Odmevi na SIB od 14. do 19. julija 2019

 

Vsak človek je že po naravi ujet v ritem dneva, tedna, meseca, leta, njegovih letnih časov, nenazadnje tudi v krog svojega življenja. Znotraj tega pride za vse svoj čas. Tako tudi čas, ko se počasi duhovno izprazni in obenem zahrepeni po nečem, Nekom, za katerega ve, da edini lahko zapolni nastalo praznino, nahrani srce. Išče tam, kjer je že našel. Taka priložnost je zame vsakoletna Izkušnja Boga v Kančevcih, kjer nam v petih dneh, ki jih preživljamo v tišini, brat Štefan Kožuh pomaga razgibati naše oslabelo duhovno telo.

Človek se rad vrača k izviru, kjer se je že odžejal. Treba se je vračati, saj kljub temu, da lahko vztrajamo v vsakodnevni molitvi in pogosto prejemamo sveto evharistijo, vse počasi zbledi in izgubi globino, smisel. V življenje se prikrade naveličanost in neizpolnjujoča rutina. Večkrat je tako, da si za to vzamemo premalo časa ali zaradi oblice dela in utrujenosti prenehamo moliti. Bog v našem življenju ni več na pravem mestu in ni redko, da tako naša želja po molitvi povsem presahne.

Na Izkušnji Boga zmeraj najdem novo veselje za življenje z Jezusom. Kako? S tem, da ga iščem v molitvi, kjer z njim znova stkem domačnost, ki me osrečuje. Taka bližina ima moč preobražanja, česar se mnogokrat niti ne zavemo. Tako počasi, leto za letom spreminjamo sebe in okolico, saj postajamo Jezusovi učenci in njegove priče.

Res, življenje z Jezusom ni nikoli dokončana zgodba. Tu se ne srečujemo ne s popolnostjo ne z dokončnostjo. Duhovno življenje je hoja po dveh bregovih reke: po enem hodimo ljudje s svojimi številnimi darovi in dobrimi lastnostnimi, a tudi nepopolnostmi. Na drugem bregu reke nas čaka Jezus, ki nas ljubeče vabi, da se mu pridružimo na poti svetosti. Ko se podamo čez deročo reko našega življenja, ki nezadržno odteka, se tja podajamo zato, ker hrepenimo po srečnejšem življenju, po življenju brez strahu in žalosti. Obsojanja in zamer. Ker nas v tem čaka svoboda, v kateri živimo in dihamo s polnimi pljuči. To je Božji načrt za vsakogar od nas. Biti z Jezusom močan in kljubovati udarcem in preizkušnjam, ki neizbežno pridejo.

Na izkušnji Boga se vsak dan lotimo kakšne teme, področja našega življenja, kjer je potrebno iti dlje, postati močnejši. Vsakogar, ki mu uspe odpreti srce, Jezus nagovarja z ljubeznijo, ki se zliva na nas v različnih molitvenih načinih, v živosti Božje besede, ker najdemo odgovore o našem življenjskem poslanstvu. Velikega pomena je dan sprave, osvobajajočega izročanja, zavestnega odlaganja naših bolečin in ran v Božje naročje, kar poraja v našem srcu globok mir.

Čeprav je program zmeraj isti, je zame zmeraj vse znova, tako kot je zmeraj nov in svež Gospod sam. Poišče in naprej te želi popeljati točno od tam, kjer si. Vsako leto malo dlje, globlje. S kakšnim drugim poudarkom, ki ga rabiš za ta trenutek.

Barbara

PRILIKA O MAKOVEM CVETU

Poletje je čas, ko med žitom na poljih, po strniščih in ozarah, pa tudi ob poteh zažari rdeči poljski mak. Prištevajo ga med plevele. A s svojo prikupnostjo marsikoga očara, tako da ga zamika utrgati cvet ali dva. A kaj ko ga ne bo prinesel domov. Makovi cvetovi se tako hitro osujejo, da človeku že po nekaj trenutkih v rokah ostanejo le drobna stebelca in listi.

Čisto drugače pa je, če poznamo skrivnost te lepe poljske cvetice. Pred mnogimi, res mnogimi leti mi jo je odkril majhen deček. »Nabrati moraš popke, doma se ti bodo odprli in te dolgo, dolgo razveseljevali,« mi je dejal. Storila sem tako in zgodilo se je, kot je napovedal.

Odtlej še ni minilo leto, da bi v času cvetenja ne prinesla domov nekaj popkov poljskega maka. Nič posebnega niso videti, ko jih dam v vazico. Vsak popek pokrivata dva čvrsta malce kosmata – da ne rečem bodičasta – venčna lista. Kak dan, morda dva, se ne zgodi čisto nič. Potem pa se pojavi drobna škrlatna razpoka. Nežni cvetni listi začno počasi razpirati bodičasti oklep. To traja več ur in včasih mine vsa noč preden zažari cvetica v vsej svoji lepoti …

Se vam ne zdi, da je podobno z Gospodom? Ne moremo ga ugrabiti, ne moremo si ga prilastiti, neskončno rad pa se nam podarja.

*Prilika o maku je hvaležen spomin na osebno izkušnjo Delavnic molitve in življenja, ki so pod vodstvom Jane Barba letos pomladi potekale v Senožečah, kakor tudi petdnevnega srečanja Izkušnja Boga poleti v Kančevcih, kjer nas je, ko smo se v tišini bližali Gospodu, s svojimi nagovori spremljal br. Štefan Kožuh.

Prisrčna hvala obema!

Zlata Krašovec