Odmev na SIB od 15. do 20. julija 2018
Srečanje Izkušnja Boga (SIB) je globoka osebna duhovnost br. Ignacia Larrañage. Kasneje je prav iz te izkušnje razvil Delavnice molitve in življenja (DMŽ), da bi omogočil to duhovnost čim širšemu krogu ljudi. Že vrsto let potekajo duhovne vaje (SIB) tudi pri nas v Sloveniji, ki jih vodi br. Štefan Kožuh.
Letos se nas je v Domu duhovnosti v Kančevcih zbralo okrog 40 udeležencev, ki smo hoteli obnoviti navdušenje za Boga, da bi zaznali, kako je Bog vedno z nami. K iskanju Njega nas nagiba dejstvo, da je v nas že ob stvarjenju položil svoj pečat in kot je v svojih Izpovedih napisal sv. Avguštin, da je naše srce nemirno, dokler se ne spočije v Njem.
V neštetokrat izvedenih istih duhovnih vajah so bile tudi te enkratne, neponovljive, polne sv. Duha.
Živeli naj bi jih v tišini.
Nekateri smo se z vsebino že srečali preko Delavnic in preteklih Srečanj Izkušnja Boga, a vendar je bilo zelo potrebno, da vse vedenje na novo osvežimo skozi sledeče nagovore:
»Govorili bomo z Bogom, da bi postali močne osebnosti. Življenje z Bogom je odnos, je več kot molitev, je nikoli dokončan proces. Bog je oseba, spoznamo jo le, če živimo z njo v osebnem prijateljskem odnosu; jaz z vero, On z ljubeznijo – živela bova srečanje v molku srca in v veri. Kaj pomeni verovati? Verovati pomeni izročiti se, nenehno hoditi nebeški domovini naproti. Vera je prepričanje, je gotovost, je nenehno, neskončno iskanje. Najtežja stvar vere je Božji molk. Molili bomo brez želje, da bi se vrnila želja po molitvi.
Vseh težav v življenju ne moremo sprejeti, lahko pa jih izročimo, ne s pasivno držo, ampak aktivno. Vse kar moremo storiti storimo, ostalo pa izročamo v Gospodove roke. Vsaka izročitev poraja mir. V življenju smo sami odgovorni za sebe. Bog želi, da smo mi ljubljeni otroci srečni, zadovoljni ljudje. Tisti, ki se izroči, ni nikoli poražen.
Bog ni avtomat, Bog je zastonjskost: da ga molimo, častimo brez kakršnekoli koristi, ki jo hočemo v zameno. Najbolj pristna oblika molitve je čisto in odprto srce. Brez rednega srečevanja z Njim, ne moremo več živeti; z Njim se srečujemo na samem. Bog nam prihaja vedno naproti, On je pobudnik srečanja. Most med nami in Bogom je Božja beseda; je nenehen nagovor Boga človeku. Božja beseda je Nekdo; v njej živi Bog, ki nas neskončno ljubi, zato moramo pustiti se ljubiti.
Če je Jezus pri vratih našega srca, moramo umirati sebi, da se spreminjamo v Jezusovo podobo. Jezus je pozabljal nase in mislil samo na druge; postal je kakor nič in samo ljubil. Ohranil je dostojanstvo do konca.«
Med posameznimi nagovori smo imeli čas, da smo v tišini prakticirali odnos z Bogom, ne za vajo, čisto zares, pristen odnos, da smo nato zadnji dan lahko živeli z Njim v »puščavi« (pet ur), ki je minila kot bi trenil. Vsak dan smo ob koncu dneva obhajali sv. mašo, tako tudi zadnji dan po puščavi. V nagovoru nam je za popotnico br. Štefan priporočil naj se v življenju držimo štirih stebrov. Ti so:
- Kaj bi storil Jezus na mojem mestu?
- Branje, premišljevanje dnevne Božje besede – osebni odnos z Bogom (v okviru sv. pol ure).
- Izročanje.
- Sprava – čiščenje srca.
Po izrazih na obrazih je bilo razvidno, da je vsak udeleženec pri sebi sklenil, se čim večkrat spomniti vsaj teh zadnje priporočenih navodil.
Marija
Prvič sem bila na duhovnih vajah in to srečanje je na meni pustilo izreden Božji, milosten pečat. Gospod se nas je dotikal v srce in še posebej meni vlil upanje, da je življenje Božja mojstrovina in da nas ljubi Bog vedno utrjuje, da smo drug drugemu dober zgled ter da so nekje tam nebesa, ki si jih moramo tudi zasluziti, čeprav je Božje usmiljenje zastonjski dar za vsakogar. Bilo je lepo. Bili smo kot eno, čeprav smo bili v tišini. Med nami in ljubim Bogom je nastala povezanost, želim si da bi trajala na veke.
-11