Odmev na SIB od 17. do 22. julija 2016

Srečanje Izkušnja Boga je odlična priložnost za vsakogar, ki hrepeni po Božji bližini

Petdnevno srečanje Izkušnja Boga v Kančevcih v Prekmurju, ki ga vsako poletje vodi brat Štefan Kožuh v Domu duhovnosti Benedikt v sodelovanju z voditelji Delavnic molitve in življenja[1], ti lahko za zmeraj spremeni življenje. Če imaš odprto srce, si pogumen, imaš dovolj vere, da se podaš na pot za Jezusom, lahko (znova) postaneš njegov najboljši prijatelj, in ko občutiš srečo ljubezni, s katero si ljubljen, postaneš njegov učenec, ki s svojim življenjem pričuje o globoki izkušnji srečanja z njim. 

Kančevci so s srečanjem Izkušnja Boga pribežališče in zatočišče na več načinov. Pomenijo odmik od vsakdanjih obveznosti, od napornega, hrupa in nemira polnega življenja, za nekoga morda od enoličnosti vsakdana. To je priložnost, da premagamo duhovno oslabelost in se znova zbližamo z Očetom v čutečem toku dajanja in prejemanja v veri in molku srca. Srečanje je njegov mimohod, ki ga je škoda zamuditi. Je dotik njegove ljubezni in usmiljena, izvir žive vode, ki usmerja naša življenja, prostor, kjer se lahko odžejamo in okrepčamo. Srečanje z Bogom je tudi globoko srečanje s samim sabo. Če naj se povežem in Njim, potrebujem umik v tišino in samoto, kjer v srcu naredim prostor za srečanje. Vse torej poteka v blagodejni tišini, saj je to dragocen čas, posvečen le odnosu med menoj in Bogom. To je čas, da se nahraniš in okrepiš za življenje in postaneš priča, po kateri je Bog navzoč v tem svetu.

Dom duhovnosti Benedikt v Kančevcih v Prekmurju je vse leto gostoljubno in prijazno prizorišče različnih programov, vsako poletje tudi srečanja Izkušnja Boga.

Zares je dobro, da je Dom duhovnosti tako gostoljuben in prostoren in lahko vsakdo biva v svoji sobi, obenem pa okolica ponuja še nešteto kotičkov za umik v razkošje narave, ki obdaja Dom. Dragocen prostor je tudi kapela p. Leopolda Mandića in cerkev Sv. Benedikta, kamor se lahko kadarkoli zatečeš. V cerkvi je vsak večer maša, po njej pa v kapeli za tiste, ki želijo, polurna adoracija, ki zaokroži celovitost bogastva vsakega dne.

Kaj se dogaja na srečanju Izkušnja Boga?

Dnevi se začenjajo z jutranjo molitvijo, za katero so, poleg tistih iz molitvenika Srečanje[2], primerni čudoviti psalmi, ki nas pripravijo na temo, ki je predstavljena čez večji del dneva. Po skupnem spoznavanju sledi enourna osebna molitev ob izbranem psalmu. Dopoldan sta dve katehezi in vmes dvourno osebno delo ob skrbno izbrani Božji besedi, kar se popoldan ponovi. Teme katehez in osebno delo so načrtovani tako, da z resnim in zavzetim delom, vendar brez kakršnegakoli pritiska, v nekaj dneh omogočajo zaznaven napredek v osebnem odnosu z Bogom.

Začenjajo se s pogledom na našo duhovno oslabelost in hrepenenjem po Bogu, razmišljanji o veri, o vseh nas, ki smo romarji vere in o Marijinem zgledu vere, o dušnem miru, ki je sad srečanja z Bogom in izročitve vsega našega življenja v Očetove roke, kjer nam je najmočnejši zgled sam Jezus, ki se mu je zmogel izročiti v popolnosti, kajti le tako je lahko sprejel križ, po katerim smo vsi odrešeni.

Če si zase želimo resničnega napredka, je eden od najpomembnejših korakov odpuščanje in sprava z vsem, kar nam je težkega življenje navrglo in je postalo del nas, kar nas slabi in jemlje energijo, ki jo rabimo za veselje življenja z Jezusom. To je sprava s krivicami, razočaranji, kompleksi, tesnobo, strahovi, vso grenkobo naših življenj. Šele ko vsa bremena položimo v njegovo srce, smo res pripravljeni na osebno srečanje z njim v samoti naše notranjosti. Prihaja nam naproti po poti ljubezni, mi pa mu gremo naproti po poti vere.

Na križu je Jezus daroval življenje za našo odrešitev. Največji človeški poraz je tako postal največja novica vseh časov. Tudi naši križi, porazi, trpljenje in težave imajo svoj namen in smisel, čeprav je v to po človeško kdaj težko verjeti, sprejeti in izročiti v njegovo srce.

Osebna molitev je pot do Božje bližine

Na Delavnicah molitve in življenja, ki so razširjena oblika srečanja Izkušnje Boga, se spoznamo z različnimi načini molitve, kot je molitveno branje, molitev poslušanja, dviganja, sprejemanja, kontemplativna molitev in druge, ki se jih na kratko naučimo tudi na srečanju Izkušnja Boga. Poseben poudarek je tudi na pripravi na molitev – na začetku se je potrebno umiriti in sprostiti. Tudi tega se je treba naučiti, saj nemirni težko stopimo v odnos z Bogom. V srcu, kjer vladajo napetost in skrb, zamera in bolečina, ni dovolj prostora za Boga, ni odprtosti in moči za korak naprej.

Božja beseda usmerja moje življenje tja, kamor me vodi Bog

Važen poudarek srečanja je način življenja z Božjo besedo, ki ne sme biti nobenemu kristjanu nekaj oddaljenega in nerazumljivega. Pri tem ni pomembno, kako daleč smo na poti svoje duhovne rasti, Beseda nagovarja prav vsakogar – popolnega začetnika in trdno oblikovanega kristjana, je za vse generacije in poklicanosti. Kdor spozna, da se mu s pomočjo Svetega Duha po njej razodeva in ga nagovarja sam Bog, da ponuja odgovore na vsa naša vprašanja, je pripravljen na čudovito, čeprav zahtevno pustolovščino pristnega življenja po Božji volji.

Božja beseda me nagovarja in vodi, je vsakdanja hrana za moje življenje.

 

Božja beseda je most Boga k človeku. Za ta prehod si moraš vzeti čas in v sebi umolkniti, sicer ne moreš slišati, kaj ti govori Bog. Ko v Besedi začutiš skrb in naklonjenost, ki nam ju v svoji ljubezni naklanja Bog, se v srce naseli mir in veselje, čeprav dejstva našega življenja lahko ostanejo ista. Ko začutimo njegovo ljubezen, je naš odgovor odprto srce, ki ima posebno pozornost do ranjenih, zapostavljenih, tistih, ki niso ljubljeni. Trudimo se odpuščati, kakor je odpuščal Jezus. Postajamo preprosti, razpoložljivi in ponižni, odprti za Boga. Nagovarja nas zgled njegove pravičnosti in resnicoljubnosti, poskušamo ljubiti, kot je ljubil on – pripravljeni smo iti dlje, kot nam veleva razum, saj delujemo v moči njegove ljubezni. Perspektiva se spremeni s tem, ko se vedno znova in v vseh situacijah sprašujemo, kaj bi na našem mestu storil Jezus. In to vprašanje nikoli ne ostane brez odgovora. Življenje z Jezusom je torej zasidrano v vsakdanji molitvi in poglabljanju v Božjo besedo. To ohranja živ stik z Očetom, ki močno odseva v življenju z brati.

Ena od čudovitih meditativnih poti, ki vodijo po gozdu pod Domom duhovnosti Benedikt.

Božja bližina ni stikalo ON/OFF

Naš Oče včasih molči, drugič pa ti podari svojo bližino povsem nepričakovano. Pot do njega je včasih naporna in strma, vodi po ozki brvi, drugič je ravna in prijetna, a zmeraj pelje tudi skozi puščave in samotne globeli. Ko iščeš Božjo bližino, moraš hoditi z vero, da te na drugi strani čaka On. Naučiš se, da je njegova bližina dar, ki ga nisi zaslužil, pri njemu logika daj – dam ne velja. Bog je svoboda, vse kar prejemamo ni naš zaslužek, temveč njegov dar, ki ga prejemamo v ponižnosti in hvaležnosti.

Smo romarji vere

Naša vera izvira iz resnične izkušnje Božje bližine, ki pusti v nas neizbrisno znamenje. Če včasih zgubiš smer, ko ti življenje ne prizanaša, ko ti prinaša vedno nove izzive, preizkušnje, težave, imaš v sebi trdno upanje, da je vse rešljivo, da je vse del Njegovih načrtov in si mirnejši. Vstaneš in greš naprej, znova in znova. Naučiš se izročati v njegovo srce stvari, ki jih ne razumeš, povabiš ga, da skupaj rešujeta vse težave. Si potolažen, kajti bil si mi v pomoč, v senci tvojih peruti vriskam. Moja duša se te je oklepala, podpirala me je tvoja desnica (Ps 63, 8-9 ). Ko pogledaš nazaj lahko vidiš, da je vse kar si in kar živiš, znamenje njegove ljubezni in logike, ki ni človeška. Takšno srečanje je tako neusahljiv izvir, kamor se vračaš kakor jelen, ki hrepeni po potokih, polnih vode (prim. Ps 42, 2).

Za delo potrebuješ molitvenik Srečanje, Sveto pismo in duhovni dnevnik, kamor si zapisuješ vse, kar te nagovarja pri katehezah in pri osebnem delu. Pa odprto srce, prijazen kotiček ali odličen zorni kot, kjer najlažje najdeš stik z Bogom.  

Kaj pa po končanem srečanju?

Na srečanju Izkušnja Boga prejmeš več, kot si sposoben v človeški omejenosti dojeti. Zase vem, da se k svojemu duhovnemu dnevniku in vanj zapisanim besedam znova in znova vračam. Izkušnja Boga v meni vedno znova pusti globok pečat. Vsakič malce drugačen, saj se v življenju srečujem z vedno novimi situacijami. Tudi ko se stemni, ko padem ali ne vidim smisla vem, kje bom iskala odgovorov, kje se bom potolažila in našla usmiljen objem. Vem, da je nujno vztrajati, vzeti si vsak dan pol ure časa le Znaj, biti potrpežljiva in zvesta. Ohranjati vero, da je Bog ob meni, da me čaka, začutiti, kako sem z njim močnejša in odločnejša. Ko se mu izročim in prepustim, je njegov dar mir, modrost in moč. Vse to nikoli ne prihaja iz nas samih in zato verjamem, da življenja ne vodim sama. To mi daje vedno večje veselje in poraja željo, da se dam Očetu na razpolago z vsem, kar zmorem ponuditi svetu, ki hrepeni po njem. Tudi z izkušnjo osebnih porazov, ob zavedanju svojih nepopolnostih in različnih omejitev.

Bližnje žitno polje čaka na žetev in ko se sprehodiš mimo, nagovarja tudi tebe: »Žetev je velika delavcev pa malo…«

Srečanje Izkušnja Boga deluje!

Srečanje Izkušnja Boga ima za seboj več kot 40-letno preizkušeno pedagogiko, ki deluje in je navdihnjena od Svetega Duha. Njen utemeljitelj je kapucinski brat, pred dvema letoma umrli Ignacio Larrañaga, ob čemer je privilegij imeti za voditelja našega brata Štefana, ki je njegov verni namestnik in čudovito orodje v rokah Svetega Duha. S svojo ponižnostjo, dobrotljivo resnostjo in čutečo roko dan za dnem vztrajno odpira naša srca, da se lahko srečajo z Bogom in se okrepijo za življenje v svetu, ki nas je pričakal doma prav tak, kakršnega smo nekaj dni pred tem zapustili. Naslednje srečanje Izkušnja Boga bo v Kančevcih 16. do 21. julija 2017. Bog daj, da se tam znova srečamo v čim večjem številu.

Udeleženci srečanja Izkušnja Boga v Kančevcih julija 2016. Foto br. Primož Kovač.

Barbara Sosič

[1] Delavnice molitve in življenja (/) so 15-tedenski program poglabljanja osebnega odnosa z Bogom s premišljevanjem Božje besede in spoznavanjem ter učenjem različnih molitvenih načinov, navajanje k zvesti in vztrajni vsakdanji molitvi, ki človeka spreminja v globini. Program poteka po župnijah po vsej Sloveniji. Odprte so za vse, oddaljene in posvečene ter vse vmes. Vodijo jih za to usposobljeni voditelji. Cilj delavnic je, da bi se udeleženci dejavneje in z več moči vključevali v življenje in delo Cerkve, saj le tako postajajo rodovitno polje apostolskih poklicev in orodje, ki pomaga poživljati Cerkev.

[2] Ignacio Larrañaga, Srečanje, Molitveni priročnik, prevod Rafko Vodeb (Molitve) in Štefan Kožuh (Kako moliti), Slovenska kapucinska provinca, Ljubljana 2006.

Odmev udeleženca Nenada

V teh dneh vidim, kako nekateri hodijo bosi, premišljujejo in molijo….Poskušajo se čimbolj povezati z zemljo, to čudovito stvaritvijo našega Očeta.

Ko sem našel svoj prostor na enem štoru sredi gozda in začel opazovati okoli sebe, v poltemi, sem videl vso raznolikost mešanega gozda: hrasti, bresti, bukve, borovci, male podrasti, žuželke ki gomazijo po tleh, letijo po zdraku….a zgoraj sonce, ki sije na vse enako, brez razlike, zastonj. Koliko življenja, hkrati pa tudi smrti. Razpadajoča debla, ki se vračajo tam od koder so prišla, v tla. Druga suha, a še zmeraj pokončna, vztrajajo, čeprav v njih ni več življenja. Počasi delajo prostor novemu življenju, ki bo s pomočjo sonca vzkalilo.

Kakšna uglašenost življenja in smrti.

Mar z nami ljudmi ni enako? Naš Bog je v nas, okoli nas, za vse enako, brez kakršnekoli razlike, zastonj. Samo prisluhniti mu je treba, se mu izročiti.

Psalm 8, 5

Kaj sem jaz, da se me spominjaš, da skrbiš zame?

Več kot pol ure me je to vprašanje okupiralo. Potem sem bral naprej: in vendar naredil si ga le malo nižjega od angelov, s slavo in častjo si ga ovenčal. Kaj bi lahko bil še več.?

Psalm 91, 14-15

Ker mi je vdan ga osvobodim, varoval ga bom, ker moje ime spoznava,

ko me bo klical, ga uslišim, z njim bom v stiski, rešim ga in počastim.

2.pismo Timoteju 4,2

Oznanjuj besedo. Vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Dokazuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in učiteljsko zavzetostjo (Učitelj je Jezus)

Za dokaz  kako res Njegova milost deluje in kolikšna je njegova ljubezen, vam bom povedal delček svojega življenja. Pred približno četrt stoletja je bila naša družina v dokaj nezavidljivem položaju. Potrebovali smo hrano za dušo in telo. Bil sem namreč brez dokumentov, izbrisan iz vseh registrov, brez službe, polno stanovanje otrok, jezen do amena, da pri svojih 3o.letih ne morem storiti ničesar, da bi to spremenil. Jeza in nemoč sta bila tako huda, da se je odražalo tudi na družini, kar me je še bolj jezilo. Povsod sem videl sovražnike, zaroto, željo da bi me uničili. Predvsem s strani delov državne oblasti.

Bil sem na robu obupa, skoraj na koncu z živci.

Slučaj je hotel, da je Janja ravno v tem času spoznala DMŽ. Eno delavnico je obiskovala z mamo in z bratom v Novi Gorici, nato še eno v Vipavskem Križu. Verjetno ji je to pomagalo, da je lahko vse prenesla. Jaz pa vulkan, tik pred erupcijo. Nekega dne je nekdo pozvonil. Odprem in pred vrati je bil Br.Štefan. Mislim, da je takrat imel kar konkretno brado, istih let kot jaz. Sam Bog ga je poslal. Prišel je še večkrat.

O brat Štefan, ko bi ti vedel, koliko so nam pomenili tvoji obiski in darovi.

Stvari so se počasi začele urejati. Na tisto konkretno Gospodovo znamenje, ko ti pošlje osebo na vrata tvoje hiše, pa jaz nič. Slep na očeh, gluh na ušesih.

Do prvih Kančevcev sem životaril. Sicer sem občasno šel k maši, poslušal izjemne pridige ajd.župnika g.Albrehta, se učil besedil. K obhajilu in spovedi pa nisem šel. Nekega dne mi Janja na sprehodu omenila, da bo šla na Izkušnjo Boga v Kančevce. Še par besed, kaj to je in če bi šel še jaz. Ne vem, sem odgovoril. Rekla mi je, da ji moram čimprej povedati , da se lahko pravočasno prijavi.

Čez par dni spet na sprehodu:«No, jaz grem, ti kot hočeš.!« In seveda sem šel.

Tukaj se je zgodilo in se še vedno dogaja.

Spoznal sem, da sta vera in Bog nekaj realnega, živega, vsakdanjega, ne samo črke na papirju in moje življenje se je spremenilo do take mere, da so to opazili tudi moji sodelavci in kar me še posebej veseli in mi daje moč in pogum za naprej, moji otroci. Pred kratkim je sin  rekel Janji:«Tata se je nekam spremenil, ne vem kako, ampak je drugačen.«

Posebno mesto v vsem tem ima moja boljša in lepša polovica. Nikoli me ni v nič silila, priganjala. Moja pot je bila počasna kot evolucija; toda naenkrat tukaj v Kančevcih revolucija, silovito, globoko.

Ona je v tistih težkih časih in je tudi danes temeljni kamen naše hiše. Jaz sem bil bolj zavržen s kupa, pravzaprav sem se sam zavrgel. Odkotalil med robido. Ampak prišel je Nekdo in me pobral. Videl je, da sem za nekaj uporaben, četudi samo za držalo knjig na polici.

Hvala ti ljubezen moja za neomajno zaupanje vame. Ona je namreč taka: ko se za nekaj odloči ni umika do konca.

Hvala br.Štefan in vsem vam, ki ste molili zame.( Nenad)