Odmik voditeljev DMŽ 2012

Odmik za Voditelje DMŽ na Brezjah, 13. – 15. 4. 2012

SPREMENJENJE

Kaj je namen našega srečanja? Predvsem, da se naše bitje, naše življenje napolni z ljubečo božjo navzočnostjo, navzočnostjo Boga, Očeta, da bi tako okrepljeni, oplemeniteni lahko šli v življenje in delali dobro, kot Jezus, ki je hodil iz kraja v kraj in delal dobro vsem. To je temeljni namen. Da bi pa mogli doseči ta cilj, se je treba seveda najprej ustaviti. Umaknili smo se iz našega običajnega življenjskega okolja, pustili smo doma vse svoje stvari, ki jih počnemo, ki so naše obveznosti, da bi se osredotočili na to naše notranje bivanje. Da bi začutili, kako Gospod govori v naši notranjosti. On nas je popeljal v to puščavo, da bi nam spregovoril na srce. Pomembno je torej razumeti, predvsem pa doživeti, izkusiti molitev, ki je ljubeč pogovor z Bogom, in ne le nek umski napor, s katerim hočemo na neki način ostati povezani z njim. Tudi to je, ampak še globlji je ljubeč pogovor z Bogom. Moliti torej pomeni ljubiti Boga in istočasno dopustiti mu, da me ljubi. To je čudovita definicija molitve. Ljubiti Boga in mu dopustiti, da me ljubi. Samo Bog ima ključ do moje duše in če On ne vstopi, bo moja duša ostala prazna. Svoj pogled moramo torej usmeriti v svoje srce, seveda pa tudi v Boga. Ne da bi se oddaljevali od stvari, ampak bi se prenovljeni vrnili nazaj v našo vsakdanjo resničnost. Torej to ni beg, ampak priprava na ponoven vstop v naše vsakdanje življenje. Jasno pa je, da do Očeta lahko pridemo samo po Jezusu Kristusu. On sam nam je rekel: »Nihče ne more priti k Očetu, razen po meni.« Kako bomo torej živeli ta dan? Molili bomo z Jezusom in kakor Jezus, ki nam pravi takole: »Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k mojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil« (Mt 6,6). Ta duhovna obnova zajema iz knjižice Način življenja voditeljev.

Naš ideal je živeti pozitivno držo na tej duhovni poti, kar pomeni, da znamo vedno znova začenjati. Da se nikoli ne ustavimo, da nas porazi, neuspehi, ne zagrenijo, ampak da rečemo, danes pač ni šlo najbolje. Morda celo danes sploh ni šlo, ampak jutri bom začel znova. S čim? Z zvesto molitvijo, s poslušanjem in premišljevanjem Božje besede, z zdravo avtokritiko ali samokritiko, predvsem pa s tem živim, živim odnosom z Bogom in seveda tudi s samim seboj. Z Bogom in s samim seboj. V njegovi luči, pravi knjižica Spremenjenja, boš vsak hip videl, ali napreduješ v Gospodovem duhu ali pa slediš svojim vzgibom, in ugotovil boš, ali hodiš v pravo ali v napačno smer – v njegovi luči. Lahko razločim, kje sem, na kateri poti sem. In končno, ko Božja navzočnost očisti srce, očisti dušo, sem pripravljen, da se izročim v njegove roke. Da bolj odprto sprejmem svojega bližnjega, da živim to univerzalno, svetovno bratstvo. Če se torej hočemo vcepiti v Boga, bomo to zmogli samo s pomočjo ljubezni. In ker ljubezen pomeni darovati se, bomo postali bolj božji le po poti darovanja.

Štiri meditacije bodo v teku dneva, dve dopoldne, dve popoldne, veliko bo govora oz. z vaše strani veliko poslušanja. Pot v Emavs smo brali sinoči. Predvsem bo zelo pomemben molk. Molk: notranji molk, ne samo zunanji, tudi notranji molk. Molk v razumu, molk v srcu in seveda tudi ta fizični molk okrog nas. Zakaj? Zato, da bi mogli dobro razumeti Gospodovo besedo v molku srca in jo globoko sprejeti. Glejte: razumeti in sprejeti. Vedno sta ta dva elementa pomembna. Razum, skozi katerega vstopajo stvari običajno in se potem usedejo globlje v moje notranje bitje, v moje srce. Da bomo vse to zmogli, se ne zanesimo le nase, ampak ponižno prosimo za duha, duha vstalega Jezusa. Kako pomenljivo je, ko je prišel mednje in rekel: »Mir vam bodi.« In potem je dihnil vanje in jim dal svojega duha. Dva darova: mir, to je tudi molk, ki ga bomo živeli, in pa Sveti Duh.

Povabim vas, da vzamemo knjižico Srečanje in zmolimo molitev Klicanje k Svetemu Duhu št. 9. Prva meditacija bo spregovorila o nam vsem znani temi, o močnih časih. In to je temeljna tema! Glejte, vedno znova se bomo morali vračati k njej. Sleherni od nas, ki je poklican oznanjati Jezusa Kristusa in njegovo kraljestvo, se mora vedno znova vračati sem. Brez tega ne bomo nikoli to, kar bi morali biti, se pravi žive priče. Življenjske stvari začenjamo razumevati toliko, kolikor jih začenjamo živeti, pravi knjižica Spremenjenja. Če jih samo hladno, razumsko opazujemo, se zdijo umetne. Če vere ne živimo, bo slej ko prej postala le skupek trditev, prazne besede. To nas sili k temu, da se vedno znova trudimo za živo, intimno srečevanje z Bogom. Zakaj? Prepričani smo, da naša vera ostaja živa in se še poživlja in poglablja samo z zvestobo močnim časom. Se pravi tistim časom, ki jih izrecno rezerviramo, da smo na samem s svojim Bogom. S tem raste in se krepi ta prijateljski odnos z Gospodom in po drugi strani tudi naša notranja harmonija. Kar pomeni čisto preprosto človeško trdnost. To, da se moram vedno znova okrepljen, tudi fizično, moralno in duhovno, soočati z življenjem, ki ni lahko. Danes je življenje, bolj kot kdajkoli prej, raztreseno. Zelo, zelo raztreseno. Človek dela tisoč stvari hkrati! Poznamo ljudi, ki hkrati berejo, gledajo televizijo, jejo, pijejo, vse naenkrat. Ljudje, ki sploh ne znajo več biti tiho, ki stalno govorijo ali kadijo ali pijejo ali pa enostavno morajo nekaj delati. Preprosto biti, samo biti, kakor da ni več mogoče. Ti ljudje so zelo nemirni, vedno morajo nekaj početi, recimo z rokami. Mi je rekel nekdo, ko je nehal kaditi, da se je trudil z opuščanjem kajenja, a ni vedel, kam bi z rokami. Prej je imel zaposlene. To je ta nervoza, ki je v človeku. Seveda pa to ne velja samo za nekatere , nekaj tega imamo vsi. Nekaj tega nosimo vsi v sebi. In to pomanjkanje zbranosti zelo jasno nakazuje našo težavo, da bi bili na samem s svojim Bogom in s samim seboj. Povezovali bomo dve stvari: ne gre samo za odnos do Boga, ampak odnos do samega sebe. Šele ko sem jaz jaz, lahko rečem, ti si moj Bog. Se spomnite tega stavka? Tak notranje nepovezan človek, o katerem smo govorili, kakor da ni več oseba, tista prava, trdna oseba. Prvo poglavje, ki ga moramo osvojiti je prav to: zavedati se, da je potrebno v sebi ponovno obnoviti to notranjo integriteto, celovitost, neke vrste obvladovanje samega sebe, zato se moramo vsake toliko časa umakniti iz vrveža, iz raztresenosti in temu služijo močni časi, ki so zelo zelo dragoceni. Zato, da se lahko srečamo s samim seboj in z našim Bogom. Toda odnosa z Bogom ni tako enostavno vzpostaviti in ga tudi ohraniti. Kajti Bog je tisti, ki nas vedno izziva. Veliko lažje je živeti malce dlje, na neki varni razdalji od tega božjega ognja, kajti on me vedno izziva. Vedno preverja moje življenje, moje drže. Zato je odnos z njim zahteven. On nam sicer vedno daje mir, a nas nikoli ne pušča pri miru. Po drugi strani pa dobro vemo, da če iščemo Gospoda, ga bomo tudi našli. Že v 5. Mojzesovi knjigi beremo: »Potem boš od tam iskal Gospoda, svojega Boga in ga našel. Če ga boš z vsem srcem in z vso dušo iskal, ga boš našel« (5 Mz 4,29). Mislim, da ga ni med nami, ki ne bi želel biti bolj božji. Vsi nosimo v sebi to željo. To je moje trdno prepričanje, da hočemo biti bolj božji. Da hočemo živeti resen odnos z Bogom. Zato ni druge možnosti, smo rekli, kot se vedno znova odločati za samoto. Če hočemo torej biti možje in žene, ki jim je Bog smisel življenja, se moramo vedno znova odločati za samoto in molk. Če zares izkusiš to samotno srečanje z Očetom, bo tvoja duša vedno napolnjena z mirom in močjo. Seveda pa se vedno pojavi skušnjava tako pri drugih kot pri meni, da se začnem opravičevati in izgovarjati, da nimam časa. Vprašanje časa je vprašanje prednosti, izbir. Tisto, kar hočem, za tisto imam čas. Je vprašanje ljubezni tisto, kar mi veliko pomeni, tisto kar imam rad, in imam za tisto čas. Bog je naš edini Rešenik, toda njegovo odrešenje ni magija. Nekaj kar bi se zgodilo samo po sebi, s par besedami. Mi smo tisti, ki ga moramo iskati, se odločati in živeti močne čase.

Zmolili bomo molitev Potrebujemo te št. 6.

Naslov prvega poglavja v knjigi Spremenjenje je Poznamo le tisto, kar živimo. Zelo pomenljiv naslov. V Svetem pismu najdemo vse polno izrazov, vse polno močnih trditev, kjer Gospod govori z izrazito jasnostjo in odločnostjo: Ne boj se, ne boj se. Hkrati pa moramo priznati, da ljudje umiramo od različnih strahov. Dejansko pa obstaja en sam strah, čeprav si tega ne priznamo in strahove prelagamo na različna področja našega življenja. Strah nas je lopovov, strah nas je teme, policije, strah nas je ščurkov, pajkov… To so bolj zunanji strahovi, potem so tu tudi notranji strahovi: strah pred smrtjo, strah pred boleznijo, strah pred ostarelostjo in tako bi lahko našteval še naprej. Te naše strahove prelagamo nekam na obrobje, na stvari, ki so zunaj nas, na stvari, ki so nekako pred nami; dejansko pa obstaja en sam razlog za tisti resnični strah. In kateri je ta razlog? Da stavimo sami nase. Da vse stavimo samo nase in zato ostajamo zelo zelo sami, raje bom rekel osamljeni. Zato nam Gospod pravi: ne boj se, in takoj dodaja: jaz sem s teboj. Premalo je reči samo: ne boj se, treba je slišati tudi: jaz sem s teboj. In to mi govori Bog v drugi osebi ednine. S teboj sem. Jaz sem s teboj.

V Spremenjenju beremo: Vse je odvisno od tega, ali vero živimo ali je ne živimo. Ali je Gospod res moj Gospod, ali je Oče res moj Oče, ali je Bog res moj Bog. Rečeno drugače, vero živim, ko živo izkusim, da si ti z menoj. Ti me obdajaš, ti me razumeš, ti me povsem izpolnjuješ in me vsega preplavljaš. Tedaj se res lahko vprašam: čemu strah? Da pa bo lahko Gospod z menoj, je potrebno, da ga stalno iščemo. V prvi kroniški knjigi beremo: Če ga boš iskal, ga boš našel. Podobno smo že prej v 5. Mojzesovi brali: Če ga boš iskal, ga boš našel. Kdor išče ta najde. To vežemo s srcem, in tako se zgodi ta globok odnos z Bogom, in to s pomočjo molitve. Znotraj močnega časa. Prav v molitvi, v tem živem odnosu z Bogom, gradimo znotraj sebe strukturo, recimo temu kar utrdbo, da bomo premagali vse strahove. Molitev je torej tista močna obramba, trdno stkana mreža, ki nas ščiti. In vsaka molitev je ena nitka več v mreži, ki nas varuje in ščiti.

Rekli smo, da je naslov prvega poglavja knjižice Spremenjenje Poznamo le tisto, kar živimo. In življenje je lahko življenje z Bogom, ki je lahko samo individualno. Kar tako masovnega ni. To lahko postane takšno samo, če posamezniki, ki živijo z Bogom, pridejo skupaj in nastane občestvo, potem je to tudi občestvo, ki je živo. Ena sama je zapoved in velja za vsakega posebej, za vsakega posebej. Ljubi, ednina. Ljubi Gospoda, svojega Boga z vsem srcem, z vso močjo, z vsem mišljenjem. Bolj kot vse drugo. V ednini. In Boga ljubim na kolenih. Ko rečemo, da Boga ljubimo na kolenih, s tem ne mislim dobesedno in nujno, fizično na kolenih. S tem je mišljeno: z dušo in srcem, ki poklekneta, kar pomeni, ki častita Boga, Očeta, ki je na skrivnem. Dobro imejmo v zavesti naslednje: veliko teorije o molitvi ubija molitev. Moramo se učiti moliti in to tako, da molimo, kot se učimo živeti, tako da živimo, učimo hoditi, tako da hodimo, plavati, tako da plavamo. Vsaka izkušnja molitve je osebna in je ni mogoče prenesti, kar podariti. Poslati po e-pošti. Je moja, osebna, enkratna. Čas, ki ga v narekovaju rečeno »izgubljamo z Bogom«, je tisti najpomembnejši čas, je čas, ki šteje za večnost. Nič manj. Vse drugo je minljivo. Frančišek je rekel: »Samo Bog je in to mi zadostuje.« Velika napaka je, če rečemo, da pač ne moremo moliti, ker manjka časa. Ni res, da manjka časa, pravi razlog je drugje. Manjka prednostna izbira za to, da bi bil z Bogom. Zato, ker mislim, da sem vedno tako strahotno zaposlen. Še en odlomek iz knjižice Srečanje, ki govori o začaranem krogu. Poznamo ga, pa se ga spomnimo. Manj, ko moliš, manj imaš želje po molitvi. Manj, ko imaš želje po molitvi, manj moliš, manj ko moliš, bolj se začne Bog odmikati. A Bog se ne odmika, le človeka se polašča občutek, da je Bog manj Bog v njem. Kot, da postaja vedno bolj oddaljen, kot da skoraj ne bi več obstajal. Kaj torej storiti, kadar se nas polasti ta občutek. Odgovor poznamo. Moliti, čeprav v nas ni želje. Seveda nekateri ljudje pravijo moliti ja, ampak samo takrat, ko imam za to željo. In na ta način človek misli, da ohranja svojo neodvisnost, da je zrel, in že ve, kdaj rabi in kdaj ne rabi; s tem pa se nezavedno zapira v neko otročjo igro, ki mu gotovo ne bo koristila. Napačno je razmišljati tako. Kaj bi bilo, če bi rekli recimo tudi takole: študirati takrat, ko mi ustreza, delati takrat, ko mi se mi zljubi. Kje bi se končalo življenje, če bi tako ravnali. V anarhiji. Če hočemo torej živeti uravnoteženo življenje, moramo vzpostaviti neko hierarhijo vrednot. Moramo si organizirati življenje v skladu s to hirarhijo vrednot. In za nas kristjane je prioriteta to, da smo z Bogom, da živimo ta živi osebni odnos z njim. Razumeli bomo Jezusovo povabilo, ki pravi: Dajte Bogu kar je božjega. Dajte Bogu kar je božjega. Zahvalimo se zdaj Gospodu za to spoznanje, kako pomembno je dati Bogu, kar je božjega, s Psalmom 138.

Na začetku smo rekli, da moliti ni lahko. Zares moliti ni lahko. Po drugi strani pa moramo vedeti, da je v naši človeški naravi težnja, da se izogibamo naporom, da iščemo najlažje poti. To je v naši naravi, nek samoobrambni mehanizem je to. Toda resnično se ustaviti, vzeti si čas za ta intimni dialog z Gospodom, moliti globoko poglobljeno, to ni lahko. Ponavljam še enkrat: naš instinkt je, da se skušamo izmakniti naporom in je zato tudi naše hotenje, da bi bili res intimno z Gospodom, podvrženo temu instinktu. A ta vedno znova napada. Vedno znova ga hoče malo omiliti: Ni treba toliko, ne. Da bi ta notranji konflikt presegli – ko je na eni strani želja, hotenje, da bi molili zares osebno, globoko, intimno, na drugi strani pa želja, potreba, gon izmakniti se naporu – je treba v sebi gojiti trdno prepričanje, da je molitev zame bistveno potrebna. Izredno pomembna. Ta notranja gotovost o božji navzočnosti v meni pa je sad vere. Sad vere. Ko začnem moliti, pravi knjižica Spremenjenje, Bog počasi postaja navzoč v meni. In kolikor več molim, toliko bolj je on zame Nekdo. V meni sije svetloba njegovega obličja. Boga čutim vedno bližje. Vedno bolj je živ in navzoč. Tu pa se obrne ta krog, začarani krog, ki me je prej v cerkvi odrival na obrobje, vedno bolj na obrobje – z Njim sem vedno manj, vedno bolj ohlapno. Če pa se trudim in v veri delam te korake, se smer obrne in učinek spremeni. In še ena druga pomembna stvar je, ki jo moramo omeniti, ko govorimo o molitvi: namreč ni le duša, ki moli, ampak je tudi telo, ki mora moliti.

Psalmist v Psalmu 84, 3. vrstica pravi: Moje srce in moje telo vriskata k živemu Bogu. In apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom dodaja: Mar ne veste, da ste božji tempelj in da božji Duh prebiva v vas, v vašem telesu torej. Torej tudi telo je pomembno. Ko se torej odpravimo v čas molitve, se moramo tudi odpraviti na nek kraj molitve, na kraj, ki nam je dragocen, ki nam pomaga moliti, se pravi, duša in telo se nekam premakneta. Ko je to le mogoče, včasih ni. Ko je to le mogoče, je potrebno upoštevati tudi telesno razsežnost molitvenega življenja. Poznamo tudi in vemo, da nam lahko pri tem pomagajo tudi določene umiritvene vaje, ki niso vzhodnjaške tehnike, in ki niso same po sebi molitev, ampak so pripravna molitev; temu zdaj ne bi posvečal posebnega časa, ampak kljub vsemu je vredno in potrebno upoštevati tudi razsežnost telesa pri molitvi. Predvsem pa seveda upoštevati sodelovanje duha in telesa. Duha in telesa! Duh, ki giba telo, in telo, ki podpira z določeno držo duha. Rekli smo, da je veliko teorije smrt o molitvi, smrt za molitev, da je treba moliti, da ta oživi. Zato sem tu ustavil svojo besedo in povabil bi vas na tak prvi močni čas. V tem času vas vabim, da se vsak umakne v svoj samoten kotiček, da skuša čim bolj odmisliti, odstraniti, pustiti vse, poklicati Svetega Duha. On je tisti, ki oživlja. Mi verujemo v Duha, ki oživlja. V vsaki veroizpovedi to ponavljamo. On bo oživel naše srce, on bo oživel naše hrepenenje, našo žejo po Bogu, on samo on, ne mi s svojo pametjo. Mi ne moremo sami sebe zagnati v tek, mi ne moremo tega napraviti. On pa lahko. Sveti Duh to hoče narediti, zato ga ponižno prosimo, da oživi v nas ta tok molitve. Čisto jasna je Pavlova beseda, Sveti Duh je tisti, ki kliče v nas Abba, Oče. Ne mi. Torej v tej samoti kličite Svetega Duha s spontano molitvijo, potem pa s pomočjo molitvenega branja. Vstopite v intimni odnos z Gospodom.

Pri tem vam lahko pomagajo tri molitve iz molitvenega priročnika Srečanje: Vzemi me (št. 35), V luči tvoje podobe (št. 48) in Z nami si (št. 50).

Drugi korak, ki ga hočemo narediti v tem našem dnevu, je zdrava avtokritika. Ni lahka, je pa zelo potrebna stvar v našem življenju. Traja celo življenje, kajti na stara leta človek postane zalo slabo kritičen. Kaj nas čaka? Torej dve močni orodji; dve močni orodji, ki jih želimo vzeti na pot našega življenja sta: zavzetost za močne čase, se pravi zavzetost za resno, osebno, globoko molitev. In drugo orodje, ki je avtokritika. Ampak poudarjam še enkrat, zdrava avtokritika, ki nima nič opraviti z avtocenzuro ali pa z obsedeno željo, zaskrbljenostjo za samega sebe in še manj s kakšnim kompleksom krivde. Te stvari hočemo jasno razločiti. Kompleks krivde se hrani v dveh temeljnih, notranjih čustvenih razpoloženjih. V žalosti in v sramovanju samega sebe. Dočim se zdrava avtokritika hrani v ponižnosti in zaupanju. Ponižnost in zaupanje je osvobajajoči par mojega življenja. Vsi dobro vemo, da je naše življenje neke vrste mešanica žalosti in veselja. Pomembno je, da ne dovolimo, da bi zagrenjenost udušila veselje. In to dosežemo tako, da se odpremo ponižnosti in zaupanju. Naš brat Ignacio pravi takole: Avtokritika je v skladu s ponižnostjo, modrostjo, objektivnostjo, odrešenjem. Dvigniti moramo glavo, odpreti oči in pogledati vase. Včasih je avtokritika grenka, ker zadeva našo nečimrnost. Ponižna avtokritika pa nima težav. Ne boj se ponižne avtokritike. Pusti ob strani krivdo in iskreno poglej resnici v oči. Vprašaj se, kaj je dobro in kaj ne. In če ni dobro, kakšen je razlog za to. Tako se dan za dnem učimo hoditi po tej varni poti. Zgleda zelo preprosto, vendar ni lahko, kajti resnica zaboli, hkrati pa vemo, da je le vaja. Toda mi se zaradi različnih pritiskov izogibamo temu, da bi resnici pogledali v oči, kakor, da nočemo videti, kakor da nočemo slišati. Zato je zdrava avtokritika sveto področje, kjer smo mi zares mi. In Ignacio pravi: Na nek način mi govorimo je to »prvi dar« Svetega Duha. In nadalje pravi, da nihče ne more te avtokritike storiti namesto nas. Je pač avto, moja in samo moja. Čemu torej služi ta avtokritika? Uči nas, kako boljše, lepše živeti, ne samo v skupnosti, ampak tudi kot posameznik, kot jaz. Uči nas živeti umetnosti srečnega življenja. Nesrečnež je vedno na nek način nevrotik. In prav problem nevrotika je nesposobnost za avtokritiko. Biti srečen, pomeni najprej biti svoboden, znati se osvobajati teh notranjih tesnob. To je proces, ki traja celo življenje, do smrti. Avtokritika je torej prava, zdrava, iskrena, je eden najmočnejših elementov samopomoči, ki nas osvobajajo tesnobe. Če se bomo osvobajali tesnobe, bomo bolj srečni. In bolj srečni bomo toliko, kolikor bomo manj trpeli. In veste zakaj? Kolikor bolj poznamo sami sebe, kolikor bolj poznamo svoje odzive, toliko bolj lahko vodimo svoje življenje. Lahko vodimo in usmerjamo. Vendar moramo po drugi strani vedno znova priznavati, prepoznavati, da smo v sebi dostikrat utesnjeni, negotovi, nesrečni. Ampak to ne zaradi drugih, čeprav ponavadi valimo krivdo na druge, ampak zaradi našega notranjega dogajanja, zaradi naše reakcije na to, kar je drugi storil. To je pomembno. Ne predvsem ali zgolj zaradi tega, kar je drugi storil, ampak zaradi moje reakcije na to, kar je storil. Taki sovražniki so v nas, poznamo to resnico. Naši sovražniki so v nas. Sveti Hieronim je rekel: »Moj nemir, moje trpljenje je z menoj, je v meni. Samemu sebi sem nevaren.« Kako torej opraviti to zdravo avtokritiko? To nima nič opraviti s tem, da bi se kakorkoli samoponiževali, samokaznovali. Nikakor ne, ampak povsem nasprotno. V knjižici Spremenjenje, oziroma Način življenja voditeljev v prvem poglavju beremo tole: »Česa bi se bal? Ničesar. Kaj te lahko užalosti? Prav nobena reč. Česa bi se moral sramovati? Ničesar. Za vekomaj je treba pokopati te glagole. Predvsem in najprej. Imej neskončno potrpljenje sam seboj.« In apostol Pavel v pismu Korinčanom 11 poglavje 31 pravi: »Če bi mi presojali sami sebe, ne bi bili sojeni.« To je kot srečanje s seboj. In v drugem pismu Korinčanom 13,5 piše: »Sami se preverite, ali ste verni in preizkusite se.« To je kar resen, nenehen poziv k iskrenemu pogledu vase. Kako torej opraviti to avtokritiko? Preverimo. Naredil si neko stvar napačno in drugi ti pravijo, da to kar si storil, ni bilo dobro, ni bilo prav. Ti pa se začneš braniti in to močno, in sicer zato, ker se oklepaš svojega egoizma in trdiš, da je to, kar si naredil dobro in je prav in pika. Zelo pogosto se nam dogaja to, zelo pogosto. Ampak prav to je trenutek, ko lahko zaživim zdravo avtokritiko, ko lahko premislim, če je tisto, kar sem storil res prav. Ali pa imajo morda prav ti drugi, ki mi govorijo, da ni bilo vse tako dobro in vse tako prav, kot mislim jaz. Preden pridem do zaključka, kaj je prav in kaj ni prav, je dobro pomisliti: in kaj če imajo tudi drugi prav glede tega, kar sem storil in so mi to iskreno povedali, to je avtokritika. Moj najhujši sovražnik sem, moj ego. Ta je izvir vseh žalosti, strahov, tesnob, stisk, zaskrbljenosti. To nezdravo oklepanje svojega ega, jaz, jaz vem, jaz znam, jaz. Če pa uporabim to orodje samokritike, bom napredoval na moji poti v globine mojega bitja, kajti le tam sem res to, kar sem. Tisto, kar pa mislim, da sem, pa je zelo prehodno. Ne bodimo torej v skrbeh za to, kaj bomo, s čim se bomo srečali, kje nas čaka kakšen sovražnik. Ne, bodimo to, kar smo. Avtokritika je eden od korakov na naši poti, ki nam pomaga srečati korenine naših stisk, tudi naših čustvenih pomanjkljivosti in jih hkrati premagati. Ne samo srečati, to je premalo, ampak jih hkrati tudi premagati. Kaj je torej smisel našega življenja? To je tista vrednota, ki daje vrednost vsem drugim vrednotam. V prvem poglavju knjižice Način življenja voditeljev imamo čudovit razdelek, točka 1.9, v katerem najdemo zelo dobre smernice, kako najti resničen smisel našega življenja. (1.9 Eno samo hrepenenje biti sveti kakor Jezus.)

Na začetku smo rekli, da si bomo pomagali v življenju z dvema pomembnima orodjema, ki sta molitev in zdrava avtokritika. Kaj imata ti dve orodji skupnega? Kaj ima avtokritika opraviti z molitvijo? Zakaj ju moramo uporabljati skupaj? Odgovor je naslednji. Če nismo tesno povezani z Bogom, če naše oči, naš notranji pogled ni oprt vanj, bomo na razburkanem morju naših negotovosti kmalu potonili. In vemo, da je življenje pogosto zelo razburkano morje in da smo sami na tem morju zelo negotovi. Poudarjam: sami smo zelo negotovi. Jezus nas zelo jasno pouči o tem nujnem odnosu molitve in zdrave samokritike. 14. poglavje v Matejevem evangeliju govori o Jezusu, ki hodi po vodi in seveda o Petru, ki mu je bilo tudi do tega, da bi poskusil. Jezus mu je odvrnil, naj pride, in Peter je pogumno zakorakal po površini vode, a ne dolgo. Dokler je bil njegov pogled jasno uprt v Jezusa, je šlo brez težav. Ko pa je pogledal na valove in ni več gledal Jezusa, se je prestrašil in se je začel potapljati. In Jezus mu reče: Malovernež, zakaj si podvomil? Kaj je pomen teh besed: Malovernež, zakaj si podvomil? Še enkrat se vrnimo nazaj. Ko je Peter povesil svoj pogled, ko njegov pogled ni bil več uprt v Jezusa, ampak bolj vase, ko na njem ni več privlačne Jezusove moči, ko je videl samo še samega sebe, se je vse sesulo. To Petrovo izkušnjo moramo pogosto prenesti v naše osebno življenje in vedno znova slišati moč Jezusovih besed: Malovernež zakaj si podvomil? In kaj ohranja našo vero živo? Molitev. Samo molitev. Zato je potrebno slišati besedo Svetega pisma, ne eno, ampak več različnih, ki pa govorijo o isti stvari. Bodite budni, ostanite budni. Čujte in molite. Vedno molite in se ne naveličajte. Čujte in molite. Molite zato, da boste ostali močni, da boste bedeli nad seboj in to z orodjem zdrave samokritike. S pomočjo molitve se povezujemo z Bogom in tako se njegova navzočnost v nas utrjuje, krepi. In ko je on močan v nas, takrat lahko mirno uporabimo orodje samokritike, brez kakršnega koli kompleksa krivde ali pa avtocenzure. Dvigni svoje srce k Očetu, k našemu ljubljenemu Gospodu Jezusu po molitvi. Prosimo njegovo pomoč, njegovo varstvo, njegovo vodstvo, njegovo razsvetljenje, da bi On osvetlil to našo notranjo pot. Molitev je torej tista moč, ki ohrani Jezusa živega v našem srcu. Če pa postaja moja molitev vedno krajša, vedno bolj površna in površinska, se oddaljujem od njega in tvegam, da se bom izgubil v svojih zelo subjektivnih pogledih na moje ravnanje in seveda tudi na ravnanje drugih, in tukaj je odpovedalo orodje zdrave samokritike. Ko človek opušča močne čase, njegova duhovnost slabi, postaja negotov. Zakaj? Zato, ker nima svojega pogleda uprtega v Jezusa, ampak v samega sebe. Pa sezimo še po dveh kratkih odlomkih iz naše knjižice Način življenja voditeljev. Smo pri prvem poglavju. Mi pa nasprotno postavljamo v temelj in v središče vsega sijočo podobo našega Gospoda Jezusa Kristusa. Vse naše prizadevanje teži za tem, da bi v svoje življenje potrpežljivo in skrbno prenesli vse življenjske poteze Gospoda Jezusa. In še ena misel. Ko pride ura, v kateri se ti zdi, da nazaduješ, namesto da bi napredoval, je rešitev ena sama. Obdržati se na nogah. Vztrajati, preživeti. Kadar te kakor nočna tema obda občutek nekoristnosti in misliš da je vse le izguba časa. Kadar ti lena suhota ali megla naveličanosti zleze v kosti in ti prihaja na misel, da bi vse zavrgel, naj v tvojih ušesih odmevajo Učenikove besede: čujte in molite.

Poiščimo Molitev upanja, št. 16. Spet in vedno znova kličimo Svetega Duha, Duha, ki oživlja. Nikoli ne pozabimo, da je on tisti, ki oživlja našega duha. Brez njega ne gre. Ko torej kličeš Svetega Duha in skušaš doseči globok notranji molk, bodi pozoren na svoje dihanje, na to, da si, živiš. Ruah, hebrejska beseda za duha, zelo dobro izraža ta dih, ki je Božji dih. Jezusov zadnji izdih je bil izdih Svetega Duha za vso Cerkev. Ne samo smrtni izdih, ampak izdih življenja za nas. Torej tudi skozi to dihanje občutimo, kako nas duh napolnjuje. Torej nekaj časa bodi pozoren tudi na ta čisto vsakdanji, nenehni dih, na dihanje, ki se ga 99,99 % ne zavedamo. In vendarle je, vedno je in zato smo, kot duh je in zato smo, čeprav se tega ne zavedamo in je zelo dragoceno, da se ga zavedamo. Da ga sprejmemo. In ko tako opazujemo svoje dihanje, vemo, da ko vdihneš, se telo napne, ko izdihneš, se sprosti, in ta ritem lahko lepo porabimo za molitev. In sicer tako, da v fazi izdiha, v fazi sproščanja in napetosti izrekamo kratek stavek. Jaz vam bom predlagal štiri stavke, štiri kratke misli, koliko vam bodo prišli prav, boste sami presodili. Prvi stavek bi bil lahko: Jezus, verujem v te. Drugi, Jezus, upam v te. Tretji: Jezus, usmili se me in četrti: Jezus, izročam se ti. Vzemi enega in ga ob izdihih, ni nujno ob vsakem, lahko tudi ob vsakem tretjem, ob vsakem petem izreci. Dokler ti ta en sam stavek, ena sama misel pomaga biti z Njim, ni treba seči po drugih. Je dovolj en mostiček, da pridemo z enega brega reke na drugi breg. Ne rabimo sto mostov. Če pa se ta izčrpa, vzamemo drugega in potem tretjega, če je potrebno. Tako se bosta duša in telo v nekem sozvočju, v medsebojnem sodelovanju, medsebojni podpori dvigala k Bogu in mu dovoljevala, da postaja vedno bolj znotraj v meni. Vedno bolj živ v meni, da bo tudi v meni gorelo srce kakor v onih dveh, ki sta toliko časa hodila z Jezusom, pa še vedela nista, s kom hodita. Mi pa vemo, glejte, mi vemo, s kom hodim, kdo hodi z nami. Jezus. Pomembno je to ime Jezus. Zadnje dni beremo odlomek iz Apostolskih del. Peter in Janez ozdravita mrtvoudnega v templju. Nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, da bi se zveličali. V Jezusovem imenu je bil ta ozdravljen in hodi in je tu pred vami.

Tretji korak, ki se sklada z drugim poglavjem knjižice Spremenjenje oziroma Način življenja voditeljev, govori o izpraznjenosti samega sebe. Izpraznjeni sebe. Dva načina, dve področji: telesno in duhovno. Kaj pomeni to izpraznjenost, izprazniti se na telesni ravni, vemo. To pomeni sprostiti se, sprostiti roke, telo, celotno telo in ne samo to, tudi svoje misli, svoja občutja, svoje spomine. To spada v sklop različnih umiritvenih vaj, ki jih poznamo, ki so bolj ali manj dobrodošle, kot priprava na molitev. In kaj ostane, ko se zgodi bolj ali manj uspešno ta izpraznjenost sebe? Ostane navzočnost mene samega v meni samem. Jaz sem jaz sam in iz tega se potem rodi tisti čisti vzklik: »In ti si moj Bog!« Ko sem jaz jaz, šele lahko rečem, da si ti moj Bog. In to lahko potem dolgo, dolgo, dolgo ponavljam. V tej samoti, izpraznjenosti, sva lahko vedno bolj eno. To je izpraznjenost na telesni pa tudi duševni ravni, če hočete, ni pa to duhovna raven. Kaj napolnjuje tako zelo spontano in zelo naravno našo notranjost? Ego, ego, jaz v negativnem pomenu. Ego, egoizem pomeni samoljubje. Pomeni neko manijo po tem, da bi bil pomemben, velik, pomeni žejo po slavi, pomembnosti. Vse zame, nič za tebe. Pomeni nečimrnost, ki drugega zaničuje. Ego, ki hoče obvladovati vse in vsakega. Tudi mnenje drugih ljudi. Ti notranji vzgibi pa niso nujni, če se z njimi soočim in če dovolim, da korak za korakom vstopajo v mene tudi vzgibi ponižnosti, vzgibi potrpežljivosti, vzgibi razumevanja, odpuščanja, sprejemanja itd. Tako se v meni začne vzpostavljati kraljestvo ljubezni in novi odnosi. Če torej dopustim ponižnosti, da začne vplivati na moje bivanje, da začne, če hočete, prevzemati prostor, ki ga ima doslej ego, ponižnost. Duhovna izpraznjenost pomeni napraviti prostor samemu sebi. In to rodoviten prostor, v katerega bo lahko začel pritekati tok ponižnosti, ki bo oplajal, naredil rodovitno mojo notranjost. Tok ponižnosti pa se rodi, izvira v izročanju svoje lastne volje Bogu. Nihče ni ponižen po naravi sam od sebe. V nas vedno živi in bo do konca živel ego, ki se vedno upira, ki vedno išče tisto, kar me dela pomembnega in si vedno hoče, tako stvari kot osebe, prilaščati, jih hoče imeti za sebe, si jih hoče podrediti. Zato je tako, tako pomembno, da nenehno živimo to držo izročitve, izročitve v Očetove roke, kar pomeni, da se vračamo k tistemu prvotnemu izviru. Da pripadamo Bogu, ne da smo sami svoj gospodar in še več, tudi da hočemo biti gospodar drugega, ampak da se zavedamo, da smo božji, da smo ustvarjeni tako mi kot tudi drugi in da nimamo nikakršne pravice, da bi si karkoli in kogarkoli prilaščali, podrejali, izkoriščali. Torej Bogu izročamo ta še kako živ ego, ki je na neki način samouničevalen, vso našo ošabnost, vse našo samoljubje, vso našo upornost, vso našo žalost, vse tisto, kar zavračamo, vso našo ranjeno ljubezen. Samoljubje nas rani. In najboljši način kako ga premagati, je iskrena ljubezen in zdrava avtokritika. V kolikor živimo to zdravo avtokritiko, se zmanjšuje samoljubje. Torej izročati Bogu vse negativne, agresivne sile, ki so v nas. Tako lahko počasi, počasi postajamo in se spreminjamo v božje ubožce. Anavim. Samo ponižnost, počasi v velikem loku spreminja ubogega človeka, to kar resnično smo, v božjega ubožca, to kar hočemo biti. Kajti samo tisti, ki je ubog v Bogu, je resničen, ker se vedno izroča v božje roke, ker ga je Bog na nek način udomačil, če rečemo tako po domače, ker hoče ostati v božjih rokah. Jezus je rekel: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen. Latinska beseda krotak izvira iz korena, ki pomeni udomačiti in ni naključje, da v molitvi k Svetemu Duhu št. 9, molimo: ukroti neukročenega duha. Mogoče bi bil boljši prevod: udomači neukročenega duha. Čim večja je ta izročitev, večja je notranja izpraznjenost in večja kot je notranja izpraznjenost izpod oblasti lastnega jaza, večji je prostor, širši je prostor za Jezusa, ki lahko prevzame mesto v meni in mi šepeta: Uči se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen. Ta reka ponižnosti se potem širi in vedno bolj namaka suho zemljo, zato spet v tej isti molitvi k Svetemu Duhu molimo napoji žejno zemljo. Duh ponižnosti napoji to žejno zemljo, ki jo žeja po samoljubju. Ne, ne! Ti, Duh ponižnosti, napoji to mojo žejno zemljo, da bo rodovitna za dobra dela. Pri preroku Miheju v 6. poglavju, 18. vrstnica beremo: »Oznanil ti je, o človek, kaj je dobro, kaj Gospod hoče od tebe. Nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš dobrohotnost in ponižno hodiš s svojim Bogom.« Dolga je ta pot, dolga in v Načinu življenja voditeljev imamo čudovito molitev na strani 56. Molitev za ponižnost. Torej noč in dan kopljem v vedno temnejše globine svoje notranjosti, da bi pogasil plamene zadovoljnosti in posekal tisočglavo nečimrnost. Izprazniti sebe pomeni razlastiti se. Te lastnosti bomo zdaj pogledali. Kaj pomeni izprazniti sebe, kaj pomeni razlastiti se. Prvi sovražnik, proti kateremu se moramo boriti je redno prilaščanje. Ljudje želimo, da bi bili srečni. Želimo biti srečni. Toda zato, da bi bili lahko srečni, je neobhodno potrebno, da se ta želja spremeni v prepričanje, da smo lahko srečni. In to prepričanje v odločitev, da bi bili srečni. Želja, prepričanje, odločitev. Odločitve pa morajo potem, ko se zgodijo vsaka na svoj način, na nek način reorganizirati naš način življenja. In tukaj seveda se bo vedno pojavil nasprotnik, ki mu to ni všeč. Tisti gospodovalni duh v meni, ki si želi stvari prilaščati, tisti naš način bivanja, naš način življenja, ki si reče, ti si pač tak, preprosto se sprejmi tak, kot si. Ne se preveč napenjati, ker ti ne bo kaj dosti uspelo, in potem se počasi prepričujemo in uspavamo, ker hočemo biti lastniki samih sebe. Toda, če smo pripravljeni iti preko tega glasu, če smo pripravljeni in hočemo biti svobodnejši, moramo hoteti biti drugačni in ne lažni lastniki ali sužnji sami sebe. Mi smo sposobni, vedno seveda z božjo milostjo, iti preko samih sebe. Lahko se osvobodimo in moramo se osvoboditi lastnih predsodkov, ki jih je v nas vse polno. Prav to osvobajanje lastnih predsodkov je zelo pomembno in to bom poskusil pojasniti s primerom. Resničnim primerom.

Eden od udeležencev na Delavnicah molitve in življenja je na šestem srečanju sklenil, da bo skušal, da se bo potrudil izboljšati svoj odnos do žene. In si je rekel: Prav, ne bom začel pri kakšnih velikih stvareh, ampak pri vsakdanjih, majhnih. In taka vsakdanja majhna stvar, ki je med njima povzročala kar precej zoprnih konfliktov je bila naslednja: Ta mož je vsako jutro, ko si je umival zobe, pustil odprto tubo in umazan lijak. In seveda se je žena vsak dan jezila, češ kakšen da je, da ne skrbi za nič in pušča za sabo samo neurejenost. Vsak dan. Odprta tuba in popackan lijak. Zoprno. Dejal si je: ja, tukaj bom začel. In tako je začel in po štirih dneh se žena postavi pred svojega moža in pravi: A tako, zdaj si si pa nehal umivat zobe? Predsodek. Da se ne more spremeniti, da je vedno tak, da bo vedno puščal odprto tubo in umazan lijak. Predsodek. Potruditi se moramo, da se osvobodimo predsodkov, da je drugi sposoben biti drugačen. »Vi sodite po mesu – pravi Jezus – jaz ne sodim nikogar.«

Drugo področje je narediti trdne, trdne odločitve. Če bi bile naše odločitve trdne, se pravi, da bi resnično pomenile spremenitev, potem bi se z nami nekaj zgodilo. Takole pravijo v knjižici Spremenjenje: Nenehno moramo biti na preži in skrbno paziti na skrivni in podzavestni svet nagibov, da bi tako vedno lahko usmerjali svoje namene in da bi Bog, njegova slava in njegova volja ostal prvi in zadnji cilj vsakršnega našega delovanja. Torej biti moramo zahtevni do samih sebe in čuječi nad temi svojimi trdnimi odločitvami. Biti zahteven, pomeni zavzeti se z močjo, z natančnostjo zato, da premaknem nekaj na mojem tako duhovnem kot moralnem, kot čisto konkretnem področju, tam, kjer sem pač šibak. Da se soočim, če izrečemo to staro, pa še vedno veljavno besedo, s svojo grešnostjo in jo poskušam odpravljati. Toda istočasno, ko smo zahtevni, moramo biti do sebe tudi razumevajoči. To ne pomeni popustljivi ampak razumevajoči. Pomeni, da se znamo sprejeti, znamo sprejeti svoje omejitve, da vemo, da veliko hočemo, zelo malo pa zmoremo, da mirno sprejmemo tudi to, da delamo tisto, česar nočemo. Da se zaradi tega ne vznemirjamo in ne žremo sami sebe.

V knjigi Vrtnica in ogenj zapiše brat Ignacio takole: Ni namreč pomembno tisto, kar delam, temveč namen, s katerim to delam. Skrivnost obstaja v skrajnih in najbolj skritih razlogih na robu podzavestnega sveta. Torej je bistveno le eno. Bog bi moral biti tisti glavni in edini razlog vsega, kar delam, govorim, pišem in tako naprej. Zadnji razlog je tisto ozadje, ki vse spravlja v tek. Biti moramo torej zelo, zelo potrpežljivi in hkrati mirno vztrajni, da tudi po stotem porazu začnemo znova, zavedajoč se, če ne bi bilo napak, kako bi se sploh kaj naučili, ker se le na napakah največ naučimo. Ne gre torej za neko trdo rigoroznost, ampak za resnost v prizadevanju. Prvo poglavje te notranje osvoboditve je v tem, pravi brat Ignacio, da postanemo samemu sebi prijatelji. Da smo samemu sebi prijatelji. Potrebno je torej, da vložimo, zato da bi se spremenili, veliko napora, veliko zavzetosti, toda vzporedno s tem mora vedno hoditi tudi mir, sprejemanje samega sebe, tudi raznih padcev. Gospod, daj mi milost, da bom prijatelj samemu sebi.

Tretja točka na tem področju je tudi poznavanje samega sebe. Kdor se kolikor toliko pozna, bo zmogel tudi prepoznati v sebi tisti zlagani jaz v nasprotju od pravega jaza. Se pravi masko, izločiti masko s prave, resnične podobe. Katere so tiste najbolj očitne stvari tega zlaganega jaza. Najprej je to egoizem. Prvi greh Adama in Eve. Egoist je tisti, ki je zelo občutljiv do samega sebe in neobčutljiv za druge, ki se poslužuje drugih in nikomur ne služi, ki je poln samega sebe, kar je pa čisto nasprotje od izpraznjen samega sebe. Pri Jobu in sicer v 42. poglavju, zelo zelo na koncu dolge Jobove zgodbe beremo tele besede: In Gospod je obrnil Jobovo usodo, ko je prosil, ko je molil za svoje prijatelje. Dokler se je Job branil, zagovarjal svoje, se ni in ni premaknil z mrtve točke. Ko je Job videl, da to ni boljše, ampak da je treba prositi za svoje »pametne« prijatelje, velike teologe, da bi tudi oni spoznali svojo zmoto, takrat se ga je Gospod usmilil. Job ni več središče samega sebe, ampak središče samega sebe postavi izven sebe, v drugega in takrat ga je Bog lahko rešil. Torej to je egoizem. Racionalizem, jaz bi temu rekel pametovanje. Pametovati pomeni, da z različnimi navideznimi razlogi skušam prikriti, opravičiti to, kar pač ni opravičljivo. Opravičevanje je prva posledica egoizma. Tudi to sijajno obvladata Adam in Eva. Dobro se je spomniti, kaj pravita. Človek je rekel: Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel. Gospod Bog je rekel ženi: Zakaj si to storila? In žena je odgovorila: Kača me je zapeljala in sem jedla. Skušnje. Mož pravi žena, žena pravi kača, kača pa ne more govoriti in se zgodba konča, navidezno pa se ni končala. Je še vedno v nas.

Greh proti Svetemu Duhu. Smo večkrat slišali in ponovimo. Ne pomeni, da Bog ne odpušča. Bog vedno odpušča. Ampak tu je naš racionalizem, to pametovanje, to nepriznavanje naših napak in tako zapiramo vrata zdravi avtokritiki. Mi pa smo rekli, da je prava avtokritika »prvi dar« Svetega Duha. Če zapremo vrata Svetemu Duhu, mu preprečimo, da bi deloval v nas. In to je greh proti Svetemu Duhu, da mu ne dovoliš, ne dovoliš, da deluje v tebi. To pametovanje z različnimi, navideznimi razlogi je zelo aktualno tudi, ko gre za močne čase. Ko imamo toliko za postoriti: doma, v župniji, v odnosu do moža, do otrok, lahko našteva vsak za sebe. Čas imamo za tisto, za kar ga hočemo imeti; čas je stvar prioritet, nam ponavlja brat Ignacio.

Tretja stvar je zavist. To je Kajnov greh. Kako neverjetno prve strani Svetega pisma povzamejo, kdo je človek. Zavist, Kajnov greh, in ta zavist je tako grda, tako grda, da išče tisoče, tisoče opravičil. Zavist je nekaj drugega kot ambicija. Kdor je ambiciozen, hoče imeti tisto, kar ima drugi, kdor pa je zavisten, noče, da bi drugi karkoli dosegel. Zavist uničuje, zavist ubija. Pri zavisti delujemo z zelo slabim namenom. Celo resnico znamo s slabim namenom tako sprevreči, da postaja laž. Zavist je uničujoča, mori in je hkrati tako odurna, da jo hočemo na vse načine prikriti. Torej veliko naših napak izhaja iz teh treh stvari. Iz egoizma, iz racionalizma – pametovanja, ko opravičujemo stvari, ki niso opravičljive in iz zavisti. In v knjigi Spremenjenje, drugo poglavje 10. točka br. Ignacio odlično spregovori o tem. Potujemo navznoter, ampak ne zato, da bi odkrivali nova področja, ampak predvsem zato, da bi imeli nove oči, ki so predvsem oči ponižnosti in razumevanja. In kdor se poda na to pot, bo kot sad tega žel večjo notranjo svobodo. Notranja svoboda pa pomeni tudi razpoložljivost. Služiti bližnjemu. To je logična posledica v življenju tistega, ki se je izpraznil sebe. Kdor je izpraznjen sebe je razpoložljiv. Samo svobodni, se pravi, svobodni sebe, so razpoložljivi in služijo. Bog ne izbira ljudi glede na to, kar so, ampak glede na njihovo razpoložljivost. Nikoli ne bi izbral treh malih pastirčkov v Fatimi, če bi gledal na to, kar so. Saj niso bili nič, ampak bili so razpoložljivi. To je bilo dovolj. Pavel celo pravi takole: »Osvobodili ste se greha in postali sužnji pravičnosti, zavezani pravičnosti«(Rim 6,18).

In Bog nas osvobaja, ne pozabimo tega, skozi naše močne čase, se pravi, skozi našo razpoložljivost zato, da smo z njim. Tam nas osvobaja. Tam se dogaja naše osebno spreobrnjenje. Tam nas on pripravlja za to, da smo v službi, tudi v službi odrešilnega božjega oznanila. Ko služimo bratom in sestram, se seveda nujno odpovedujemo svojemu udobnemu življenju. V Marku, 11. poglavje 1-7 vrstica, Jezus pravi svojim učencem, da bodo našli tam oslička, ki naj ga odvežejo in mu ga pripeljejo za njegovo ježo v Jeruzalem. Oslička, ki naj ga odvežejo in mu ga pripeljejo. Tako kot je Jezus uporabil tega oslička, to živinče, tako na nek način želi uporabiti tudi nas. Tudi našo duhovnost kot orodje. Ta duhovnost nas osvobaja raznih kompleksov, travm, strahov, da smo vedno bolj svobodni in da lahko na ta način prinašamo bratom in sestram veselo oznanilo. Toda, pozor! O tem osličku, ki je nosil Jezusa v Jeruzalem, obstaja legenda. In ta legenda pripoveduje, kako je Jezus, ko je jezdil na tem osličku in ko je vstopil v Jeruzalem, slišal vzklik Aleluja. Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu, blagoslovljen Davidov sin! To to ploskanje in navdušeno vzklikanje je slišal tudi osliček in bilo mu je simpatično in je začel odgovorjati: hvala, tisočkrat hvala. Ja, pogosto se nam lahko zatakne. Tako prinašamo Jezusa bratom in sestram in mislimo, da so pohvale namenjene nam, kakor je mislil ta osliček. Zelo, zelo moramo biti budni, da si ne bi prilaščali kakršnega koli minimalnega znanja, zadovoljstva, ki ga ljudje izrazijo. Biti moramo popolnoma razpoložljivi, odprti, da bi služili bratom in sestram, da bi ustvarjali boljši svet. Martin Luther King je izrekel znamenit stavek. Pravi: »Prepričan sem, trdno verujem, da bodo tisti, ki živijo za druge, nekega dne preustvarili ta svet, ki so ga egoisti zrušili.« Tisti, ki živijo za druge, imajo to moč, da preustvarijo, na novo zgradijo svet, ki so ga drugi zrušili. Ampak pogoj za to je živeti za druge, nič zase. To služenje drugemu moramo opraviti ne kot neke vrste delo, ampak mora biti to stil, slog našega življenja. Slog našega življenja mora biti razpoložljivost. Vsaka naša drža, vsako naše poslanstvo, ki nam je zaupano mora biti grajeno na razlaščanju samega sebe. Dovoliti torej Bogu, da nas oblikuje preko vseh stvari, ki jih počnemo, da nas počasi, počasi izprazni nas samih. Ko so se popolnoma izpraznili samih sebe, je skozi njihovo odprtost mogla izžarevati odrešenjska božja moč, prej ne popolnoma. Ampak, ko so se popolnoma izpraznili samih sebe je skozi njihovo odprtost morala izžarevati odrešenjska božja moč.

Še nekaj kratkih navodil za tole uro močnega časa, v katerega vas povabim v tišino in samoto, seveda s pomočjo molitvenega oziroma meditativnega branja srečanje z dvema odlomkoma, in sicer s Prvim pismom Korinčanom 13. poglavje, 1-13 (znamenita hvalnica ljubezni) in z Lukovim evangelijem 6. poglavje, 12-38. Način življenja voditeljev 2. poglavje, in sicer Hvalnico ponižnosti, to je 2.1, 2.2 Prilaščati si, 2.3. Molijo pa se ne spremenijo in 2.4 Kjer je ljubezen, tam je Bog.

Smo pri zlatem snu, to je 3. poglavje Načina življenja voditeljev. Jezusov zlati sen, ne naš. V tem poglavju kot neke vrste podnaslov beremo Tagorejevo misel: »Življenje nam je darovano, zaslužimo si ga, če ga podarjamo.« In v nadaljevanju tega 3. poglavja beremo tole misel: »Dati življenje, to je definicija ljubezni. To je torej zahtevna in konkretna ljubezen v okviru postave odpovedi in smrti. Tu ne gre v prvi vrsti za navdušenje, ampak predvsem za darovanje. Temelj bratstva je darovanjska ljubezen. To je tisto dinamično gibalo, ki bratstvo drži skupaj, ga oblikuje in mu daje tudi tak dejavni naboj. Toda darovanjske ljubezni ni, če ni molitve, kajti darovanjska ljubezen je sad prepričanja vere. Zavestno in vztrajno ponavljamo, da je in ostaja skrivnost bratske ljubezni v tem, da versko prepričanje postavljamo nad spontane odzive.« Je eden od zelo pomenljivih stavkov tega 3. poglavja. Kaj je torej darovanjska ljubezen? Na nek način pomeni, da tisti, ki živi darovanjsko ljubezen, deluje proti tistim spontanim lastnim impulzom, ki vedno težijo v smer egoizma. Darovanjska ljubezen pa to dela ne tako kot veli notranjost, ampak kot veli Bog iz ljubezni do Boga. Ta tip mi ne ugaja, toda njegov oče je tudi moj oče in zato ga sprejemam. Ta tip me je obrekoval, tako rad bi se mu maščeval, toda njegov oče je tudi moj oče, zato mu moram odpustiti, zato hočem pozabiti, zato moram umreti temu notranjemu vzgibu maščevanja. Oni drugi tip prebuja v meni občutje zavisti, zato moram umreti v Bogu in za Boga, da bo v meni odmrl ta vzgib zavisti, kajti njegov oče je tudi moj oče. Primere bi lahko naštevali v nedogled vsak na svojem področju. Vedno v darovanjski ljubezni gre za umiranje. Za umiranje tem notranjim impulzom, zato govorimo o darovanjski ljubezni. Kakšna je razlika med darovanjsko ljubeznijo in čustveno ljubeznijo. Darovanjska in s tem tudi bratska ljubezen ni spontana, ampak je sad pričanja. Motiv darovanjske ljubezni ni nek življenjski impulz, ampak so motiv nevere????. Čustvena ljubezen pa je v nasprotju spontana, naravna, zanjo se ni treba posebno truditi, ni odvisna od volje, kajti volja nima oblasti nad čustvenim svetom, je torej instinktivna. Čustvena ljubezen je delna omejujoča po svoji naravi, se omeji. Jaz te ljubim in ti me ljubiš. Zaprt krog. Darovanjska ljubezen in bratska ljubezen pa je univerzalna. Čustvena ljubezen je želeti si dobro najprej samemu sebi, potem pa morda tudi tebi. Darovanjska ljubezen pa je hoteti drugemu dobro. Čustvena ljubezen je samega sebi iskati v drugem. Darovanjska ljubezen je dati se drugemu. Ali je torej čustvena ljubezen zgrešena? Nikakor ne. Žal pa je pogosto slabo usmerjena, slabo kanalizirana, včasih celo napačno kanalizirana. Zato ima svoje interese. Išče svoja nadomestila in ker jih ne najde vedno, ker ni vedno plačana kot bi radi, postane izvir trpljenja. Darovanjska ljubezen pa gre preko teh čustvenih impulzov, ki so vedno pogojeni z iskanjem samega sebe. Zato je darovanjska ljubezen čista, ker ne išče povračila čutnih potešitev. Darovanjska ljubezen in s tem tudi bratska ljubezen, tega ne smemo nikoli pozabiti, se lahko zgradi samo na temelju ponižnosti. Cilj je ljubezen, pot pa je ponižnost. Zato smo pri predstavitvi prejšnjega poglavja, drugega, postavili trden temelj nepogrešljivo osnovo, da bi se na njej mogel uresničiti Jezusov zlati sen. Torej, če ni te izpraznjenosti sebe, potem zlati sen niti sanje niso več, kaj šele resničnost. Da bi dosegli torej ta cilj, zlati sen, moramo korak za korakom od teorije prehajati v življenje, v prakso. Seveda pa se ti dve stvari prepletata; živimo in se učimo, učimo se in skušamo živeti. Ste bili kdaj pri kovaču, ko je koval konja? Ko kovač položi vročo podkev na kopito in začne zabijati žebelj, je zelo zanimivo, da ne tolče samo po žeblju ampak tudi po podkvi; po podkvi, po žeblju. Tako vročo podkev počasi prilagodi kopitu. Na nek način moramo tudi mi vedno imeti pred očmi ti dve stvari. Življenje in teorijo. Malo po življenju, malo po teoriji, da gre stvar počasi skupaj, da postane trdna, oprijemljiva, resnična, koristna. Sama teorija je premalo. Ampak tudi življenje brez teorije lahko zavede. Skupaj bomo zmolili molitev Milost dialoga, št. 45, ki druži teorijo in prakso.

Sveto pismo pravi, da je Bog ljubezen; to je znan stavek iz prvega Janezovega pisma 4,8. Toda kje je otipljiv dokaz, da je Bog ljubezen? Otipljiv dokaz je Jezus Kristus, njegovo življenje in njegova dela. On, ki je usmiljen, čuteč in odpuščajoč. Če se hočemo zares naučiti, spoznati, kakšna je Jezusova ljubezen, ljubezen našega učitelja Jezusa Kristusa, moramo dan za dnem prebirati, premišljevati, moliti ob njegovi besedi. Ugotoviti skušamo, kaj je tisto najgloblje bistvo, najgloblja skrivnost darovanjske ljubezni. Takole pravi naša knjižica Način življenja voditelja: Skrivnost bratske ljubezni je v tem, da vsakemu prepričanju dajemo prednost, da verskemu prepričanju dajemo prednost pred samodejnimi čustvi. In kaj so verska prepričanja? To so tista darila, tiste odločitve, ki izhajajo iz vere. In kaj so spontana, samodejna čustva? To so tisti impulzi, vzgibi, ki privrejo nekontrolirano iz podzavesti. Zato krščansko bratstvo sploh ni mogoče, če instinkti prevladujejo nad verskimi prepričanji. Bratstvo nikoli ne more biti čista psihološka danost, ampak je vedno sad vere. To pomeni, da moramo to duhovno resničnost gojiti, jo varovati, razvijati, utrjevati, skratka zanjo skrbeti. Sama po sebi ne uspe. Ni naravna, je nadnaravna. In kako utrjevati to duhovno resničnost? Tako da gojimo štiri bistvene življenjske elemente, ki so naslednji: vera, ponižnost, pogum in disciplina. Pa poglejmo najprej vero. Razumski dvomi se začnejo takrat, kadar oslabi življenjska povezanost z izvirom, kar pomeni z osebo Jezusa Kristusa. Vera ni intelektualna pripadnost, ampak življenjska povezanost z Jezusom Kristusom. Vera je gotovost, ne utvara. Pisatelj pisma Hebrejcem, ki ni Pavel, v 11. poglavju nenehno ponavlja: po veri, po veri. Se pravi po milosti, pomoči od zgoraj so storili, kar so storili. In Jezus pravi: »Hči, tvoja vera te je rešila, pojdi v miru.« Apostol Peter v prvem pismu zapiše: »Božja moč nas po veri varuje.« V Apostolskih delih beremo: »In vera, ki prihaja po njem, po Jezusu, mu je vrnila popolno zdravje.« Neskončno je teh izrazov, predvsem v Novi zavezi, kjer je v ospredju postavljena ta nosilna gred, ki je vera. V Kristusu Jezusu nič ne velja, ne obreza, ne neobreza, marveč vera, ki deluje po ljubezni. V pismu Galačanom 5,5. beremo: »Kolikor večja je ljubezen Jezusa Kristusa, toliko večja je naša življenjska povezanost z njim.« To je vera. Brez vere je vse prazno.

Sledi ponižnost. O tem smo razmišljali prej, širše, ko smo govorili o izpraznjenju sebe. Pa vendarle čisto na kratko navajam zopet dva odlomka iz knjižice Način življenja voditeljev: Nemogoče je zahtevati, da zgradimo hišo bratstva, če prej ne postavimo temeljev vzajemnega spoštovanja, kar pomeni ponižnost, in še: Če pa so ti bratje prazni sami sebe, ubogi in ponižni, bodo vedno imeli vrata odprta za druge brate, brez kakršne koli pregrade. Ko rečemo bratje, so tu tudi sestre. Ponižnost nas lahko napolni samo takrat, ko se mi izpraznimo ljubezni do sebe. In to praznjenje samega sebe nas veliko stane. Toda vsi dobro vemo, da to, kar malo stane, malo velja. In to, kar veliko stane, zares nekaj velja. Po majhnih korakih, majčkenih dejanjih vere, bomo prišli do tega, da bomo ponižni; potrpežljivo in vztrajno.

Tretja stvar, ki gradi bratstvo, je pogum. Pogum pogledati stvarem, situacijam, četudi so boleče, četudi so stresne, mirno v oči. Odlomek iz 3. poglavja naše knjige Način življenja voditeljev pa pravi takole: »Svojega sovražnika« postavi v kot svojega spomina in v tesni povezanosti z Jezusom skušaj gledati z Jezusovimi očmi. Skušaj ga čutiti z Jezusovim srcem, objeti z Jezusovimi rokami, kakor da bi bil ti Jezus. Pogum, pogum odpuščati, pogum reči da, ko je treba reči da in ne, ko je ne. Treba je biti previden v odločitvah, ampak zavzet in vztrajen, ko jih je treba izvršiti. Tako kot pravi Gospod pri Jozuetu: »Ali ti nisem ukazal, krepak in odločen bodi!« (Joz 1,9). Krepak bodi in močan! Božji ukaz. Zavedajmo se, da pogum ne pomeni, da nas kdaj pa kdaj ne zajame strah, ampak da pogum pomeni predvsem premagati strah. Strah pa premagamo z ljubeznijo. Sveto pismo pravi, kjer je ljubezen, tam ni strahu. Vsak strah lahko premaga ljubezen in ljubezen premaga strah. Resničen pogum je veliko bolj potrpežljivost kot pa drznost. Pri Luku najdemo čudovit opis Jezusovega poguma, 13. poglavje 31-32.: Tisto uro je pristopilo nekaj farizejev in so mu rekli: Odidi in pojdi od tod, kajti Heród te hoče umoriti. Rekel jim je: Pojdite in recite temu lisjaku, glej izganjam demone in ozdravljam, še danes in jutri in tretji dan bom dosegel cilj. Nič ga ni premaknilo. Torej imeti pogum, da spremenim način svojega bivanja, svojih navad in da se tudi soočim s težkimi položaji. Vendar vsega tistega, s čimer se moramo soočiti, ni mogoče vedno tudi spremeniti. V to, kar lahko spremenimo, sto odstotno vložimo ves svoj trud in kar dosežemo, dosežemo. Kar pa ni moč spremeniti…, to pa že vemo. Oče v tvoje roke izročam, to je ura izročitve.

In četrto je disciplina. Jezus nam pravi v Markovem evangeliju 14. poglavje 38. vrstica: Bedite in molite, da ne pridete v skušnjavo, duh je sicer voljan, a meso je slabotno. Disciplina je ena od zelo pomembnih stvari, da dosežemo cilj, da dosežemo nek rezultat, predvsem ko delamo na sebi. V drugi stopnji zahtevnosti je pomembno vztrajati. Predvsem moramo biti pozorni in disciplinirani glede naših notranjih vzgibov, ki izhajajo iz naše podzavesti. V knjigi Posti se z menoj pravi br. Ignacio takole: Značilnosti teh notranjih vzgibov sta dve. Presenečenje in silnost, ali pa celo nasilje. Ko nismo pozorni, ko smo raztreseni, smo sposobni storiti kakršnokoli neumnost, ki se jo potem hitro zavemo in to obžalujemo. Zato je treba biti discipliniran, čuječ. In še nekaj je potrebno. Na našem potovanju skozi življenje v odnosu do drugih nikoli ne potujmo sami, ampak vedno vzemimo za sopotnika Jezusa Kristusa. On nam bo kot sopotnik vedno ob strani, varoval nas bo, vzgajal, svetoval, kako hoditi, kje hoditi, da bo naša pot varna, da bomo skozi življenje šli tako, da bomo prispeli do cilja. »Čujte in molite.« To pa je ključ, kako Jezus ostaja živ v naši zavesti. Tako bo on bedel nad našimi vzgibi, znotraj nas, v naši podzavesti. Da pa bo to mogoče, se bomo spet vrnili na začetek. Potrebujemo zvestobo močnim časom in tu je tista disciplina, ki smo jo potrebni, da ostajamo zvesti močnim časom. Ko smo v intimnem dialogu z Očetom, z Jezusom, skratka z izvirom naših moči. Jezus nam pravi: S svojo stanovitnostjo, si boste pridobili svoje življenje (Lk 21,19). Torej po veri, ponižnosti, pogumu in disciplini gradimo bratstvo, odnose. Da bi torej mogli narediti prve korake v uresničevanju zlatega sna, začnimo živeti štiri med seboj povezane drže: razumevanje, spoštovanje, sprejemanje, odpuščanje. Vsebino teh štirih besed z lahkoto združimo v čudovito božjo besedo, usmiljenje. Tako pravi ob koncu 3. poglavja avtor v knjižici Način življenja voditeljev. Beseda usmiljenje prihaja iz latinščine: misericordia, se pravi, ubog, reven; in cor, srce. Kar pomeni imeti odprto srce za tistega, ki je revež. To pomeni biti usmiljen. To je neke vrste empatija. Postaviti drugega v svoje lastno srce. Če bi torej hoteli označiti Jezusa kot nam ga predstavljajo evangeliji, bi to lahko storili z dvema pridevnikoma, ki pomenita le eno sočuten in usmiljen. In v drugem pismu Korinčanom nam apostol Pavel v prvem poglavju 4. vrstica, pravi: On, Jezus Kristus, nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moramo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski in sicer s tolažbo, s kakršno nas sam tolaži Bog. Resnična zgodba pripoveduje o dveh fantih, ki sta bila skupaj vpoklicana, ko je izbruhnila druga svetovna vojna, oba sta bila mobilizirana in sta si potem v tem težkem času veliko pomagala. Tako se je zgodilo, da je ob koncu vojne, v eni od zadnjih bitk, hudih bitk, poveljnik bataljona, v katerem sta bila, ugotovil, da nima smisla, da se bijejo naprej, in je ukazal, naj se umaknejo nazaj v svoje zaledje. In ko je eden od teh dveh prišel v zaledje, je ugotovil, da drugega ni, in je šel k poveljniku in rekel: Prosim dovolite mi, da ga grem iskat. In ta mu je rekel ne. Nimaš dovoljenja, nima smisla. Ta tvoj prijatelj je po vsej verjetnosti mrtev. Toda ta ni poslušal povelja in je šel. Čez nekaj ur se je vrnil smrtno ranjen in na rokah je nosil mrtvega prijatelja. Poveljnik se je silno razjezil, rekoč: Poglej, kaj je zdaj to, samo dva mrtva več. In ta, komaj živ, mu je rekel takole: Vredno je bilo iti, kajti ko sem srečal tega, ki ga imam tukaj, je bil še živ. Pogledal me je in mi rekel: »Džek, trdno sem bil prepričan, da boš prišel.« Tako kot Gospod tolaži nas, je rekel Pavel, tako smo tudi mi dolžni tolažiti drug druge. Na ta način uresničujemo dan za dnem, v majhnih korakih Jezusov zlati sen, da bi bili vsi eno. Bratska ljubezen temelji na izkušnji, da smo vsi eno. In tista, ki nas lahko najbolje, najbolj verodostojno uči, usmerja, varuje, podpira, da bi na tej poti vztrajali, da bi ohranjali močne čase, da bi znali pogledati lastni resnici v oči, da bi se vedno znova znali izprazniti sami sebe in tako živeti za druge, je Marija, naša Mati!