Odmev s Studencev pri Mariboru

Gospod je moja skala, moj rešitelj

 

Puščava. Zaključek naših srečanj in vrhunec mojega notranjega dogajanja.

Tišina, samota in odkrivanje notranjega sveta, ki je vse prej kot osamljen.

Kar drhtim in napolnjujejo me misli, ki jih drugače odganjam, pozabljam in se jim ne posvečam. Naenkrat me zmoti brnenje malega hrošča. Vesela sem zvoka, življenja in ga opazujem. Par minut leti po sobi, nato se zgrudi s hrbtom obrnjen na tla. Trudi se obrniti, a bolj se trudi, bolj je razvidno, da mu pojenjajo moči in čez čas otrpne.

Zasmili se mi in z vso nežnostjo, ki jo premorem, ga previdno obrnem. Čakam, da poleti, toda on le leži in ne kaže znakov življenja. Hudo mi je, vendar globoko v sebi verjamem, da si bo opomogel in poletel.

Čas pa teče in kar osupnem, ko pogledam na uro in ugotovim, da mi je preostala le še slaba ura do našega skupnega zaključka.

Odpravim se v naravo, na kratek sprehod in povezana sem z Vsemogočnim.

Opazujem, se čudim in preplavlja me veselje nad stvarstvom. Turoben, vlažen dan, vsak čas naj bi pričelo snežiti. V meni pa polno sonca, mehkobe, hvaležnosti in upanja.

Pridem v sobo in pogled se mi ustavi na kotičku s hroščem. Ni ga več, poletel je, in zaživel.

Tudi mi smo lahko hrošči in Bog nas preizkuša.

Letimo, smo razposajeni, vse nam gre dobro, porabljamo moči in brezglavo se pehamo za dobrinami. Pridejo pa ovire, prepadi in pademo. Skušamo se pobrati, poleteti, a smo že iztrošeni, porabili smo preveč energije in nam ne uspe. Končno se nehamo sami zaganjati in pričnemo prositi, se umirimo, molimo in brez vsake logične razlage nas doleti milost, Bog se skloni nad mano in me »obrne«.

Ja, »Gospod je moja skala, moja rešitev«.