Odmevi na SIB od 09. do 14. avgusta 2015

Spoštovani vsi!

Najprej lep pozdrav vsem iz Ljubljane, kamor sem prispel iz Kančevcev: milostni Gospodov čas je bil in veliko človeške ponižne romarske drže v iskanju Gospodovega obličja je bilo zaznati.

Mlajši duhovnik Gregor, ki je bil med udeleženci, mi je danes zaupal, da so bile to zanj najbolj globoke duhovne vaje v življenju.

Bogu hvala tudi za vse pričevalce, ki so odsevali Božje delo v srcih.

Mir n dobro!

br. Štefan

Pozdravljeni dragi bratje in sestre v Gospodu !

Poskusil vam bom posredovati moje vtise iz Kančevcev. Občutki so tako intimni in globoki, da jih ni lahko izraziti in strniti v nekaj vrstic. Ta teden globokega poglabljanja vase, tišine, premišljevanja, molitve in poslušanja nepozabnih nagovorov brata Štefana, je minil tako hitro, a je pustil v moji duši zelo močne občutke miru, ljubezni in topline. Tega prej nisem bil vajen in si jih nisem mogel niti predstavljati. Nisem vedel, da so sploh možni.
O, kako močna je Njegova ljubezen in usmiljenje do mene.Ko sem premišljeval, kaj bi lahko posredoval naprej, sem ugotovil, da sem si postavljal tri vprašanja:
1. Kje je moj dom? Kod naj ga iščem?
2. Kaj nekako potrjuje moj obstoj, moje življenje?
3. Kje naj najdem oporo za napredovanje v mojem duhovnem življenju, za moj odnos z Gospodom?
Odgovori so prišli med prebiranjem Božje besede, v tišini. Z veseljem v duši jih delim z vami, ker vem, da še tako velik zaklad ne pomeni nič, če ga imaš samo zase.

1. Moj dom je pri tebi, moj Gospod Jezus Kristus. Moj večni, trdni dom. Aleluja! To spoznanje je prineslo v moje srce mir in srečo. Ni mi treba več bloditi v temi in iskati. Pri Tebi, Gospod, v Tvoji luči, pred Tvojim oltarjem je moj dom.

2. Ali res živim, ali je to le utvara, privid ob vsakodnevni menjavi: dom, delo, jutro, večer, žalost, sreča,…?Ali je to res resničen dokaz mojega obstoja, mojega bivanja? Na misel so mi prišle besede velikega misleca in filozofa: Mislim, torej sem. Ta ugotovitev je bila zanj potrditev obstoja. Psalmist pravi: Ni ga človeka brez greha. Torej velja tudi grešim, torej sem. Ampak, ali moram grešiti, da bi obstajal? Spreminjam se, torej sem. Če se že spreminjam, se moram spremeniti na bolje. Moram iti naprej. Verujem, torej sem. To je velik dar, toda ali je dovolj, če le rečem, da verujem? Molim, torej živim. To je to! To potrjuje, moj obstoj, ker je molitev izročanje Gospodu Jezusu, Njegovi brezmejni in zastonjski ljubezni, miru, usmiljenju.

3. Kje naj iščem oporo za premagovanje ovir in svojih omejitev na moji romarski poti? Arhimed: Dajte mi oporo in premaknil bom svet.
Zame ni bolj močne opore, kot je Sveto pismo, ki dokazuje, da nas ima Bog rad. Božja beseda kot neusahljivi, večni vir miru, ljubezni in resnice. Luč, ki razsvetljuje najbolj temne kotičke naše duše, ki nas vodi h Gospodu, brez katerega ni življenja.

Bogu hvala za brata Štefana. Naj ga On vedno spremlja na njegovih poteh. Naj nam ga Njegovo usmiljenje spet pripelje, da nam bo znova “razpihal žerjavico” v duši in bo spet oživelo hrepenenje po Jezusu Kristusu, našem Gospodu.
Mir in ljubezen vsem.

Nenad

Kančevci, čudovita katedrala božjega stvarstva, je že sama po sebi nadvse primeren kraj za IZKUŠNJO BOGA.

To petdnevno srečanje je bilo zame neprecenljiv dar, najprej zato, ker si kot zaposlena žena in mama nikoli za to prej nisem vzela časa, da bi se umaknila od slehernega vsakdana in bila vse dni lahko sama. Temu daru se je pridružil še neprecenljivi dar tišine, ki je na tem petdnevnem srečanju obvezna in s čimer ti je dana možnost, da se spustiš v svoje največje globine, v katerih biva sam Bog. To je Jezusov mimohod, dotik njegove nedoumljive ljubezni in usmiljenja, izvir žive vode, ki usmerja moje življenje in tu se ga lahko napijem do sitega.

Prejela sem več, kot lahko dojamem in več, kot sem sposobna prenesti v svoji omejenosti in šibkosti v življenje, ki ga živim. A pri Bogu ni tako, njegov dar je obilen, zvrhan in On že ve, zakaj ga daje. Še vedela ne bom, kdaj mi kaj od vsega pride prav!

Velik dar je tudi naš brat Štefan, dobrotljivo in čudovito orodje v Božjih rokah. S svojo ponižnostjo, vso resnostjo in čutečo roko, nas je v teh dneh vodil in nagovarjal , da smo po njem mogli dojeti temelje naše vere, globino božje ljubezni in načrtov, ki jih ima Bog z nami.   V ušesih mi odzvanjajo zaključki njegovih meditacij: O, ko bi poznali Očeta! O, ko bi nam uspelo ljubiti kot On!

Z vsem okrepljena se vračam v svet, ki me čaka prav tak, kot sem ga zapustila.

Barbara

BITI  JEZUSOVA  PODOBA

V petek, zadnji dan srečanja Izkušnje Boga, smo preživeli v »puščavi«. Jezusu sem rekla, da bom sprejela njegove pobude. Jezusu sem tudi rekla, da sem pripravljena na nove izzive. Ko sem se pripravljala k meditativnemu branju, sem nekajkrat odprla Sveto pismo, da bi našla odlomek, ki ga bom prebirala in ob katerem bom premišljevala. Oči so mi obstale pri sedmem  poglavju Sirahove knjige.  Kaj pravi modri Sirah?

Tudi siromaku ponudi svojo roko,
da bo tvoj blagoslov postal popoln.
Ljubezniva radodarnost
naj doseže vse žive,
tudi mrtvemu ne odrekaj ljubezni.
Ne obračaj se proč od jokajočih,
med žalujočimi žaluj.
Ne obotavljaj se obiskovati bolnike,
kajti zaradi takih del boš ljubljen.
Pri vseh svojih delih misli na svoj konec,
potem nikoli ne boš grešil. (Sir 7,32-36).

Jezus mi je tako po vseh dnevih, ko smo klicali Svetega Duha, se srečevali z Njim in z Očetom, dal napotke, kako se preobraziti po njegovi podobi. Kako postajati vedno bolj in bolj  On, o čemer nam je govoril brat Štefan. Hvala, Jezus. Hvala vsem vam.

Marta iz Novega mesta

Sledila sem imperativu duše

V iskanju in odkrivanju stvarstva sem šla prek sebe – sledila sem imperativu duše.
Čeprav nisem verna, sem popolnoma prevzela vrednote skupine na Srečanju Izkušnja Boga 2015 v Kančevcih in sem predano sledila izredno intenzivnim duhovnim vajam vseh 5 dni. Trdna je bila moja volja BITI in OBSTATI sredi usklajene skupine. Vztrajala sem, se prilagajala – in moja notranjost je zavibrirala z duhovnim, morda Božanskim, v sleherni obliki druženja.
Le prvi dan je bil zame težak, pretežak, da bi zmogla naprej brez opore br. Primoža in kasneje še nekaterih udeležencev (Nade, Bože, Magde, Branke, …). Br. Štefan je namreč s svojo držo in posredovanjem biserov človeškega duha preteklosti iz Sv. pisma z božjo Besedo o silni lepoti in ljubezni povzročil tako močno vibriranje, ko sta v moji zavesti trčili Resničnost in Božanskost tako močno, da me je zabolelo in je posledično v meni zazeval nepremostljiv problem ob dveh skrajnostih : na eni strani vrhunsko doživljanje lepote – na drugi strani vsakdanji življenjski boj. Že sam dotik tolikšne lepote in zastojnske ljubezni je bil za moje duhovno srce preveč, ker sem zaslutila, da je to le kaplja blaženosti, ki zažeja po še več lepega, po še več ljubezni, po nečem še veličastnejšem – ganljiv trenutek, solze ganotja, ko solze presežejo vse in bit zastane v brezčasju. – Izpustila sem naslednji skupni nagovor, izpustila kosilo, in še naslednji skupni nagovor … Nisem mogla naprej. V meni sta boleli dve vprašanji: — Zakaj doživljanje in čutenje te silne lepote in brezpogojne ljubezni človek-Bog; zakaj ni več takega odnosa lepote in ljubezni na ravni človek-človek? Več človekovanja!
V stanje brezčasja je posijalo zaupanje – trenutek človekovanja, ko sem lahko v Frančiškovem kotičku br. Primožu izrazila svojo duhovno stisko prepad med resničnim življenjskim bojem in božansko lepoto in ljubeznijo, ki jo je v nagovorih oznanjal br. Štefan, –to je prineslo olajšanje, radost, da sem iz razdalje pogledala v svoje duhovno srce, se ozrla po svojem duhovnem domu. S sočutno modrostjo je br. Primož pripomogel k prepoznavanju prirezovanja hrepenenja, ublažil duhovno rano, da sem z vero in upanjem še tisti dan spet lahko sledila programu ter nagovorom in Besedam br. Štefana, ki so v meni sicer zatrepetale, a nič več bolele, pač pa krepile in vzbujale radostno veselje.
Tišina in lepota narave, duhovno vibriranje s člani skupine, sočutenje in modrost br. Primoža, vneto učenje br. Štefana, s poletom in srcem, o lepoti in božji ljubezni – to je srčika, ki je ostala od doživljanja na Srečanju Izkušnja Boga v Domu duhovnosti v Kančevcih. Spoznanja sem vgradila v svoje bitje in žitje, čeprav komunikacije vernikov, komunikacijskega vidika vernikov – obredja z molitvijo – ne obvladam, ker mi ni bilo dano, da bi se tega v mlajših letih priučila.

Jožica