O ustanovitelju

 

Gospod, Gospod,

ti si pred menoj in za menoj,

ti si v neskončni globočini praznine

in v globini notrine.

 

Ti si v pojoči jutranji zarji

in v razmišljajoči noči.

ti si v cvetu osata

in v osatu brez cveta.

(br.Ignacio Larrañaga)

 

Ustanovitelj Delavnic molitve in življenja  kapucinski duhovnik p.Ignacio Larrañaga o sebi:

 Rodil sem se v oddaljenem zaselku v bližini romarske cerkve sv.Ignacija Lojolskega (Guipúzcoa). Takrat je malokdo imel doma radio, zato skoraj nikoli nisem slišal govoriti špansko. Moj edini jezik, v katerem sem se v tistem zame pomembnem življenskem obdobju sporazumeval, je bil »euskera«, jezik Baskov.

Razpet med prirojeno sramežljivostjo in jezikom, v katerem sem se težko izražal, sem se v učnih letih v semenišču počutil izgubljenega v tujem in nekoliko sovražnem svetu. Sovražnem zato, ker je bila španska državljanska vojna pri koncu, nas Baske pa so premagali vojaki iz pokrajine Navarra, imenovani karlisti, ki so se borili na Francovi strani….

V semenišču je bila večina sobratov iz Navarre, tudi večina profesorjev (bratov kapucinov) je prihajala od tam…. Nikoli me ni nihče pohvalil, kar je za občutljivega mladeniča zelo boleče.Počutil sem se osamljenega, bil sem lačen in brez ljubezni... Vztrajal sem iz dveh razlogov: najprej zato, ker je bilo globoko v duši tistega mladeniča že takrat zakoreninjeno tipično baskovsko uporništvo; po drugi strani pa zato, ker me je zadrževala trdna vera v Jezusa, ki mi jo je bil posredoval oče.

Kolikokrat sem se v samoti ledenih zimskih dni v semenišču spomnil na očeta, ki je nas, svoje majhne otroke, ob večerih v velikem tednu zbral v krogu družine in nam s takšnim zanosom, zbranostjo in predanostjo pripovedoval o križanem Jezusu, da nas je ganilo do solz.

…

Tudi v letih teološkega študija nisem bil nič kaj bleščeč študent.. V moji skriti notranjosti je vedno utripalo nekaj, kar jaz imenujem mistična žilica. ..To je žeja po Bogu, ki mi nikoli ne da miru: podobna je večno gorečemu grmu, ki nikoli ne ugasne; skrivnostna žeja: bolj ko jo skušaš potešiti, bolj je nepotešljiva.

…

Tista teologija me ni nagovarjala. Šlo je za sholastično teologijo, ki je zožila živega in pravega Boga na razumske sheme, Aristotelove kategorije in v celo vrsto abstraktnih pojmov ter teoretičnih razglabljanj. To ni bil živi Bog.

..V tistih dneh se mi je razkrilo spoznanje, ki me spremlja skozi celo življenje:

eno je beseda Bog, drugo je Bog sam;

 nihče se ne opijani od besede vino in nihče se ne opeče od besede ogenj.

Vsi razumsko vemo, da ogenj opeče, toda čisto nekaj drugega je dati roko v ogenj in dejansko izkusiti, kako ogenj opeče. Vsi vemo, da voda pogasi žejo, čisto nekaj drugega pa je v poletnem popoldnevu spiti kozarec osvežujoče vode … Od  prvega obhajila dalje vemo , da je Bog Oče, čisto nekaj drugega pa je, kadar te v popolni tišini do solz gane zanosno mikavna in neskončno tolažilna navzočnost Boga ,ki ga ne moremo niti opisati niti imenovati.

….

Precelj časa sem posvečal branju del avtorjev, ki so dvigovali mojega duha; Kierkegaard, Dostojevski, Paul Claudel, León Bloy, Unamuno, Ortega y Gasset, Gregorio Marañón, Antonio Machado ipd. .. Dejstvo, da sem se dodobra spoznal s temi avtorji, mi je omogočilo, da sem v desetih knjigah jasno izrazil svoja čustva in notranja doživetja.

Mogoče to ne drži povsem, vendar so mi mnogi zatrdili, da se jim moja govorica, v govorjeni ali pisani obliki, ne zdi tipično klerikalna, temveč nekako drugačna, učinkovitejša. Če je to res, je razlog najbrž v tem, da sem se v letih teološkega študija tako intenzivno poglabljal v  branje humanističnih avtorjev.

Noči preozbrazbe

Že v mladostnih letih se je moja duša ujela v globine neskončnih vodnjakov pavlinske teologije; v njenih podzemnih tokovih … je mamljivo odsevala živa podoba Kristusa; v njegovem odsevu so se razjasnile vse skrivnosti, sence, iluzije, praznina in groza. Bil je severni sij.

V tistem času je bila v kapucinskem redu navada, da smo vstajali ob polnoči ter molili jutr

anjice in hvalnice. To je star običaj še iz prejšnjih stoletij, meniška navada …

Toda najboljše je sledilo po vnitvi v celico. To, kar vam bom sedaj razkril, se ni dogajalo vsako noč, čeprav kar pogosto, predvsem poleti. Zrl sem skoz majhno samostansko okno, ki je gledalo na reko Arga; v drevoredih ob rečnih bregovih je pelo vse polno slavčkov. Ni večjega užitka kot poslušati petje slavčkov v temi poletne noči.

Prizor, kjer je bil gotovo navzoč Jezus. Tega se ne da opisati. Povsod mir, iz tišine izhajajoči mir, zgoraj številne zvezde na temnem ozadju, v zraku pa zven slavčkovega petja, kot bi igrale flavte in oboe. Iz najbolj oddaljenih sanj, ki jih svet premore, se je nekdo bližal –

bil je Jezus……………………………………

(Odlomek je iz  knjige Vrtnica in ogenj, ki jo je  izdala Slovenska kapucinska provinca leta 2005)

O rojstvu Delavnic molitve in življenja pravi sam:

Prepotoval sem mnogo dežel in že nekaj let ugotavljam, da na splošno nihče ne uči ljudi, kako naj molijo.

Cerkvene skupine veliko razmišljajo in tako so nastale obsežne študije o Božji besedi v svetopisemskih krožkih in raznih krščanskih občestvih.

Vendar v teh primerih nihče ne uči moliti, vsaj ne metodično, postopno in usmerjeno, medtem pa ljudstvo umira od lakote po Bogu. Dejavni kristjani se pritožujejo in pravijo: seznanjajo nas s številnimi pastoralnimi metodami in naukom, vendar nam manjka gorečnosti in življenja. Kolikokrat smo slišali besede: zakramenti mi povedo ´zelo malo´, ne potešijo ´žeje´ po Bogu.

Mnogo let že čutim, da bi bilo treba nekaj napraviti v tej smeri: prijeti verne ljudi za roko in jih voditi k osebnemu odnosu z Gospodom, da bi preobrazili vsakega kristjana v Gospodovega prijatelja in učenca. Vsi vemo, da se naučiš plavati samo, če plavaš. Pomembno je skočiti v vodo. To smo tudi storili.

­­

Služenje Delavnic se je porodilo iz srečanj Izkušnja Boga.To se je zgodilo natančno po desetih letih nepretrganih Srečanj, ko so me leta 1984 vprašali: Zakaj ne bi pripravil celovitega programa, ki bi posredoval Božjemu ljudstvu bogastvo srečanj Izkušnje Boga?

 

Tako je sprejel  izziv in pričel z Delavnicami molitve in življenja. Zbral je skupino laikov. Z njimi se srečeval, posredoval oznanila in jih uvajal v različne molitvene načine. Izročil jim je Priročnik, ki ga je pripravljal kot sad bogate izkušnje. Medtem je p.Ignacijo še naprej v različnih deželah vodil srečanja Izkušnja Boga in hkrati promoviral Delavnice. Kasneje pa je bilo širjenje TOV/DMŽ

posledica notranjega dinamizna Delavnic.

Br.Ignacio Larranaga je umrl 28.oktobra 2013 v Guadalajari v Mehiki, kjer je govoril voditeljem Delavnic molitve in življenja na Tednu viška.  (www.tovpil.org)

…………………………………………………………………………………………

Ostanite v meni in jaz bom ostal z vami

»Ostanite v moji ljubezni kakor jaz ostajam v vas«: to je bila Jezusova zadnja prošnja učencem, preden je vstopil v svoje trpljenje in smrt (prim. Jn 15,4). Na Jezusovo prošnjo lahko odgovorimo tako, da si vzamemo čas in ostanemo z njim kakor tisti, ki se zadrži s prijateljem ob ognju in se z njim pogovarja, ker mu je v njegovi družbi prijetno.
Iz te vsakdanje intimnosti, v kateri skušamo biti in ostajati z Njim, nam bo namreč podarjena možnost resnične izročitve, zaradi katere se v našem srcu porajajo Jezusove drže in življenje v duhu vstajenja. Samo iz te imnitmnosti, ki se kuje v odnosu JAZ – TI, lahko vsak dan znova privre nedoumljivo veselje in mir, da zmoremo živeti težave, nerazumevanja, človeško krhkost in bomo lahko z gotovostjo rekli: »Zelo dobro vem, komu sem veroval in komu sem zaupal v varstvo zaklad svojega življenja, in prepričan sem, da ga bo obvaroval do poslednjega dne« (prim. 2 Tim 1,12).
Ostati v Njegovi ljubezni. To je Jezusu omogočilo, da se je mirno soočil in šel skozi trpljenje molče in dostojanstveno. V češčenju Boga vse postane razumljivo. Človek spozna, da je vse dobro, da je vse prav. Na dogodke lahko gledamo z Očetove perspektive, zato bo veter odpihnil upornost, tesnoba se bo razblinila in mir bo napolnil vsa področja. Jezus ve, »komu je veroval«.
Ostati v Njegovi ljubezni. Dovolimo Gospodu, da se polasti naše majhnosti, kakor je to storila Marija. Ne se upirati nemogočemu. Ona je stavila na vse: »Če si ti, Oče, dopustil, da se zgodi, kar se dogaja, se ti izročam in ti ponavljam: Zgôdi se!« To je moč iz gotovosti, da ni nobenega poraza za tistega, ki se izroča v Njegove roke.
Ostati. Prizadevati si, da bo Gospod vedno bolj kralj naših ozemelj. Kajti le z živim in močnim Jezusom v srcu je lahko odpuščati, razumeti, sprejemati, varovati, vračati dobro za slabo, ljubiti sovražnike ... Vse je lahko, kajti ko je Jezus močan v nas, ego zelo oslabi …

Ostati … da bi večna pomlad vstajenja prišla do vseh. Jezus tudi danes in od vekomaj ponavlja tole naročilo vsem, ki želijo hoditi po njegovih stopinjah: »Vrni se domov in pripoveduj, kaj vse ti je storil Bog« (Lk 8,39).

Ustanovitelj DMŽ, duhovnik, kapucin br.Ignacio Larrañaga v Assisiju oktobra 2012

(prevod br.Štefan Kožuh)

……………………………………………………………………………………

 

Iz duhovnih beležk I.L.

Psalm 4,8-9
Dal si več veselja mojemu srcu,
kakor tedaj, ko je njihovo žito in vino v obilju.
V miru bom legel in počival,
saj ti, Gospod, sam skrbiš, da varno prebivam.

Psalm 5,8
Jaz pa po tvoji veliki dobroti
prihajam v tvojo hišo,
padam na kolena pred svetim templjem
v tvojem strahu.

Psalm 8,1.4
Gospod, naš Gospod,
kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!
Ko gledam nebo, delo tvojih prstov,
luno in zvezde, ki si jih utrdil:
kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?

Moja duša hrepeni po tebi ponoči,
moj duh te išče že navsezgodaj!

prevod iz španščine: br. Štefan Kožuh

……………………………………………………………………………………………

brat Ignacij je v svojih študentskih letih v Pamploni pisal poezijo.

Ne da bi izrecno hotel, je spomladi leta 1952, ko je imel 23 let, in to le nekaj mesecev pred svojim duhovniškim posvečenjem (20. decembra 1952) skiciral svoja hrepenenja, ki so se – po Božji milosti – izpolnila v njegovem življenju.

Pesem je bila objavljena v reviji Vértice, ki so jo izdajali kapucinski študentje tologije v Pamploni (pomlad 1952, št. 4).
Pesnitev apostolu

Kakšni vetrovi usmerjajo tvoja vesla?
Kam odhajaš s polnim naročjem zvezd
in od sonca ožarjenimi očmi?
Kje se porajajo večne korenine
sanj, pogledov in ljubezni?

Vidim te, kako razvnemaš z močjo mogočnih plamenov
prostrane gozdove človeštva,
kjer se pasejo lakomnost, ošabnost in okrutnost.

Vidim te, kako vstopaš v človekovo notranjost,
kjer se začenja področje megle
in se izgubljajo Božje steze.
Kako preplavljaš z žarečo svetlobo
njegove oči, prepolne večne noči!

Prerok, povzdigni svoj bronasti glas,
kakor srednjeveška trdnjava,
vzlic nemi samoti ljudi;
vzlic pretirani megalomaniji,
ki jim je, kakor Bogu, na sleherni ulici postavljen spomenik.
Poglej, že se vali na tvoja pota,
od vzhoda in zahoda,
večno profano donenje, ki hoče požreti tvoj bronasti glas.

Prižgi sredi svojega čela ugaslo zvezdo,
ki bo vodila ljudi.

Pred tvojimi očmi
se rojevajo neskončne poti preko nemih svetov;
izsušeni vodnjaki, bolečina in smrt
vsak večer pričakujejo tvoj nemirni pogled.

Kakor harfa pretrgaj ta glas proti slepečim lučem
ki dušijo človeške angele
ugonabljajo njihovo nedolžnost, njihov pogled in obličje.

Pospeši svoj trepet, ki preko valov vetra
prenaša tvojo neučakanost in hrepenenje po koncu.

Ko bo tvoje telo
dokončno počivalo v smrti,
bo na višinah zacvetel veličastni rožni grm,
žareč v rosi in soncu.

Jesus de Azpeitia

Prevod iz španščine: br. Štefan Kožuh

………………………………………………………………………………………………..