiš se mi kar nesmrtna.
Ne obremenjuješ se s svojim rojstvom in ne s smrtjo. Živiš po zakonih, ki jih je vate položil stvarnik. Ne poskušaš jih zlorabljati v svoje namene. Srečna si, ko te ogreje sončni žarek, ko te napoji pomladni dež. Takrat se razcvetiš v majhen šopek v slavo stvarnika in v okras narave. Vzdržiš v viharju, mrazu, vročini, suši…,še toča ti ne pride do živega.
Ne ponašaš se s tem, da polepšaš vsak travnik, trato, zelenico ali stezico v naši deželi. Razveseljuješ malega otroka, ki še ne zmore prvih korakov, a se že steguje za teboj, da bi utrgal tvoj cvet in ga dal svoji mamici, ker čuti, da je ob tem lepo tudi njej.
Toda, draga marjetica, opravičujem se ti, da te človek ne ceni več. Preganja te z zelenice ob modernih hišah in te zastruplja na vse možne načine. Ne zna več opaziti tvoje male lepote, kajti skromnost ni več priznana kot vrednota.
A verjemi, marjetica, da še živijo ljudje, ki si jim draga in jih razveseljuješ. Ljudje, ki so ponosni, da rasteš pri nas, saj te v pretežnem delu sveta ni in tam ljudje nimajo možnosti, da bi te občudovali.
Pa saj te v tvoji skromnosti tudi to ne gane in ni potrebe, da te tolažim. Preprosto rasteš in cvetiš, ker je te je ustvaril Bog in te določil za to poslanstvo. V tem je ves tvoj smisel, drugega ne želiš. Popolnoma si mirna.
Ljudje pa neprestano po nečem hrepenimo. Najraje bi bili kar »stvarniki« in se utapljamo v skrbeh za to in ono, za včeraj in jutri. Spreminjamo naravo, ob tem pa se stegujemo za lastnim ugodjem, imetjem, kariero, slavo, oblastjo, dolgim življenjem…, a smo vedno bolj nepotešeni, nemirni in prepirljivi. Zastrupljamo sebe, odnose in naravo. Polašča se nas strah pred prihodnostjo in nesmisel.
Oh, ko bi se mogli kaj naučiti od tebe, draga marjetica! Koliko manj bi bilo težav na tem svetu, saj za večno življenje vsega tega ne potrebujemo. Pa vendar, če Bog še ni obupal nad nami, tudi mi ne smemo.
Mogoče je še čas, da se rešimo, če smo sposobni in pripravljeni stopiti s svojega podstavka in se ponižno vreči v Očetovo naročje, ki nas vedno čaka z odprtimi rokami.
On vedno spoštuje našo svobodno določitev. Izbira je torej naša, pot rešitve pa le ena in vodi preko Njegovega usmiljenja. Poti Njegove pravičnosti morda ne bomo zdržali, izogniti pa se ji ne bo možno.
Prizanesi nam, o Gospod, nam ljudem, ki si nas ustvaril po svoji podobi! Po svetem Duhu nam razsvetli naš razum!

DMŽ na Mirni na Dolenjskem
V času med februarjem in junijem 2014 so v mirnskem župnišču potekale Delavnice molitve in življenja. Odlično sta jih vodili, čeprav prvič, ga. Branka Ožek in ga. Jelka Kramar.
Za njuno požrtvovalnost se jima v imenu vseh udeležencev iskreno zahvaljujem.
Odziv udeležencev je bil velik. Na prvem srečanju nas je bilo 24 , do konca nas je vztrajalo kar 22.
Prav zato, ker sem se delavnic že udeleževala, me je vleklo, da obnovim, kar sem takrat doživela in si naberem moči za nove življenjske napore. Iz tedna v teden smo globlje doživljali Božjo bližino in Njegovo usmiljeno ljubezen začutili kot pravi in edini temelj človeškega življenja, sreče in upanja.
Ob zaključku delavnic je bila na vrsti »puščava«, ki smo jo vsak zase in v samoti preživljali v sobah samostana v Mekinjah, nato pa zunaj v naravi ob »molitvi z naravo«. Iskrena hvala tudi sestram tega samostana. Na koncu smo si v skupnem prostoru med seboj podelili, kar smo doživeli in občutili v časi delavnic.
Bilo je lepo!
Iz srca mi je privrela osebna zahvala Bogu za klic in darove, s katerimi me je spet obdaril.
Marija Korbar, Trebnje