Odmev na Odmik od 11. do 13. novembra – Vipavski Križ

Na letošnjem mojem prvem Odmiku v Vipavskem Križu, se me je posebno dotaknil odlomek iz 1 Kor 2, 9-16. Zadnje čase me namreč zaposlujejo misli, kako prepoznati delovanje ega v sebi oziroma kot ga sv. Pavel imenuje naravnega človeka in kako se prepustiti in odpreti delovanju božjega Duha v sebi. Na nek način sem zgrožena, da ta dilema obstaja že zelo dolgo in da do današnjih dni ni čutiti nekega hudega presežka ali napredka. Včasih imam občutek, da smo celo na pragu Sodome. No kakorkoli, s tem se sedaj ukvarjam, poskušam razlikovat duhove v sebi in imam občutek, da se zaletavam v zid.  Moj božji Duh se mi zdi sestradan in blizu mi je primerjava nekega duhovnika, da imamo v sebi dva volkova – ego in božjega Duha, in da je pomembno katerega hranimo. Na nek način mi je to lažje razumljivo kot razločevanje duhov. Sedaj se usmerjam v iskanje hrane, ki hrani božjega Duha v meni. Trenutno velik del take hrane dobim pri DMŽ. Ker sem šele na začetku te poti in je moj Duh, kot sem že omenila, lačen in v bolj slabem stanju, se srečujem še z veliko vprašanji, zaletavanjem, zadregami, negotovostmi in svojim egom. Delavnice mi pa na miren in neagresiven način servirajo vse sorte dobrot. V močnih časih me Božja Beseda tolaži, opogumlja, usmerja, miri,…, v puščavah se mi kdaj očisti kakšna stara rana ali prizadetost. V delavnicah se srečujem z udeleženci, kjer vsak nosi v sebi svoje bogastvo in ko poslušam, kako se jih Bog dotika mi je to v veliko spodbudo, tolažbo in radost. Odmik pa je bil eno tako prepletanje vsega tega. Nekaj novih spoznaj o psalmih in moji grešnosti, nekaj občestvenosti z družino DMŽ in nekaj dotikov Božje Besede v močnih časih na toplem primorskem zraku, so hranili mojo sestradano dušo in jo prepričevali, naj že spusti vso to čustveno navlako, ki jo nosim s seboj. Ja, ni tako enostavno, kot se sliši. Vse gre tako zelo počasi in z veliko mero odpora. Vesela sem pa, da vsaj gre in tudi, če se kdaj ustavi in gre v napačno smer, se potem spet naravna na pravo pot. Tudi hrane sedaj ne manjka več. V bistvu je nikoli ni manjkalo, samo tiste posvetne je bilo preveč in izbira je bila napačna. Moj ego se še vedno boji vseh sort preizkušenj in je slaboten, vendar pa ker Duh pridobiva na moči in stanovitnosti (z dobro hrano), živim v upanju, da nekega dne tudi zmaga.

Mateja