Odmev iz Kanala

»PREDRAMI SE ČLOVEK«…

Pride trenutek, ko preprosto uvidiš, da je tvoj vsakdanjik le še hitenje za opravki in opravili, zahtevami, pravimi in namišljenimi obveznostmi, prazen v mislih in v odnosih, brez prave vsebine in ciljnosti, da v njem ni resničnega Življenja. In ko se zavedanju in spoznanju pridruži hrepenenje po Njem, želja po spremembi, ko moreš slišati klic, ki je gotovo tam že dolgo, neštetokrat izrečen, se odločiš, da je čas, da je to tisti trenutek, ko morata v ospredju biti le On in jaz. Takrat so se zame začele DMŽ. Toda, če vstopiš oklenjen le z željo, da bi si povrnil prijetne občutke izpred mnogo let, iz prve delavnice, ne more to obroditi pravega sadu; le zmedenost, razočaranje, občutek nezmožnosti, notranje izgovore, boj med nemočjo in zavedanjem, da to moram prehoditi zdaj in tu. Spoznanje, da moram živeti v sedanjosti, položi notranji mir in odstre pogled, ki ti je bil do tedaj, ker si se vrtel le okoli svoje osi, zastrt, nedostopen, tuj in oddaljen. Tedaj Božja beseda začne nagovarjati tvoje korake in življenje najde pot in cilj v njej. In ko se v času delavnic soočiš še z novo, do tedaj neznano, bolečino, ki je vendar del našega življenja, šele uvidiš pravi namen svojih delavnic, smisel vsega, cilj, pravo vrednost in vrednoto, in začutiš dih Njega, ki daje preizkušnje zato, da zmoreš videti tudi to, kar je očem nevidno.

                                       Brigita Markič

 

Delavnice molitve in življenja so bile zame vrata k Bogu. V petnajstih srečanjih in tedenskih nalogah sem postopoma spoznavala različne načine molitve, ki some zbliževale z osebnostjo Jezusa Kristusa. Odkrita mi je bila marsikatera nejasnost. Je pa to šele začetek poti, po kateri hodimo vse življenje in se z Njegovo pomočjo izboljšujemo.

Molimo, da živimo.

                                   

                                    Mojca Medvešček

 

Delavnica molitve in življenja mi je odprla novo izkušnjo v življenju in nova obzorja v načinih molitve, ki jih pred tem nisem poznala oziroma razumela. Spoznala sem, da molitev ni nekaj samoumevnega, ampak si je zanjo potrebno vzeti čas, potrpljenje in vztrajnost. Le tako lahko v molitvi napredujem na poti k Bogu in s tem poglabljam svojo vero. Tudi v težkih trenutkih je potrebno vztrajati, saj le s potrpežljivostjo lahko začutimo bližino Boga, ki nam prinaša mir v globino srca, ter zavedanje, da je ob nas nekdo, ki se mu lahko popolnoma izročimo tudi v najtežjih trenutkih.

Najbolj se me je dotaknila molitev dviganja, sprejemanja, izročitve Bogu in molitev z naravo. Še posebej pa se me je dotaknila ‘puščava’ – ure, ki smo jih posvetili Bogu v molku in samoti, saj sem resnično začutila kako Bog preplavi srce. Majhna sobica je postala topla in prijetna, meglen dan pa sijoč in ganljiv. 

Želim si, da bi veselje do življenja in notranji mir, ki je preplavil moje srce znala negovati, da bi vsak dan znova napolnila življenje z Bogom in ljubeznijo, ter da bi bili tega deležni tudi moji najbližji in vsi ostali, ki ljubezen potrebujejo.

                                                                                Lilijana Melink