Odmev na “puščavo” za bivše udeležence DMŽ – Stična 07. 04. 2019

Ko sem bila z vami, 7. aprila v puščavi v Stični, sem kar velik del časa preživela v Opatovi kapeli.  Kakih 45 minut sem klečala in se pogovarjala z Jezusom, poslušala sem prelepo petje ptice, ki se je veselila nekje zunaj. Malo preden sem hotela oditi, je za menoj neka gospa pričela peti pesem: “Poklonim se, vse izročim k Jezusovim nogam….svet, svet, svet si Ti, Gospod….” Pomislila sem, kako zanimivo, ker sem pri branju Izaija prebrala točno to, kako se serafi in angeli peli Gospodu: Svet, svet, svet…..in v opombi prebrala, da je celotna knjiga preroka Izaija ena sama hvalnica svetosti Boga.  Marta C.

Prisrčna hvala, bilo mi je lepo na druženju z Jezusom in Marijo in z vami vsemi. BOG povrni vsem. Tudi midva z možem želiva blagoslova in milosti skozi vse leto. Hvala za vse. Marija S. 

Še enkrat hvala, da smo se spet skupaj dobili. Prišli smo vsi z namenom, da imamo  čas, da se v miru posvetimo NJEMU s prošnjo na tak ali drugačni način in da še na poseben način začutimo kako je JEZUS na svoji zadnji poti križevega pota TRPEL ZA NAS. Marija C.

Bil je lep in milosten dan. Blagoslovljene praznike. Pozdrav in objem! Marija Ž.

Velik Boglonaj Branka, ker si Gospodova podaljšana roka in je tvoje srce polno Božje ljubezni. Čas, ki ga preživimo na puščavi je velika milost. Danes sem prebrala v Apostolskih delih odlomek »Znamenja in čudeži«. Nagovoril me je odstavek: »Vse bolj je rastlo število mož in žena, ki so verovali v Gospoda.« Razmišljala sem, kako je tudi nas vedno več na puščavi. Jezus nas čaka, od njega smo ljubljeni in nam želi dobro. Spoznali smo, da nas Božja ljubezen spodbuja k lepšemu in polnejšemu življenju.   V tem tednu je potekal radijski misijon Cerkev je mlada. Ob tem se mi je utrnila misel, kako smo naše srečanje zaključili kot mladi. V srcu smo čutili mir, srečo in vedrino. Izžarevali smo veselje, smeh in prijateljstvo. Drug drugega smo bogatili z dialogom. Hvala Branka, ker si nam dala čas, da smo se poslušali in si tako bogatili življenjske izkušnje. Res smo pravi Božji otroci. Melita G.

Branka, zahvaljujem se za vse dobro, kar storiš za nas, nekdanje DMŽ-jevce. Kakšen stavek napišem, morda za vzpodbudo drugim, da je lahko tudi tak način molitve pot v globino. In je tudi bil. Še vedno odmeva to popoldne, saj smo posrečeno zbrani ljudje. Veš, moj sin, ki ga omenjam, se nekoč ni poglobil v izgubljenega sina, ker je bil gotovo utrujen. Sicer pa je ta izgubljeni mlajši sin res ena groza. Tudi jaz tako čutim, ker sem prvi otrok, ki nosi očeta in je varuh ter skrbi za mlajše! Cvetka M.

Z veseljem in pričakovanjem se zmeraj znova udeležujem puščave, ki jo v Stični pripravljajo postnem in adventnem času voditelji Delavnic molitve in življenja. Povabilo na puščavo je čudovita priložnost za globlje srečanje z Gospodom v tišini in molku srca. Je dar, ki se mu je težko odreči. Stiški samostan je naš najstarejši samostan. Že skoraj tisočletje je prostor molitve in s tem tudi okolje posebnih milosti in blagoslova in prav tu nam je podarjenih nekaj ur, da se v sobah, v obeh čudovitih kapelah, cerkvi ali v naravi, odmaknemo od vrveža naših življenj, polnih skrbi, strahov in bremen, jih položimo pred Jezusa in v zameno prejmemo mir, milost za pot naprej. V tišini in molitvi se napijemo iz studenca žive vode Božje besede, ki po Svetem Duhu razsvetljuje, tolaži, vrača moči. V tišini iščemo dotike Božje bližine, kjer spoznavamo, kako nas Oče ljubi.  Prav vsakemu, ki se udeleži puščave, Jezus podari delček svoje ljubezni, ki jo ponesemo naprej, k vsem, s katerimi delimo svoja življenja in tako širimo njegovo svetlobo v svetu, ki mu včasih že zmanjkuje upanja. Barbara S.

Na tiho nedeljo popoldne smo se v častitljivih prostorih stiškega samostana ponovno srečali nekdanji udeleženci skupin DMŽ. Prisrčno se je bilo srečati s starimi in novimi obrazi v samostanski dvoranici. Za začetek smo zapeli nekaj slavilnih pesmi, tokrat smo imeli tudi glasbeno spremljavo. Hvala g. župniku Janezu iz Velikega Gabra. Po kratki osvežitvi smernic za preživljanje štiriurne puščave v samoti z Jezusom smo se razporedili po sobah. Na voljo smo imeli tudi obe kapeli za srečanje z živim Jezusom v tihi molitvi pred tabernakljem. Ob branju Svetega Pisma, molitev iz molitvenika Srečanje, ob premišljevanju, molitvah ali spontanem pogovoru z Jezusom, našim Gospodom, je čas hitro mineval in Opatova kapela se je vse bolj polnila z udeleženci v molitvi zahvaljevanja, izročanja in prošenj. Po štirih urah smo se spet zbrali v dvoranici. Vsi željni slavljenja smo zopet zapeli, nato pa je vsak z ostalimi podelil svoje doživljanje puščave, kako je bil z Bogom v samoti in kaj se ga je najbolj dotaknilo. Izkazalo se je, da se je puščava vsakemu odvijala drugače, skratka pestro, zanimivo in tudi poučno in poglobljeno, kdaj tudi duhovito, da smo se od srca nasmejali… Spet smo prepevali in se ob klepetu posladkali. Še fotografiranje in poslovili smo se v upanju na ponovno srečanje. Hvala voditeljici Branki, da nam je omogočila tako čudovito pripravo na praznovanje vstajenjske Velike noči. Bogu hvala za vse milosti.  Marija K.

Pismo sinu: Na puščavi je bilo zelo »fajn«. Bilo nas je menda 23. Ko smo se vrnili po štirih urah (vsak v svoji sobi, od radiatorjev je bilo toplo), je vsak kaj povedal. Po vrsti smo šli, kdor je hotel. Jaz sem bila približno deseta po vrsti in sem že razmišljala, da ne bi tokrat nič povedala. Drugi so imeli globoke pogovore in molitve sami s seboj in Bogom. Pred menoj je bil oči, ki je rekel, da je bral stare stvari, pedagogiko. »Ful fajn«. Težko ponoviti. Jaz pa sem imela podobno puščavo kot ti, moj sin, takrat, ko si bral o mlajšem sinu in si vrgel Sv. pismo na drugo posteljo in šel spat. Ko sem se usedla na stol, nisem vedela, kaj bi prej. Pa sem najprej začela jesti sendviče, potem banano, nato jogurt in še vodo pila. Potem sem zaprla oči in naredila nekaj umiritvenih vaj in zaspala sede. Zbudila sem se ob 17.05. Nikoli še kaj takega. Nato sem vendarle odprla Sv. pismo in se je prikazal »moj« psalm 8. Ker je vsa narava njegova stvaritev, sem tudi jaz njegova čudovita stvaritev.  Potem sem še odprla nekje na sredini in so se prikazali Pregovori 12 z vrstico: Bedaku se njegova pot zdi prava, modri pa posluša nasvet.  Videla sem se v obeh stavkih, torej, da sem poslušala nasvet in šla spat. V prvem pa preberem, da je moja pot prava, čeprav je napisano, da sem bedak! Je pa res, da piše v pedagogiki, da ni treba vedno misliti, da ti Bog govori samo, ko moliš ali premišljuješ o njem. Tako da sem prav zadovoljna, ker kot je videti, sem potrebovala SPANJE, psalm 8 in Pregovore.   Kot sem čutila šele kasneje, ima vsaka poteza proti Bogu nek namen, ni brez smisla. Že med pripravo na puščavo nas je vodila Branka (kar ni bilo prvič in »ful« zanimivo pripoveduje). Na kitaro nas je spremljal nek mlad fant, preprost. Nazadnje je govoril, da je tudi zakinkal in bi kmalu padel, da pa si je na koncu puščave zaželel sendvič.  Ko smo se na koncu že sladkali z raznimi dobrimi piškotki in jabolčno pito, sem se spomnila na sendvič, ki mi je ostal. Podarila sem ga temu fantu in ga vprašala, če je res duhovnik. Doma sem takoj odprla računalnik in vpisala njegovo ime in priimek in bila presenečena še in še. Res je duhovnik in bil je z nami kot eden izmed nas. Kako spoštovanja vredno. Cvetka M.