Odmik voditeljev DMŽ 2015

Na šestem Odmiku za voditelje DMŽ v Vipavskem Križu (13. – 15. november) z naslovom Pot poglobljenega srečanja, se nas je zbralo 12 voditeljev. Namen Odmika je ohraniti stanovitnost v veri, poglobiti odnos z Bogom, egocentričnost src napolniti z Bogocentričnostjo, postati eno z Njim, ki je zvest, ki se ne spreminja, a spremeni vse in vsakogar.

Razburkano življenjsko morje pohablja človeka na različnih področjih. Neredki so razočarani, zbegani, utesnjeni, izmučeni, utrujeni, zaskrbljeni,  ranjeni, obteženi, prestrašeni, nerazumljeni.
Svet s svojimi užitki, pastmi, intelektualnimi izzivi, instant rešitvami in ponudbami dostikrat hromi sodobnega človeka v svobodni izbiri izstopa oz. ovrednotenju brezbarvnega vsakdana, naglice, hitenja, politiziranja.
V takšnih okoliščinah je težko prepoznati, kako burno je naše notranje morje, kako obteženi smo, kdo in kaj je v našem srcu.
Hvaležni, da imamo ne le vedenje o Jezusu, ampak Ga tudi poznamo, smo na tem Odmiku poudarjali najpomembnejše in to je potreba po osebnem srečanju in izkušnji z Gospodom. Potreba –  biti z Njim. Vedeti, čutiti, predvsem pa biti gotov, da Bog je.
Iz teh razlogov tudi na naših Delavnicah skušamo udeležence navdušiti za Boga, ki niso le besede o Bogu, ampak je Bog, ki živi v tvojem, v mojem srcu.
Učenci so bili z Jezusom v tesnem druženju, poslušali so Njegove govore, videli čudeže in mnoga ozdravljenja, pa so kljub temu bili prestrašeni, grešni, šibki, zavistni drug drugemu. Zaspali so med molitvijo, se skrivali za zaprtimi vrati… Kako smo podobni apostolom!
Potrebne so gore naporov za premagovanje osebnih napak. Samo Bog, On edini lahko pomiri naše burno notranje morje.
Napredovati do globoke povezanosti z Gospodom je težko. Potrebna je velika mera vztrajnosti. Globoko srečanje pa ima moč spremenjenja. Biti z Gospodom, pomeni odpovedati se sebi in svojim sebičnim željam in vzgibom, jazu, ki hoče biti prvi, najboljši, oboževan. Želje jaza pa na stežaj odprejo duri strahu. Strahu, da ne bi bili prvi, najboljši, da me ne bi oboževali…
Na naših Delavnicah molitve in življenja poudarjamo močne čase –  to je biti sam z Gospodom. Pretežni del Odmika so bili močni časi, ki so sledili poglobljenim nagovorom, ki jih je podajal br. Jožko Smukavec.
Brat Larrañaga je nekje zapisal: “Ohranite močne čase in močni časi bodo ohranili vas.”
Tisti, ki smo jih živeli in jih živimo, smo se prepričali v resničnost te trditve.
Voditelji smo si na koncu Odmika bili edini v tem, da je Božje usmiljenje tako razsipno, širokosrčno, neizmerno in velikodušno, da nas spreminja, da resnično pomiri burno morje v notranjosti naših src, da nas pelje iz puste, izsušene puščavske zemlje srca v postopno rastoče in napredujoče oblikovanje Božjega značaja v naših srcih. Ko razvijamo odnos z Bogom, zmanjka prostora v naših srcih za zahteve jaza.
Je spoznanje, gotovost, da nas Bog zaradi Jezusa, ki živi v nas, ljubi prav tako kot ljubi Jezusa. Dragoceni smo Mu kakor Jezus. Ker Jezus živi v nas, tudi mi ljubimo Boga enako kot Ga je ljubil Jezus.

Potopitev v to Božjo ljubezen želimo voditeljem DMŽ, ki se bodo udeležili Odmika v Kančevcih, vsem našim udeležencem DMŽ in tebi draga bralka, dragi bralec.

Biserka Pirić

Pot poglobljenega srečanja je bil naslov Odmika za voditelje. Na to pot sem se odpravil z noro in predrzno željo. Želel sem, da bi se izpraznil in bi ponudil svojo dušo Gospodu, da vanjo položi kapljico svoje Ljubezni, ki bi brez moje vednosti sijala vsem, ki hrepenijo po njej. Hotel sem se znebiti vsega kar bremeni mojo dušo, zares vsega, tudi tistega kar jo razveseljuje. Hrepenel sem po poponi praznini, po izpraznjenosti je hrepenelo moje srce, da bi me On napolnil kakor in kolikor bi sam želel.

In kako je bilo? Predragi prijatelj povedal ti bom, a prosim te sprejmi opravičilo, kajti moja beseda je okorna in s težavo ti bom to opisal. Pomagal si bom tako, da bom govoril z Njim.

V mali kapelici, čisto ob Tebi sem prebil mnogo časa. Razprostrl sem pred tvoje noge vso mojo majhnost in izlil predte vso mojo bedo. Počasi je v kontemplativni molitvi izginjalo moje bitje in moj razum je utihnil. Vse je izginilo. Ničesar več ni bilo razen Tebe. Vstopil sem, vstopil v tvoje Veličastvo. Čutil sem tvoj objem… čutil kako blizu si mi… čutil sem tvoj utrip… Moja duša se je napolnjevala s teboj moj Bog. Rastezala se je do skrajnih meja, Ti pa si še naprej izlival vanjo neskončno morje svoje Ljubezni. Postal si bolj jaz od mene samega. Prežel si vso mojo bit s sladkobo, ki je nisem poznal in v skrivnostni milini si s svojim srcem pisal v moje srce. Tvoj šepet mi je bil kot pesem, pesem prepolna hrepenenja, ki jo poje ženin svoji nevesti. V čudenju sem videl, da se nisi oziral na mojo majhnost, ni te motila moja polomljena ljubezen in niti pred mojo slabotnostjo se nisi ustavil. Dih mi jemlje Tvoja brezpogojna ljubezen in v sladki bolečini ječi moje srce, kajti vanj si vžgal svoj poljub.

Počasi sem se zavedal telesa in noč je že napolnila najino kapelico. A v meni je ostala Tvoja luč, ki jo bom čuval kakor svoje življenje. Hvala ti moj Gospod! Hvala ti!

Tudi tebi dragi prijatelj podarjam to Luč. Naj te spremlja povsod in naj ti govori, da tudi tebe ljubi najin Bog.

Stane